Seminarska Naloga1

Seminarska naloga

Krištof Kolumb in njegova odkritja (1451 - 1506)

Mentor: dr. Uroš Breskvar Alenka Zorko, prof. Avtor: Domen Berlak Pivka, 20.2006

KAZALO VSEBINE

Uvod.....................................................................................................................................3

KAZALO SLIK Slika 1 - Kolumbov portret..................................................................................................5 Slika 2 - Marco Polo............................................................................................................6 Slika 3 - Prihod v Španijo....................................................................................................8 Slika 4 - Tipična potovalna ladja.........................................................................................9 Slika 5 - Globus.................................................................................................................12 Slika 6 - Peščena ura..........................................................................................................12 Slika 7 - Karta prvega potovanja.......................................................................................14 Slika 8 - Mozaik, ki prikazuje vrnitev s prvega potovanja................................................16

2

Uvod Poslušam glasbo. Vangelis 1492. Zveni veličastno, prevzame me. V roke vzamem prilogo iz katere izvem, da je glasba iz filma o Krištofu Kolumbu. Tedaj opazim, da pesnitev pravzaprav govori o Kolumbovem odkritju Amerike. Ob tem čutim zmagoslavje Kolumba in njegovih pomorščakov, ko stopajo na Novi svet. Zamislim se. O tem obdobju sem že nekajkrat slišal, vendar mi je v spominu ostalo bore malo. Poznano mi je leto 1492, s katerim se je začel novi vek ter dejstvo, da Kolumbov jezik - španščino govori ceotna Južna in Srednja Amerika. Zatorej se lotim in sestavim tole seminarsko nalogo o geografskih odkritjih Krištofa Kolumba.

3

1. Življenjepis Krištof Kolumb se je rodil leta 1451 ali 1452 (točen datum nam ni znan) v italijanskem pristaniškem mestu Genovi. Vsi v njegovi družini so bili tkalci, vendar pa se mladi Krištof družinske obrti ni držal. Ko je imel komaj kakšnih 14 let se je odločil za pomorstvo. Sprva je kot mlad učenec genovske posadke plul okrog sredozemske obale, kasneje pa se je prijavil tudi za daljše poti po Atlantiku. Ko je bil star 26 let, je na jugu že priplul do Madeire( otok v Atlantskem oceanu zahodno od severne Afrike) in na severu do Islandije.

4

Slika 1 – Kolumbov portret Leta 1477 se je Kolumb poročil s Portugalsko plemkinjo Felipo Perestrelo e Moniz, ki mu je kmalu rodila otroka. Nekaj časa je Kolumb živel na otoku Porto Santo, nato pa se je preselil v Lizbono.Ta je takrat je bila mesto, v katerem so načrtovali in opremljali odprave. Tudi sam je nekaj let plul pod Portugalsko zastavo, drznil si je na jug do Kapverdskih otokov in še naprej okrog zahodnoafriške izbokline. Medtem pa je sanjaril, kako bi zaplul proti neznanemu zahodu in poiskal bogastvo.

1.1.Hlepenje po bogastvu Kolumba je obsedla misel na bogastvo Daljnega vzhoda. Daljne dežele kot so Indija, Kitajska in Japonska so bile znane po govoricah o zlatu, svili, začimbah in dragih kamnih. Žal pa ni mogel biti nihče prepričan, ali te dežele zares obstajajo, saj se ni nihče živ spominjal, da bi bil že kdaj kdo tam. Pravzaprav je bil zadnji takšen človek Marco Polo, skoraj 200 let prej. 5

1.2.Zasluge Marca Pola Marco Polo je napisal knjigo o svojih potovanjih, v kateri je zelo podrobno opisal bogastvo Daljnega vzhoda. V Kolumbovem času je bila njegova knjiga temelj vsega Evropskega poznavanja dežel, ki ležijo vzhodno od Sredozemlja. Kolumb je imel lasten izvod te knjige, ki je bila v tistem času zelo drag predmet, ko so knjige še pomenile razkošje. Kjerkoli Marco poroča o zemljepisnem položaju, si je Kolumb nekaj zapisoval ob robu. Zlasti ga je zanimala Japonska, kjer naj bi bile hiše krite z zlatom. Marco je trdil, da je Japonska vzhodno od Kitajske.

Slika 2 – Marco Polo

1.3.Kolumbovo razmišljanje Kolumb je premišljeval preprosto. Če je zemlja okrogla (v to je bil prepričan) potem lahko pripluje na Japonsko, če se odpravi proti zahodu čez Atlantski ocean. Po njegovih izračunih naj bi bila Japonska približno 4500 kilometrov zahodno od Kanarskih otokov. To je bila za tiste čase zelo dolga pot, vendar ne nemogoče dolga. Pravzaprav je bila njegova največja težava prepričati ljudi, da bi mu verjeli. 6

1.4.Neuspešno iskanje podpore Kolumb se na potovanje ni moral odpraviti kar sam in tudi denarja za uresničitev njegovega načrta, ki je zahteval tri ladje, ni imel. Tako je leta 1484 svoj načrt predlagal portugalskemu kralju Janezu II., vendar ga je ta zavrnil. Portugalci so se bolj zanimali za Afriko kakor pa za nekakšne bajeslovne dežele, ki morda ležijo nekje na zahodu. Za zaščito svojih interesov v Afriki je Portugalska s Španijo leta 1479 sklenila pogodbo. Državi sta si razdelili Atlantski ocean tako, da je Španija gospodovala na Kanarskih otokih, Portugalski pa je bilo zagotovljeno vse, kar leži naprej proti jugu.

1.5.Iskanje sreče v Španiji Kolumb je nato s svojimi načrti odšel v Španijo. Španska vladarja, kralj Ferdinand Kastilski in kraljica Izabela sta za preverjanje njegovega načrta postavila posebno komisijo, ki naj bi pregledala njegove zamisli. Sedem dolgih let je Kolumb čakal na španskem dvoru in skušal vplivati na kralja in kraljico. Njegov načrt je bil dvakrat zavrnjen, vendar Kolumb se ni vdal. Končno je leta 1492 dobil uradno podporo španske kraljice Izabele. Zakaj je Kolumb dosegel takšen uspeh? Ni bil edini tujec na španskem dvoru s takim načrtom. Očitno se 7

je Kolumb Izabeli zdel zelo izkušen pomorščak in morjeplovec., saj je priplul tako daleč proti severu in jugu kot le malokdo med živimi. Poleg tega pa se je kraljica zavedala, da bo on sam zvest tistemu, pri komer bo v službi: nekoč prej se je Kolumb z uspehom že bojeval v pomorski bitki na strani Portugalcev proti svojemu rojstnemu mestu Genovi. Po naravi je bil izredno častihlepen in lakomen. Kot povračilo za odkritje nove poti v Azijo je Kolumb zahteval, da ga morajo povišati v viteza in admirala. Zahteval pa je tudi zase deset odstotkov vsega bogastva, ki bi ga morda prinesel nazaj s poti. In ravno njegova samozavest je kraljico Izabelo prepričala, da bo dosegel uspeh.

Slika 3 – Prihod v Španijo

2. Priprave na potovanje 2.1.Ladjevje Ena najbolj osupljivih lastnosti Kolumbovega uspeha je bila ta, da je imel zelo majhne ladje. Na njegovem prvem potovanju je najdaljša merila v dolžino le 24 metrov.

8

Ko je Kolumb leta 1492 odplul, je njegovo ladjevje obsegalo tri ladje. Vse skupaj so lahko nosile le 200 ton živeža in drugega tovora. Največja je bila poveljniška ladja, tako imenovana Santa Maria, ki je imela nosilnost 90-ih ton. Druga je bila Pinta-(60 ton) in tretja najmanjša je bila Nina(45 ton), ki ni bila dolga niti 20 metrov.

Slika 4 –Tipična potovalna ladja Santa Maria je bila krajša od 25 metrov, z enim samim krovom po dolžini. Na kljunu je bil drug, dvignjen krov, na krmi pa še dodatna krova. Imela je tri jambore s štirikotnimi jadri, na vrhu glavnega jambora pa je bila opazovalnica. Kolumb jo je imenoval nao, kar pomeni ladja.

Pinta in Nina sta bili karaveli v portugalskem slogu. Karavele so začeli izdelovati kot ribiške ladje za razburkano vodovje na Atlantiku. V Kolumbovem času so se karavele

9

razvile v majhna, večnamenska plovila, ki so portugalcem veliko pripomogla k raziskovanju afriške obale. Zanje je bilo značilno, da so imele tri ali štiri jambore, ki so nosili trikotna latinska jadra. Tako opremljena karavela je bila znana kot caravela latiana.

2.2.Nova Nina Sprva je imela Nina dva jambora s trikotnima latinskima jadroma. Kasneje pa je Kolumb na prvem potovanju dodal še dva jambora in štirikotna jadra. S tern se je Nina spremenila in ni bila več caravela latina, ampak caravela redonada . Takšna pa se je izkazala veliko primernejša za vetrove na Atlantskem oceanu. Kolumbu je bila med vsemi ladjami Nina najljubša. Z raziskovalčevega vidika je imela taka majhna ladja več prednosti. Ker je bila zasnovana kot karavela je imela nizek ugrez, zato je lahko plula tudi v dva metra globoki vodi. Nizki ugrez je pomenil, da lahko karavele jadrajo zelo blizu neznanih obrežji. Majhna ladja pa potrebuje tudi majhno posadko. Najverjetneje je Nina plula z nič več kot 5 častniki in 16 mornarji. Na dolgi plovbi je bilo pri maloštevilni posadki lažje ohranjati prijaznost in dobro voljo. To pa je bilo tudi zelo pomembno, saj se je nezadovoljna posadka lahko hitro uprla. Maloštevilna posadka pa je pomenila tudi to, da mora ladja voziti manj hrane in pijače. Karavele so imele tudi to prednost, da jo je lahko vlekel en sam čoln na vesla, tako majhna je bila. To je bilo življenjsko pomembno, če so hoteli temeljito raziskovati obrežne tvorbe, kot so zalivi, morski rokavi in rečna ustja.

2.3.Raznovrsten tovor Kolumb je imel s sabo dve uradni pismi španskih vladarjev, za japonskega cesarja. Kljub temu pa je bil pripravljen tudi na morebiten neprijazen sprejem. Tako je vse svoje ladje oborožil s topi.Najpomembnejša reč, ki jo je imelo s sabo prvo čezoceansko ladjevje, je bilo kapitanovo trdno prepričanje, da je zemlja okrogla. Ta misel ni bila nova, saj je bila edino logično pojasnilo za gibanje Sonca, Lune in zvezd. Najbrž so se skoraj vsi na ladji bali, da hoče Kolumb zapluti iz zemljevida in se dobesedno zagnati z roba sveta.

2.4.Krmarjenje

10

Nino so krmarili z enim samim krmilom, ki je na tečajih viselo s krme. To pa je pomenilo, da je lahko krmaril en sam mornar. Krmilo so premikali z ročico, nameščeno na krmi med krovoma. Pred krmarskim mestom pa je bil pritrjen kompas, "igla pomorščakov". Imeli so tudi križno palico, to je bil instrument za merjenje zemljepisne dolžine oz. širine. Z njo so merili kot med obzorjem in določeno zvezdo. Še bolj negotovo pa je bilo določanje ladijske dolžine, torej vzhodni in zahodni položaj. Še najboljše je bilo izračunati prepluto dolžino, torej pomnožiti hitrost ladje s časom plovbe. Toda ker so se tokovi in vetrovi neprestano spreminjali, je bilo resnično hitrost ladje težko izmeriti. Še več, čas so lahko merili samo s peščeno uro, v kateri se pesek pretaka iz zgornjega dela posode v spodnjega. Kolumb je o prepotovanih razdaljah vedel zelo malo, zato je moral svoji posadki lagati, če je hotel, da ne izgubi volje.

Slika 6 – Peščena ura

Slika 5 – Globus

2.5.Kolumbov načrt Kolumbov načrt je bil zelo preprost in je zahteval le eno spremembo smeri. Odločil se je, da bodo njegove ladje iz majhnega španskega pristanišča Palos de la frontera krenile proti jugozahodu na Kanarske otoke. Ta pot je bila Kolumbu že znana. Odločil se je, da bodo tam izpopolnili zaloge , potem pa pluli naravnost proti zahodu, dokler ne pridejo do

11

japonske obale. Med vsem tem pa je moral Kolumb ves čas paziti, da nebi zajadral proti jugu v vode, ki so bile po pogodbi 1479 pod portugalskim nadzorom.

3. Potovanja 3.1.Prvo potovanje(1492-1493) Dne 3. Avgusta 1492 je Kolumb dal znak in tri ladje so odplule iz pristanišča Palos de la Frontera. Plule so v južni smeri proti Kanarskim otokom. Ta kratka pot bi morala miniti brez težav, pa ni bilo tako. Na poti se je Pinti dvakrat zlomilo krmilo , zaradi česar so morali čakati. Nato so tri dni čakali v popolnem brezvetrju. Ko so končno pripluli do pristanišča , so morali čakati en mesec, da so popravili Pinto. Kolumb, ki je kar žarel od nestrpnosti, se je malo potolažil, ker je zaradi tega zasilnega pristanka lahko zamenjal jadra na Mini s pravokotnimi, ki so povečala hitrost. Končno je 6. septembra 1492 zjutraj odplul proti zahodu.

3.1.1.Čez atlantski ocean Po izročilu je Kolumb dan za dnem plul proti zahodu. Ko so se dnevi spreminjali v tedne je posadka postajala vedno bolj nestrpna. Da bi možem vlil več volje, je Kolumb obljubil 10.000 zlatnikov nagrade tistemu mornarju, ki bo prvi zagledal kopno. Ko so bili na morju že mesec dni, je Kolumb spremenil smer plovbe proti jugozahodu in se tako namenil natanko tja, kjer bi po njegovem morala biti Japonska. Čez tri dni je zopet spremenil smer, tokrat na zahod , in poslal Pinto naprej pred drugima ladjama. Dne 12. oktobra 1492 je opazovalec na Pinti zagleda! kopno. Po 37 dneh na morju, so ga končno našli. Pozneje se je ladjevje zasidralo v zavarovanem zalivu, nato pa se je skupina ljudi s čolnom na vesla odpravila na kopno, o katerem je bil Kolumb prepričan, da je Japonska.

12

Slika 7 – Karta prvega potovanja

3.1.2.Na otokih Ko so pripluli na kopno, je Kolumb takoj razglasil, da je to kopno od sedaj dalje, ozemlje španskega kralja in kraljice. Otoku je dal ime San Salvador (sveti Odrešenik). Potem je moral ugotoviti, kje na japonskih otokih je pristal. S to težavo pa se še danes ukvarjajo zgodovinarji. Trdijo, da današnji otok San Salvador ni tisti, na katerem je pristal Kolumb. V njegovem ladijskem dnevniku pa na žalost ni dovolj podatkov, da bi mogli povsem zanesljivo ugotoviti, kje med karibskimi otoki je pristal. Domačini na otoku so bili prijazni. Na žalost pa Kolumbu niso bili v preveliko pomoč. Z znamenji so povedali, da je njihovo zlato okrasje z naslednjega otoka. Kolumbove ladje so nato plule dva tedna od otoka do otoka , na vprašanja pa so vedno dobivali isti odgovor-"naslednji otok". Ko so nazadnje prišli na Kubo, je bil Kolumb prepričan, da je prišel na Kitajsko. Skupino mornarjev je poslal v notranjost, da bi poiskali mesto Zaitan, ki ga je opisal Marco Polo. Skupina pa je naletela le na nekaj s slamo kritih koč. Kolumb je razočaran razdelil svoje ladjevje tako, da je Pinto poslal na pot posebej, on pa je s Santa Mario in Nino odplul proti jugu. Dne 23. decembra je prišel na velik otok, ki ga je poimenoval La Isia Espanola (španski otok), danes pa je znan pod imenom Hispaniola ali Haiti.

13

3.1.3.Prvo bogastvo in težave Kolumbovi ladji je pozdravila velika skupina domačinov in marsikateri med njimi je obiskovalcem izročil kos zlata. Prišla je tudi novica, po kateri je bilo mogoče sklepati, da japonski cesar živi le malo naprej od tu. Kolumb je takoj razpel jadra, toda naslednjega dne se je dogodila nesreča. Ravno na sveti večer je Santa Maria zaplula na koralni graben in trdno nasedla. Nato je skozi poškodovani trup udrla voda in Kolumb je moral s svojo posadko zapustiti ladjo. Božič so tako preživeli zaskrbljeno v vasi otočanov. Kolumb se je moral sedaj odločiti, kaj naj stori. Glavna težava je bila ta, da Nina poleg svoje posatke nikakor ne bi mogla sprejeti se vseh mož Santa Marie. Nazadnje se je Kolumb odločil, da na otoku pusti skupino mornarjev. Santo Mario so razdrli, iz njenega lesa pa postavili utrdbo, ki jo je Kolumb krstil Navidad (Božič). V Navidadu je ostalo približno 39 članov posadke, med njimi tesarji, krojači in zdravnik. Kolumb jim je naročil, da naj zberejo čim več zlata. V primeru nevarnost, pa jim je zapustil tudi nekaj topov, da bi se lahko branili.

3.1.4.Proti domu Zdaj je Nina sama plula naprej proti domu. Pozneje je skupina mornarjev prvič naletela na sovražne domačine. Ko so mornarji odšli na otok nabirat sadje, jih je napadla skupina domorodcev, oboroženih s palicami, loki in puščicami. Posrečilo se jim jih je odgnati, še preden je bil kdo ubit. Zdaj se je Nina srečala s Pinto in karaveli sta se skupaj odpravili na severovzhod proti domu. Sprva je potovanje potekalo brez vecčjih zapletov, nato pa sta po treh tednih plovbe naleteli na hud vihar, ki ju je ločil. Kolumb je plul naprej sam z Nino in prispel do Azore. Tam je portugalski upravnik pol njegove posadke vtaknil v ječo, ker jo je osumil tihotapstva. Kolumbu se je posrečilo hitro rešiti svoje mornarje in je hitro odjadral naravnost v nov silovit vihar. Nina je bila težko poškodovana in se je ravno toliko časa še obdržala nad vodo, da so 4. marca.

14

3.1.5.Zmagoslavna vrnitev Kolumb je Nino popravil zelo hitro, v petih dneh in čez teden dni odplul v Španijo. Dne 15. marca je Nina spet zaplula v pristanišče Palos de la Frontera, Pinta pa je za njo

Slika 8 – Mozaik, ki prikazuje vrnitev s prvega potovanja priplula le nekaj ur kasneje. Kolumbovo zmagoslavje je bilo sedaj popolno. Dve od njegovih treh ladij sta se vrnili s poti, in nobena se ni izgubila na odprtem morju. Kolumb je imel s sabo dokaze, da je bil v krajih, ki so Evropejcem neznani. S poti je pripeljal eksotične rastline, živali, ki so jih v Evropi sedaj videli prvič, pa tudi zlato oblikovano v čudne maske in okrasje. Kot živ dokaz pa je s seboj pripeljal peščico ujetih domačinov s karibskih otokov. Kolumba so poklicali na kraljevski dvor in v spremstvu svoje posadke, ter ujetih domačinov se je odpravil na zmagoslavno pot po španiji. Med potjo so vzklikale množice svojemu novemu admiralu in osuplo strmele nad njegovimi trofejami. Tudi v trenutku svojega največjega uspeha pa je Kolumb ostal še vedno stari pohlepnež. Nagrado 10000 zlatnikov je obdržal sam, medtem ko je razočarani mornar odšel med morske gusarje.

15

3.2.Drugo potovanje (1493-96) Kolumbovo drugo potovanje je bilo zastavljeno veliko širše. Tokrat je adminiral poveljeval 17-im ladjam. Na njih je bilo vsega skupaj kakšnih 1500 ljudi. Med njimi so bili kmetje, obrtniki, misijonarji, zdravniki in plemiči. Tokrat se ladjevje ni moglo spraviti v majhno pristanišče, zato je zaradi tega izplulo iz pristanišča Cadiz, 25. septembra 1493. Kolumb se je zopet najprej namenil na Kanarske otoke in nato krenil proti jugozahodu in upal, da bo tokrat prišel na celino, ki jo je se vedno imenoval Azija. Še preden pa je Kolumb izplul na svoje drugo potovanje, si je španski kraljevski par skušal zagotoviti pravico do zahodnega Atlantika. Obrnil se je na papeža, ki je bil takrat vrhovni razsodnik v takšnih zadevah, in zaprosil naj Španiji dodeli monopol nad prihodnjimi raziskovanji na drugem koncu Atlantika. 3. Maja 1493 je papež prošnjo ugodil. Odslej je imela Španija edina pravico do vseh odkritij zahodno od otoka Verde, Portugalska pa vso pravico do odkritij vzhodno od te črte.

3.2.1.Usoda Navidada Trije tedni plovbe so minili popolno nemoteno, 3. Novembra pa je opazovalec na vodilni ladji zagledal kopno. Ta otok je Kolumb poimenoval Dominica, vendar se na njem ni ustavil. Naslednjega dne je ladjevje naletelo in krstilo otok Guadeloupe, pozneje pa se otok Puerto Rico. Vendar Kolumba ni zanimalo odkrivanje novih otokov - obseden je bil z mislijo, da bi prišel na celino. Ravno tako pa si je ponovno zaželel obiskati Navidad, ker je upal, da so možje, ki jih je pustil tam, zbrali velikanski kup zlata. Ko je ladjevje končno prišlo do Navidada, pa so našli le zoglenele ostanke utrdbe in nekaj evropskih trupel. Preživelih ni bilo. Kolumbu je kasneje v pogovoru z domačini uspelo izvedeti resnico. Mornarji, ki so jih pustili v Navidadu, so postali preveč pohlepni. Od domačinov so zahtevali več zlata, kakor so ga te sploh morali dobiti. Silili so jih, da so delali kot sužnji. Čeprav so bili domačni prijazni, jih je ravnanje Evropejcev prisililo v nasilje. Neko noč so tako plemena napadla, požgala in ubila priseljence v Navidadu.

16

3.2.2.Potovanje še ni končano Kolumb je počasi vodil ladjevje ob obrežju okrog Hispaniole, dokler ni našel novega kraja za naselbino. To novo mesto je poimenoval Isabella, v čast španski kraljici. Konec aprila 1494 je zapustil Isabello pod poveljstvom svojega brata in odplul s tremi ladjami iskat celino, ki se mu je tako izmikala. Po mesecu dni je odkril Jamajko, vendar se je kmalu izkazalo, da je tudi ta otok. Razočarani Kolumb je bil sedaj prepričan, da je Kuba dejansko celinska Azija. Zahteval je, da so vsi na teh treh ladjah prisegli, da je Kuba zanesljivo del Azijske celine - kdor bi govoril drugače bi mu izpulil jezik. Konec septembra so se ladje vrnile nazaj v Isabello.

3.2.3.Ponovni neuspeh Naslednje leto si je Kolumb prizadeval, da bi Isabelle zaživela. Vendar pa se je izkazalo, da je kraj za življenje neprimeren. Tu je bilo veliko mrčesa, bolezni in veliko pomanjkanje hrane. Tudi prvotni prebivalci otoka so naselbino ogrožali ves čas. Le maloštevilni so imeli Evropejce za prijatelje. Kolumb ni prispeval k izboljšanju položaja, ko je 500 ameriških domačinov poslal v Španijo kot sužnje v dar kralju in kraljici. Pozimi 1495/96 je prišlo do upora, ki so ga prišleki le s težavo zadušili. Marca 1496 se je Kolumb vrnil v Španijo in pustil ukaz naj Isabello zapustijoin med njegovo odsotnostjo postavijo novo naselbino.

3.3.Tretje potovanje Kljub temu, da sta Navidad in neuspeh Isabelle govorila proti Kolumbu, mu je bil španski dvor še vedno naklonjen. Kolumb je še enkrat dobil dovoljenje, da odjadra na zahod. Preden je pripravil svojo naslednjo odpravo je porabil dve leti. Tokrat se je odločil za drugačen pristop. S Kanarskih otokov je krenil na jug proti Kapverdskim. Nato je deset dni plul proti jugozahodu in se šele nato obrnil na zahod. Tokrat je bil prepričan, da bo našel Azijsko celino. Ladjevje je naletelo na prvo kopno, na otok Trinidad. Čez nekaj dni so pripluli do obrežja Venezuele in Kolumb je postal prvi Evropejec, ki je stopil na južnoameriško celino.

17

Prepričan, da je to jugovzhodna Azija, je odplul proti severu na Hispaniolo. Ko je prišel v novo mesto Sant Domingo, ki stoji še danes, je ugotovil, da se veliko naseljencev upira njegovemu vodstvu. Novice, da Kolumb ni zmožen upravljati kolonije, so kmalu dosegle španski dvor in vladarja sta leta 1499 za novega guvernerja in kraljevega namestnika, ki naj bi zamenjal Kolumba, imenovala Francisca Bobadilla. Toda Kolumb, ki je imel otok, ki ga je odkril, za svojo osebno lastnino, nikakor ni hotel priznati Bobadillovega imenovanja. Ta ga je končno dal prijeti in Kolumb se je v Španijo vrnil v verigah. Ko ga je kraljica zagledala tako vklenjenega, se ji je zasmilil in dovolila mu je, da se umakne v pokoj.

3.4.Četrto potovanje Čeprav se je Kolumb verjetno zavedal, da dežela, ki jo je odkril ni Azija, je še vedno hotel najti pot v Indijo in Kitajsko. Veliko je moral prositi, preden mu je uspelo prepričati špansko vlado, da mu je dovolila še zadnji poskus. Tokrat je imel le tri majhne ladje. Odpluli so 3. aprila in brez težav prečkali Atlantik in pripluli do Srednje Amerike. Cele mesece so pluli navzdol ob obrežju in zaman iskali morski prehod v Indijo. Viharji so prisilili Kolumba, da je nehal iskati in ko se je vračal na Hispanolo, je na obrežju Jamajke Doživel brodolom. Celo leto je s svojo posadko životaril obdan s sovražnimi domačini. Končno sta dva mornarja izdolbla drevak in se jima je posrečilo priti na Hispanolo. Po Kolumba so poslali reševalno ladjo, takrat je Kolumb že resno bolehal za artritisom. Njegova zadnja vrnitev v Španijo je bila daleč od zmagoslavja. Kolumb je umrl dve leti kasneje, 20. maja 1506, in je imel le skromen pogreb.

4. Kolumbova smrt Bilo mu je komaj 53 let, to je doba, v kateri življenjske sile sicer oslabijo, a je človek še daleč od smrti. Kolumba pa je zelo močno trpinčil artritis, od časa do časa pa ga je napadla blodnjava mrzlica. To dediščino so mu prav gotovo zapustile Indija, dolge plovbe in neurja na morju. Ko je po svojem zadnjem potovanju stopil na kopno, se je komajda lahko premikal. Odpeljali so ga v Sevillo, kjer se je nastanil v najemniški hiši v Santa Mariji. Konec novembra leta 1504 je umrla španska kraljica Isabella. Kolumba je njena smrt močno prizadela. Isabella je bila v nekem smislu njegova življenjska spremljevalka,

18

mogočna prijateljica, ki je vedno verjela vanj. Ko ne bi bilo Isabelle Kolumb morda ne bi nikoli preplul oceana. Ravno tako pa je tudi Kolumbu zdravje vsak dan bolj pešalo. Izdihnil je 20. maja 1506, na dan Kristusovega vnebohoda. Vse do zadnje ure so ob njem bedeli menihi iz samostana sv. Frančiška. V žalnem sprevodu za Admiralom Oceanskega morja je sredi popolne ravnodušnosti stopala peščica sorodnikov in menihov. Krsto so pokopali v podzemeljskem frančiškanskem pokopališču, v samostanu Santa Maria de las Cuevas. Tam je bil že prej pokopan tudi njegov sin Diego. Leta 1542 so ju prenesli na Španski otok v grobnico v San Domingo. 1940 leta pa se je začela izgradnja Kolumbovega spominskega centra nad reko Ozama v Dominikanski republiki. V tej veličastni stavbi, ki jo letno obišče zelo veliko turistov, je admiral končno našel svoj mir.

5. Posledice odkritij Krištof Kolumb je bi! žilav in pohlepen človek. Bil je pogumen vodja, vendar nemaren upravnik. Veliko tistih, ki so šli z njem v Ameriko, je bilo podobnega značaja. Zaradi nevednosti in pohlepa pa so uničili azteško In inkovsko civilizacijo in usmrtili vsaj po štiri od petih ameriških domačinov. Ko ni bilo več domačinov za delo v rudnikih in na poljih, so Evropejci začeli voziti črnske sužnje iz Afrike. Na milijone črncev so pripeljali v Ameriko in tam so morali delati v verigah. Posledice te trgovine s sužnji se čutijo še danes. Španska kolonizacija je potekala vedno hitreje in indijanski domorodci so se morali pokoriti kolonialni oblasti. Delali so na zemljiščih, ki so bila v lasti Špancev, ter v rudnikih zlata in srebra. Španski misijonarji so uničili indijanska svetišča, prepovedali so jim vero v njihove bogove. Postavili so tudi vrsto misijonskih cerkev. Poleg spremenjenega načina življenja so na Indijance zelo pogubno vplivale tudi bolezni,ki so jih prinesli Evropejci. Tako je od 25 000 000 prebivalcev v letu 1519 pričakalo leto 1600 le 1 milijon prebivalcev.

19

6. Zaključek Kolumb je za seboj pustil orjaško, otipljivo resničnost, ki je spremenila podobo ccelotnega planeta, spremenila zavesti prebivalcev sveta, še najbolj Evrope.

20

7. Viri in literatura ♦ Pennington P.: Kdo je odkrival svet. 2. Natis. Ljubljana: Delavska enotnost, 1988 ♦ Twist, C.: Krištof Kolumb: veliki raziskovalci. Ljubljana: Slovenska knjiga, 1994 ♦ Granzotto, G.: Krištof Kolumb. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992. (zbirka Bios) ♦ Novi svet. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1977 ♦ Iskanje se prične. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1976 ♦ Odkritja in raziskovanja. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1969

21