Uvp Predavanja

Pravni viri prava EU I.

Primarni Pravni viri: mednarodne pogodbe, ki jih sprejemajo DČ i. Ustanovitvene pogodbe (V osnovi so tri):  Pogodba o ustanovitvi ESPJ  Rimska pogodba o ustanovitvi EGS in EURATOM  Pogodba o EES ii. Njihove spremembe in dopolnitve:  Enotni evropski akt  Pogodba o EU  Amsterdamska pogodba  Lizbonska pogodba  Pogodba iz Nice Prečiščeno besedilo je Pogodba o EU in Pogodba o delovanju EU. iii. iv. v.

II.

Listina Evropske unije o temeljnih pravicah Pristopne pogodbe Drugi mednarodni sporazumi

Sekundarni: sprejemajo jih organi EU. Sprejmejo v okviru svojih pristojnosti.  Redni zakonodajni postopek: parlament in svet EU. »Zakonodajni akti«. Pristojnosti EU:  Izključne: jih popolnoma izvršujejo organi. Le pristojnosti EU. Monetarna politika, carine, konkurenca.  Deljene: DČ smejo ukrepati le če se je EU odločila da ne bo ukrepala.  Usklajevalne: EU pristojna za to da usklajuje politike različnih držav članic, države članice imajo še vedno pristojnosti. Vrste sekundarnih aktov:  Uredbe: neposredno učinkovite, splošne, instrument unifikacije.  Direktive: določa obvezen cilj za DČ. Morajo implementirat države – posameznik lahko zahteva odškodnino in nima horizontalnega učinka če ni implementirati. Van Duyn – če je ne implementira ima neposredni učinek.  Sklepi  Priporočila ter mnenja: niso zavezujoča

Zakonodajni in nezakonodajni akti: i. Lizbonska pogodba uvede razlikovanje med njima. Merilo razločevanja je vsebina (nezakonodajni dopolnjujejo ali spreminjajo elemente zakonodajnega akta). V domačem pravu – z nezakonodajnimi akti (pravilnik) se dopolnjuje nebistvene elemente zakona. Tako tudi v EU. Nezakonodajni akti se delijo na izvedbene (komisija tvarino natančneje uredi – kot podzakonski akti pri nas) in delegirane (s katerimi se na komisijo prenese zakonodajne pristojnosti. Delegirana zakonodaja). Različno poimenovanje: izvedbena uredba, delegirana uredba, izvedbeni sklep.

Razlikovanje med pravom EU in pravom držav članic: Vse to je plod sodne prakse. Iz nič se ustvarja nov pravni red skozi sodno prakso. Določeni sta dve poglavitni načelo, ki določata to razmerje: i. Načelo neposrednega učinkovanja prava EU ii. Načelo primarnosti prava EU: jasnih določb o primarnosti prava EU v ustanovitvenih pogodbah ni. Začne se s Costa proti ENEL in zadeva Simmenthal. Tako bi pomenilo da je oravo EU tudi nad ustavami DČ. Glede tega teoretični pomisleki. Vsako posebej od teh načel ni neki usodno. Hkratno učinkovanje teh dveh načel pojasni posebno naravo prava EU. Sodišče EU je povezalo dva učinka in se razlikuje od klasičnega mednarodnega prava po teh:  Da država odloči kaj od tujega prava vstopi v njen pravni red. Torej je učinek neposreden če implementira.  Da ima pravo EU samodejno prednost pred notranjim pravom države. Primarnost prava EU. 

Mednarodno pravo kot pravni vir 8.člen URS. Dva obvezna pravna vira: i. Splošno veljavna načela mednarodnega prava: V odločbah US: načelo nullum crimen in načelo poštenega sojenja. Sorazmerno redko uporabljeno. ii. Mednarodne pogodbe: je vsak veljaven dogovor med dvema ali več državami ne glede na poimenovanje. Načeloma postane za državo zavezujoča z ratifikacijo. Poseben zakon o ratifikaciji mednarodne pogodbe. Preliva mednarodnopravne obveznosti v notranje pravo države. Sodišče pri odločanju uporablja mednarodno pogodbo, ne zakona o ratifikaciji. Avtomatično prednost ima norma mednarodnega prava. Vse je odvisno od vsebine. Uporaba mednarodnega prava: uporabljajo se m pogodbe neposredno. To je mogoče če mednarodna pogodba ustvarja pravice in dolžnosti za fizične in pravne osebe v državi. V določenih primerih pa določb ni mogoče neposredno uporabiti in jo je potrebno operacionalizirati v notranjem pravu države. Potreben je sprejem potrebnih (notranjih) predpisov.

Sodišče se sme sklicevati na :  Sodno prakso  Strokovni komentar zakona  Mehko pravo  Kodeks sodniške etike

Sistemizacija prava Ponedeljek, 19. marec, 2018 Sistemizacija pomeni predalčkanje. Na kakšen način se da ta kompleksen korpus pravnih norm spraviti v smiselne in obvladljive celote. Dva možna pristopa:  Začnemo pri najbolj splošnih razlikah: kaj je tisto ki že na prvi pogled loči pravne norme med sabo. Vodi do dihotomije/dvodelbe prava. Temeljnenskupine prava. Pravnim normam dajejo neke lastnosti ki so izjemno vplivne in imajo zelo veliko težo pri razumevanji, interpretaciji in uporabi teh pravnih norm.  Začnemo čisto pri dnu. Se osredotočimo na posamezno pravno normo in se vprašamo kako je povezana z drugimi pravnimi normami v sistemu. Z enimi so povezane na bolj intenziven način in z drugimi manj. Tiste ki so bolj povezane tvorijo zaokrožene enote, katerih rečemo pravni instituti oz. ustanove. Izhajamo iz najmanjši enot prava in jih povezujemo v celote. Temelji sistematizacije:  Temeljni element: splošno in abstraktno pravno pravilo (oz. pravno načelo).  Več povezanih pravnih pravil , ki urejajo ožji sklop družbenih razmerij, tvori pravni institut.  Bolj obsežna celota pravnih pravil, ki urejajo bolj obsežen sklop povezanih družbenih razmerij, tvori pravo panogo. Vse kar tvori nek pravni sistem v malem. Klasične pravne panoge:

1. Ustavno pravo 2. Civilno pravo 3. Mednarodno pravo… Temeljne skupine prava: Katere so temeljne lastnosti, ki jih pravna pravila imajo že na prvi pogled. i. Mednarodno – notranje pravo: urejanje odnosov znotraj države – med državami. Bistvo: Kdo je tisti, ki eno in drugo vrsto prava ustvarja oz. kako pravo nastaja. o Sprejema ga država – nastaja v razmerju med državami. o Notranje pravo je bistveno več kot tisto pravo, ki ga ustvarjajo državni organi. Imamo pa tudi neposredno uporabljiva pravila mednarodnega prava – vprašanje mednarodnega prava skozi zakonodajo. Najdemo tudi druge tipe prava – običaji, pravo avtonomnih skupnosti, pravo nadnacionalnih in mednarodnih organov. Kaj je vsebina prava? o Notranje pravo se ukvarja z razmerji znotraj države (med posamezniki, pravnimi osebami, državnimi organi). o Mednarodno pravo ureja odnose med državami (subjekti mednarodnega prava). Načeloma ureja odnose med državami. Se skozi čas razvija. Ureja pravni položaj ter pravice in dolžnosti: držav, mednarodnih organizacij (OZN, MOD), posameznikov (pravo SE, mednarodno kazensko pravo), s čimer vpliva na pravno ureditev znotraj držav. Ločnica med notranjim in mednarodnim pravom se začne brisat. Posebnosti mednarodnega prava:  Specifični viri mednarodnega prava:  Mednarodni dogovori  Mednarodni običaji  Obča pravna načela, ki jih priznavajo civilizirani narodi  Sodne odločbe in nauk najbolj kvalificiranih pravnih strokovnjakov (38. člen Statuta meddržavnega sodišča v Haagu). Zakona ni v mednarodnem pravu, je pa v nacionalnem => odsotnost zakonodajnega telesa, centralizirane pravodajne pristojnosti.  Izbirna sodna pristojnost: obe stranki spora morata priznati pristojnost sodišča, da ta lahko odloča o njunem sporu  Omejene možnosti sankcij: VII poglavje Ustanovne listine OZN. Pravna narava mednarodnega prava? Ali lahko govorimo o mednarodnem pravu ali ne? Razmerje mednarodno – nacionalno pravo: MP je lahko nadrejeno, prirejeno, prirejeno. o MONIZEM: obstaja le eno pravo. Odvisno – lahko štejemo le notranje pravo (primat notranjega prava), ali le mednarodno pravo (primat mednarodnega prava – Kelzn). o DUALIZEM mednarodnega in notranjega prava: dva prirejena in ločena pravna sistema. Mednarodno pravo ima v notranjem pravu učinke le ob transformaciji (prelitju v notranje pravo države). V pravnem redu RS veljajo vse tri možnosti. MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO: je del notranjega prava, je tisti sklop norm, ki nam povejo po katerem tujem pravu moramo poseči v CP vprašanjih, kadar je v nekem sporu navzoč nek tujepravni element. Značilna so kolizijska pravila – odstopamo od tipične sheme. Pravna pravila ki sodišču povejo katero pravo naj uporabi. Ključno je kateri izmed naveznih okoliščin

bomo dali največjo težo. Napotki na kateri sklop pravnih norm se mora obrniti sodišče, ki bo odločalo v tej stvari. Navedene so navezne okoliščine, po katerih sodišče določi pravo po katerem mora odločiti. ii. Javno - zasebno pravo: odnos med pravnimi subjekti. Vsaj v kontinentalnem sistemu ključna delitev. Javno pravo se ukvarja s položajem države, zasebno pa s koristmi individuumov. Temeljna razlika je da je izvrševanje javne oblasti nasproti tistim, ki so ji podvrženi (razmerje nad – in podrejenosti) ter pravna razmerja med zasebniki, ki so med seboj prirejeni. Značilnosti javnega prava: o Kogentnost. o Zasledovanje javnega interesa oz. ščitenje javnega interesa (splošne koristi). Značilnosti zasebnega prava: o Dispozitivnost o Avtonomija strank o Zasledovanje zasebnih interesov, absolutna prevlada zasebnega interesa. Meje niso čvrsto določene, ampak se pogosto spreminjajo -> spreminjajoča se ocena družbene pomembnosti določenih vprašanj. Pomemba sta tudi dva pogleda na človeka: človek kot družbeno bitje (skupnost postavlja meje) in človek kot avtonomen posameznik (sam odloča). Gre za iskanje ravnovesja. Pri vrsti pravnih panog se pojavlja vprašanje ali jih umeščamo med zasebno ali javno pravo: o Delovno pravo: oblikovalo v okviru CP. Je celota pravnih ustanov, pravil in načel glede delovnih razmerij. Zgodovinsko je izhodišče službena pogodba (pogodba o delu):pogodbeno pravo – stranke se morajo sporazumeti o bistvenih elementih pogodbe. Avtonomija posameznika: sam odloča kakšno pogodbo bo sklenil. Delavec kot šibkejša pogodbena stranka. Postopno omejevanje avtonomije strank –> širjo se javnopravne omejitve (varovanje pravic delavcev). Dvojna narava se vidi v kolektivnih pogajanj in delovnih pogodbah – sklepajo se med delojemalci, delodajalci in državo. o Družinsko pravo: gre za sfero zasebne avtonomije in je treba dopustit da posameznik oblikuje tak pravni odnos, kot mu ustreza. Zgodovinsko brez dvoma del CP. Postopno se avtonomija posameznikov krči, danes relativno visoka stopnja kogentnosti. Danes so javnopravni elementi družinskega prava očitni, a hkrati obstaja težnja po zagotavljanju večje avtonomije posameznika. Predporočne pogodbe. iii. Materialno – formalno pravo: zanima nas, kaj je tisto kar pravo ureja – predmet pravnega urejanja. Materialno pravo ureja pravice in dolžnosti. Formalno pravo ureja obliko. Ključno je ali nek sklop pravnih norm posamezniku/-om podeljuje pravice ali je pomembna forma. Materialno pravo ureja pravice in dolžnosti. Formalno pravo določa o Ustroj pravnih oseb (organizacijsko pravo) o Postopek, v katerem se pravice in dolžnosti oblikujejo, uporabljajo in varujejo (postopkovno pravo) o Obličnost (zunanja spoznavna oblika) o Kolizijska pravila. Ločnica je nejasna. Formalna pravila pogosto odločilno vplivajo na obstoj in uveljavljanje pravic (pravila o zastaranju, pravnem interesu, izločanju nedovoljenih dokazov). V kontinentalnem sistemu so se večinoma ukvarjali z materialnim pravom in so zapostavljali formalno pravila. Tradicionalna zapostavljenost materialnih pravic v common law sistemih. POSTOPKOVNO PRAVO: je zbirni pojem, obsega sodne in druge postopke, v katerih se odloča o pravicah in dolžnostih strank v konkretnih pravnih zadevah.

Razlaga normativnih pravnih aktov Ponedeljek, 26. marec, 2018 Imamo tekst in razumevanje teksta. Razumevanje je nad tekstom. Če se oddaljiš od razlage postaneš ustvarjalec teksta, to ni njegova naloga. Tekst pa ima več možnosti. Zato je razumevanje teksta zelo pomembno. Razumevanjski problem prava. Noben zakon ne more predvideti lastnega razumevanja. Zakoni imajo poglavje pravno opredeljeni pojem – definira kaj je pojem, recimo premična stvar. Razumevanje je vedno del nekega konteksta – vrednosti sistem v katerem živimo. Iz zakona moramo izluščiti pravno pravilo iz življenjskega primera pa dejstva, ki so pravno relevantna. Interpretirati je treba tudi dejstva. Če pride do zakona ki omogoča nasprotujoče si razlage – pride do avtentične razlage. Da jo zakonodajalec in sprejme nov zakon s katerim interpretira prejšnjega – sistemska celota. Ta razlaga je lahko problematična ker pri obvezni razlagi zakona uporabimo bolj mila oz. blažji postopek sprejemanja zakona. Pri interpretaciji lahko igrajo pomembno vlogo tudi pravna načela. Trčita lahko druga ob drugo dve pravici. Kateri dati prednost? Znan nemški primer Lebach. Svoboda do izražanja in pravica do resocializacije. Slednja je veliko pomembnejša. Tehtali so katera pravica je močnejša. Razlaga zakona: in claris non fit interpretatio = tam kjer so stvari jasne, tam ni razlage. Že to da rečemo da je jasno, je interpretacija. Teoretik Heck in teoretik Hart (delo concept of law). Vsako pravilo ima pomensko jedro, pravilo mora precizno povedat kaj je njegovo pomensko jedro. Von Savigny: razlaga je rekonstrukcija pravila ki je v zakonu. Ni res. Nekateri izrazi so dvopomenski – vključi še namensko in teleološko razlago. Temeljne so jezikovna, logična, sistematska, namenska in zgodovinska razlaga. Gustav Radbruch: domišljanje nečesa mišljenega. Razlagalec do konca domisli zakonodajalčevo misel in definira kaj naj bi bil pomen pravila. Zakon je vselej lahko pametnejši od zakonodajalca. Interpretalec pa nad obema. Ker zakonodajalec ne more vsega predvideti. Hans Kelzn: oče čiste teorije. Zanima ga le veljavno pozitivno pravo. Naloga znanosti je da opredeli vse možne razlage pravnih norm. Iz zakona moramo izhajati, lahko je pomensko porozen. Ni pa rečeno da vsebuje le eno možnost. Moramo ugotoviti katera pomenska možnost je pravilna. Razlaga je miselna dejavnost s katero razlagalec (re)konstruira in pomensko opredeli splošno in abstraktno pravno pravilo, ki ga zakon sporoča in jezikovno uokvirja. Ne gre le za rekonstrukcijo ampak tudi konstrukcijo.

Različne vrste razlage ločimo: I.

II.

Namen: i. PRAKTIČNA RAZLAGA: podamo jo ob konkretnem primeru. ii. METODIČNA RAZLAGA: skuša širše opredeliti kaj je pomen zakona. Komentarji. Opozarja na probleme v praksi, jih predvidi in navede primere ko so se že zgodili. Avtentična razlaga zakona. Subjekti ki interpretirajo: i. Državni organi, ki predpise interpretirajo: izjemoma z avtentično razlago, praviloma ob odločanju v konkretnih primerih. Sodba, upravne odločbe itd. ii. Posamezniki: ob praktični uporabi, znanstvena razlaga.

1. Jezikovna razlaga: Pravo je jezikoven pojav. Ne zadoščajo le splošen pomen. Imamo splošni pogovorni jezik. Določeni pojmi pa imajo spremenjen pomen. Nekaterim pojmom dodamo še besedico pravno. Pravo si izposoja besede tudi iz drugačnih področij. Ti vsi se prepletajo. Tipična lastnost jezika je tudi da je vertikalno strukturiran. Moramo upoštevati tudi hierarhijo pravnih aktov – višji pravni akt določa nižje. Pri razumevanju besed se pogosto poslužujemo definicij in opredelitev. 2. Logična razlaga: Če pride do antinomije pride do pravne praznine. Z logičnimi pravili skušamo nekaj dodajat pravnemu besedilu. Z t.i. prepričevalnimi argumenti. Da pomen besedila razširijo. Recimo argument analogija. Tak argument je lahko argumentum a contrario. Takšen prepričevalen argument je lahko tudi sklepanje večjega na manjše in manjšega na večje. S temi argumenti nekaj dodamo. Argument narave stvari. 3. Sistematična razlaga: Skuša izhajati iz tega da je pravni sistem nek sistem in da mi glede na to kako je ta sistem oblikovan, glede na mesto ki ga oma delček v sistemu, skušamo ugotoviti njegov pomen. Zavezujeta nas dva vidika sistema: notranji in zunanji sistem. Notranji – delo pravne znanosti. Zunanji – recimo struktura ustave (splošne določbe veljajo za celo ustavo in za vse nižje pravne akte). Moramo biti notranji in zunanji sistem medsebojno kombinirati. Lex specialis… lex superior… in lex posterior… 4. Zgodovinska razlaga: Skuša razumeti zakonsko določilo glede na okoliščine v katerih je zakon nastal in glede na genezo kako je zakon nastajal. Lahko rečemo tudi genetična razlaga. Moramo upoštevati t.i. materialia = gradivo ki spremlja nastajanje zakona kjer predlagatelj navede kaj z zakonom razume in kaj želi z njim doseči. Ne zavezuje sama po sebi ampak preko zakona. Primerjamo staro in novo zakonsko formulacijo. Nastaja en težek problem. Ali bomo zakon razlagali statično, dinamično subjektivistično sli objektivistično. Statično - pomen zakona ob trenutku ko je nastal. Dinamično – ko ga uporabljamo. Subjektivistično – volja zakonodajalca. Objektivistično – ko zakon zaživi, pretrgana vez med ustvarjalcem in besedilom. Načeloma zakone razlagamo dinamično. Prepovedi in zapovedi, recimo v KP je boljše uporabljati subjektivistično razlago. Pri dinamični razlagi moramo paziti da ne pride do retroaktivnosti. 5. Argument analogia (asimili ad simile): sklepamo po podobnosti. a. Intra legem: našteje več primerov in reče da ta velja tudi za druge primere ki so bistveno podobni naštetim primerom. Že znotraj pravnega pravila najdemo primere na katere se posledica nanaša. Je predvidljiva. Ta analogija je dopustna tudi v KP.

b. Analogia legis: zakonska analogija. c. Analoga iuris: je analogija, kjer nimam pravnega pravila za nek primer, ki je nastal. V tem primeru je treba Lahko pride do konflikta več argumentov, 6. 7. 8. 9. 10. 11.

Argument teleološke redukcije Argumento a contrario Argumentum a fortiori Argumentum a coherentia Argumentum a competudine Namenska/teleološka razlaga

Razlaga normativnih pravnih aktov Ponedeljek, 9. april, 2018

Specifičnost pravne razlage: Tipičen primer razjasnitve nejasnost v sporazumevanju (govorna situacija)  Prva razlika: interpretacija ni sočasna. S tem je delno povezana druga razlika.  Druga razlika: v pravu ni neke osebe oz. avtorja, ki bi ga lahko vprašali kaj je s tem mislil. Avtor ni vedno na voljo za razlago – ni vedno samo ena sama oseba. Redko je le ena oseba. Običajno predpostavljajo neko skupino oseb ki skupaj sprejmejo nek pravni akt.  V teh dveh lastnostih je pravo podobno razlagi literarnih besedil. Ampak pravo obsega neskončno morje .  Tretja razlika: domneva da je za tem gradivom nek skupen cilj, da ne bi zapadali v preveč očitne kontradiktornosti. Domneva o psihološki enotnosti avtorja je možno je iskanje namena za besedilom (kaj je avtor hotel povedati). Posebnosti razlike pravnih besedil: Ne gre za odkrivanje volje te ali one osebe ali organa, pravni predpis postane v določeni mri osamosvojen. Ta namen nas ne veže nujno dokončno. Ključno je tudi da so ti akti plod neke zavestne dejavnosti. Ni nek naključen zapisa ampak eden izmed korakov za dosego nekega hotenega cilja. In znotraj pravnega reda je možno prepoznati notranjo usklajenost.  Če veljajo te tri predpostavke potem lahko racionalno rekonstruiramo nameravani namen. Vedno gre za dva ekstrema:  Razlaga odkrivanja pomena: o Vloga razlagalca je razkriti kaj je pravna določba v resnici pomeni. Je kot arheolog. o Takšno iskanje je zmotno: ne moremo vedno in povsod lahko našli objektivni in nesporni pomen ki se skriva v tekstu zakona. Ravno tako je napačna diametralno nasprotna teza.  Razlaga kot ustvarjanje pomena: o Da je pomen skrit ali da ga sploh ni. Interpret v vlogi nekoga ki pomen prava vzpostavi na novo, ki pravo ustvari iz nič. Ni nič takšnega ki bi v zakonu vezalo. o Takšna predpostavka je pretirana: kot pisanje zakona na novo, kot da bi ti pisal zakon kot se tebi zdi pravično.

Pojem razlage:  Začasna opredelitev: razlaga prava je določanje pomena nejasne pravne določbe. To ni dokončna opredelitev pomena, ampak da premišljuješ kaj tukaj ključno. Ko rečemo da je razlaga določanje pomena neke norme, skušamo s tem reč da je razlaga vezana dejavnost, nismo povsem prosti, ni enaka dejavnost kot tista ki jo vsak vdan opravlja zakonodajalec. Interpretacija je vedno razlaga nečesa. Vedno smo vezani na tisto kar skušamo pojasnit razčlenit, napravit bolj razumljivo ni je to tisto kar nas veže. Jezikovni pomen je pomemben a ni edino merilo pravilnosti razlage. Dokaj kompleksen proces. Razlaga se vedno začne tam kjer je nek pojem dvomljiv, ni pa vedno nujno. Ampak pomembno je tudi da gre za določanje pomena – kreativni vložek, ni samo neka avtomatična dejavnost. Vedno je za tem neka aktivna in kreativna vloga tistega ki interpretira. Ravno ta interpretativna dejavnost kaže na to da je pravo stvar jezika. Pravna norma in jezik: Jezik pa ni vedno nujen – recimo običaj. Pravno pravilo sestavljajo jezikovni znaki, ki nam sporočajo določen pomen, vendar obstajajo v večji ali manjši meri pomensko odprti. Interpretacija izhaja iz tega da jezik ni vedno matematično gotova stvar. Besede ali besedne zveze so lahko:  Dvoumni: izraz ima lahko več kot en ustaljen pomen (odločba, obdolženi). Vedno se moramo odločati za en ali drug pomen.  Nejasni: o pomenu besede obstaja več možnih razumnih razlag (poštenost, posebej okruten način, nečloveško ravnanje). Vedno je težko določit neko razumno mejo. Še posebej tam kjer je imajo vrednostni podton. To se v pravu pogosto pojavlja. Stopnjo nejasnosti lahko zmanjšuje: vedno moramo upoštevat dva ključna elementa  Kontekst: umeščenost v besedilo, širšo pomensko celoto  Situacija: umeščenost v dejanske okoliščine. Pomenska odprtost: Vedno bomo našli neko situacijo ali primere ki dokaj nesporno padejo v nesporno jedro neke besede. Imajo neko pomensko jedro ki ga obdaja senca negotovosti. Običajna raba jezika nam skoraj vedno postreže z nekimi tipičnimi načini rabe tega pojma. Tudi tukaj pa vseeno ni vse čisto jasno. Nujnost razlage: če nam to spoznanje da obstajajo primeri ki so dokaj nesporni nam pove to da ne obstajajo primeri, ki so nesporni. Torej bo vedno prišlo do interpretacije. To pa še toliko bolj ker se v pravu srečujemo z abstraktnimi določbami. Kdaj se lahko zgodi da je pomen dovolj jasen in je vloga interpretacije drugačna. Ampak skušamo z interpretacijo prit do rešitve ki je smiselna v širšem kontekstu. Pomen lahko ni sporen, ampak je dvom v tem ali je smiselno aplicirat neko smiselno normo na premer, kar lahko vodi do nesmiselnih učinkov in posledic. Kako daleč naj sodnik gre pri taki interpretaciji prava? Da si ne prisvoji vloge ki je ne bi smel imeti – zakonodajalca recimo. Vrste razlag oz. razlagalni argumenti: Vrste razlag nam pomagajo razumeti nejasne pravne določbe. Imamo neko odločbo in bomo skušali razumet – v ožjem pomenu besede. Tu gre za vrste razlage prava – različni načini kako priti do najprimernejše interpretacije besedila ki že obstaja. Drug primer pa so razlagalni argumenti – nejasna določba. Tako vrste razlg kot razlagalni argumenti so splošno sprejeti načini kako se s situacijami pomenske odprtosti v pravu soočat. Gre samo za najbolj tipično sprejete možnosti, ki ne izključujejo

ostalih. Gre za navidez zaprt katalog k razlagi. Ne obstaja niti vnaprej določen vrstni red pomembnosti. Od naše presoje je odvisno kakšno bomo uporabili. Kar je splošno sprejeto je da se začne z jezikovno razlago -> osnovni namen prava, da nam v jeziku, ki naj bi ga razumeli vsi sporoča kaj in kako delat. Pravo je instrument ki je namenjen vsem. V idealnem svetu bi moral vsakdo razumet kaj mu pravo sporoča. Potreboval bi samo običajno poznavanje jezika, ki ga premore vsak govorec. Opiramo se na predpostavko da je jezik zadosten medij s katerim sporočamo kaj pričakujemo od ljudi. I. JEZIKOVN RAZLAGA: ugotovit skušamo pomen besed, opiramo se na splošno sprejeta slovnična pravila , stilistična in besedoslovna pravila. To ni vedno čisto dovolj in nam bo jezikovna razlaga dala nek možen pomen. Ali je vsak pomen tudi najbolj smiselen? Ta razlaga bo v veliko primerih morala biti končna, ker želimo doseči to da se ljudje počutijo vezani s pomenom ki je očiten. Dva možna pristopa k jezikovni razlagi:  Da štejemo da je pomen nekaj kar je že položeno v jezik in samo odkrijemo.  Na razumevanje jezika gledamo bolj večplastno. A imajo besede popolnoma enak pomen za vsakega od nas? Ne. To je v določenem obsegu problem. Kar skušamo doseč je da izoblikujemo nek zakonski jezik, ki je v splošni uporabi. Tako obstaja neka izhodiščna možnost da bodo pomeni besed skoraj za vse isti. Hkrati pa pravo vzpostavlja mehanizem da dosega poenotenje do katerega samo po sebi ne more prit. Najbolj očitna pot je da bo nekemu specifičnemu pravnemu pomenu ki odstopa od splošnega, dalo prednost. Bodisi na takšen način da bo nek pomen besede v splošnem pomenu zožilo in izločilo zgolj en ožji izsek nekega splošnega pomena. Lahko pa pravni pomen razširi. S tem pravo na nek način zagotovi tam kjer ga v splošnem jeziku ni. Temu sledi tudi možnost da pride do tega v sferi interpretacije. Glede na to ločimo:  Razširjujoča/ekstenzivna razlaga: nek pojem iz splošnega jezika interpretirali širše.  Zožujoča/restriktivna razlaga: nek pojem iz splošnega jezika interpretira ožje. Specifičen pomen pa imajo pravne definicije, kjer bo zakon oz. drug pravni predpis fiksiral nek pomen pojma. To definicijo moramo načeloma upoštevati v celotnem pravnem sistemu. Ravni zakonskega jezika:  Splošni pogovorni jezik: jezikovna razlaga je interpretacijo ki jo je zmožen vsakdo ki jezik pozna.  Splošni izrazi in besede ki imajo širši pomen v pravnih besedilih.  Pravni izrazi, ki so lastni samo pravnemu jeziku, ki jih v splošnemu jeziku ne bomo uspeli najti. Kdaj vstopimo v interpretacijo? To kar dela vsak ko sliši besedo ali ko izstopimo iz jezikovne razlage. V tujini je večinoma izoblikovana doktrina da tam kjer ni dvoumnosti in nejasnosti, ni interpretacije. Ta doktrina je splošno sprejeta. II. LOGIČNA RAZLAGA: Opira se na pravila logičnega sklepanja. Opravlja dve funkciji:  Preverjanje tistega pomena do katerega smo prišli z jezikovno razlago. Jezikovna razlaga nam ponudi neko razlago ki je najbolj očitna in s pravili formalne logike bomo preverili ali je ustrezna ali ne.  Pridobivamo neke nove pomene, do katerih se zgolj z jezikovno razlago ne da dokopati. Logična razlaga se ponavadi giblje v mejah ki so družbeno in etično pogojene. Mešanje logičnega in etično sprejemljivega.

III.

Pridobivanje novih pomenov je funkcija ki jo ta razlaga dobro opravlja. SISTEMATIČNA RAZLAGA: Ključna predpostavka da je ta možna, je da je pravni sistem urejen ni celovit sklop pravnih norm. Da ne gre za naključno zmetane skupaj norme, ampak za nekaj kar ima svoj smisel, smoter in cilj, to se vidi v tem da se razumemo kot sebe ki skuša razvozlat neko logiko ki jo je zakonodajalec postavil pred nas. Zakonodajalec je nameraval sestavit sistem v logično in celovito celoto. Iz te predpostavke lahko sklepamo na to da je vsaka pravna določba umeščena v zrlo kompleksno mrežo pravnih pravil. Nobeno pravno pravilo ne obstaja samo zase ampak je vpeto v širši kontekst. Pravo je vedno sistem, niso zgolj norme. Vedno pri interpretaciji pravne norme upoštevamo širši kontekst. Pomembna je tudi terminološka enotnost. Tega ne bomo vedno upoštevali.