Klemen Boljtežar, Borut Poljšak, Klemen Pavlič : Odvisnost Od Interneta

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

Klemen Boljtežar Borut Poljšak Klemen Pavlič

doc. dr. Jaroslav Berce asist. dr. Matej Kovačič

ZASVOJENOST Z INTERNETOM / Odvisnost od interneta

Seminarska naloga

Informacijski sistemi države in e-vladanje

Ljubljana, 1. 1. 2009

1

IZJAVA O (SO)AVTORSTVU SEMINARSKE NALOGE Podpisani/-a: ______________________________________ z vpisno številko: ________________ Podpisani/-a: ______________________________________ z vpisno številko: ________________ Podpisani/-a: ______________________________________ z vpisno številko: ________________

i z j a v l j a m o, da smo avtorji seminarske naloge z naslovom: _________________________________________________________________ S svojim podpisom zagotavljam oz. v primeru soavtorstva zagotavljamo da: ● je predložena seminarska naloga izključno rezultat mojega oz. v primeru soavtorstva našega lastnega raziskovalnega dela; ● sem oz. smo v primeru soavtorstva poskrbeli, da so dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric, ki jih uporabljamo v predloženem delu, navedena oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili; ● sem oz. smo v primeru soavtorstva poskrbeli, da so dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric navedena v seznamu virov, ki je sestavni element predloženega dela in je zapisan v skladu s fakultetnimi navodili; ● sem oz. smo v primeru soavtorstva pridobili vsa dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v predloženo delo in smo to tudi jasno zapisali v predloženem delu; ● se zavedam oz. se v primeru soavtorstva zavedamo, da je plagiatorstvo oblika akademske nepoštenosti in intelektualne kraje, kjer posameznik tuje ideje, argumente in raziskovalne rezultate predstavi kot svoje (to vključuje tako uporabo besed ali idej drugega avtorja brez ustreznega citiranja, oddaja iste seminarske naloge pri več predmetih ali oddaja tuje seminarske naloge kot svoje), ki je kaznivo po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP – UPB3, Uradni list RS 16/2007); ● se zavedam oz. se v primeru soavtorstva zavedamo, da je plagiatorstvo po Pravilniku o disciplinski odgovornosti študentov Univerze v Ljubljani opredeljeno kot hujša kršitev disciplinske odgovornosti, ki se kaznuje z opominom, ukorom ali začasno izključitvijo iz Univerze v Ljubljani; ● se zavedam oz. se v primeru soavtorstva zavedamo posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloženo delo in za moj oz. naš status na Fakulteti za družbene vede; ● v primeru soavtorstva vsi avtorji nosimo skupno odgovornost za ustreznost seminarske naloge. V ____________________________, dne ____________________

2

Podpisi avtorjev:

Opomba: Študentje so z izjavo o (so)avtorstvu seminarske naloge in pravili za pisanje seminarskih nalog seznanjeni v tedenskem učnem načrtu, spletni strani predmeta ter na prvih predavanjih in vajah.

3

Povzetek: V seminarski nalogi bomo preučevali predvsem zasvojenost z internetom – fenomen, ki dandanes še ni dokončno raziskan. Dejstvo je, da se nahajamo v družbi, katere glavna gonilna sila so računalniki, brez katerih si življenja ne predstavljamo več, saj nam na nek način samo življenje v današnji družbi olajšujejo, spet po drugi strani pa nam ga lahko otežijo. Internetna zasvojenost je relativno nov pojav, ki je vzniknil z razvojem informacijske družbe, računalništva oz. posledično interneta. Prva definicija pojma internetne zasvojenosti je bila podana v letu 1996. Pri obravnavanju internetne zasvojenosti pa še danes ne obstaja zadovoljiva definicija, kar bo razvidno tudi iz seminarske naloge. Delo bo služilo opredelitvi definiciji zasvojenosti z internetom, ki se razlikujejo glede na različne avtorje. Različni avtorji različno definirajo zasvojenost, kar je po eni strani dobro, saj omogoča različne poglede na pojav, po drugi strani pa nimamo na voljo neke enotne definicije, kaj zasvojenost od interneta dejansko pomeni, kar predstavlja problem z vidika posploševanj teorij in posledično rezultatov merjenj. Poleg opredelitve internetne zasvojenosti, bo prikazana tudi razlika med internetno odvisnostjo in zasvojenostjo. Seminarska naloga bo temeljila na dveh vidikih: prvi vidik bo predstavil zagovornike prevladujočih teorij zasvojenosti z internetom, drugi vidik pa bo predstavil kritiko prevladujočim in v družbi širše sprejetim teorijam zasvojenosti z internetom. Zanimali nas bodo tako razlogi za zasvojenost, posledice zasvojenosti in znaki, po katerih prepoznamo internetnega zasvojenca. V nalogi tudi omenjamo, kako na samo zasvojenost od interneta vpliva igranje računalniških iger, pri čemer iščemo povezave med igricami, ki so prosto dostopne na internetu in značilnosti njihov uporabnikov, ter njihova podobnost z zasvojenci od interneta. V sami nalogi so omenjeni tudi mehanizmi nadzora, ki posamezniku omogočajo samonadzor in ga s tem distancirajo od internetne zasvojenosti. Velik poudarek v seminarski nalogi bo dan raziskavam o internetni zasvojenosti, s katerimi se ukvarja profesorica psihologije dr. Kimberly Young, ki je pojem internetne zasvojenosti opredelila kot ena izmed prvih. Poleg prevladujočih teorij internetne zasvojenosti bodo predstavljeni tudi pogledi nasprotnikov oz. kritikov teorij internetne zasvojenosti, katerih glavni predstavnik je dr. John Grohol. Skeptiki imajo drugačne poglede na zasvojenost od internetu, pri čimer tudi ne izključujejo strahu pred uporabo novih tehnologij, ki nam dvigujejo kvaliteto življenja. Omenjene bodo tudi napake, ki se pojavljalo pri merjenju internetne zasvojenosti, zaradi česar lahko prihaja tudi do napačnih zaključkov. Skozi celotno nalogo bomo skušali združiti številne ravni dojemanja in preučevanja internetne zasvojenosti, ter prikazati kompleksnost dojemanja modernega pojma zasvojenosti od interneta.

4

Ključne besede: odvisnost od interneta, teorije internetne zasvojenosti, merjenje internetne zasvojenosti, napake merjenja, kritika teorijam internetne zasvojenosti,…

Abstract: This seminar paper will study internet addiction - a phenomenon which has not been explored totally yet. The fact is that we live in society with computers as the main driving force and without them life is hardly imaginable, because they in some way make life easier, but they can create tougher life too. We will identify the definitions of internet dependency and internet addiction, which vary according to different authors. The main stress in our seminar paper is to define the difference between Internet dependency and Internet addiction. Seminar paper would be based on two aspects: the first aspect is supported by the theorists of Internet addiction and the other aspect is based on the criticism of prevailing Internet addiction theories. This seminar work will observe the consequences of addiction, the reasons for addiction, signs for Internet addicts’ recognition etc. and studies that has already been done on the field of Internet addiction, particularly those one made by the professor of psychology, dr. Kimberly Young. Keywords: Internet dependency, theories of Internet addiction, measurements of internet addiction, measuring faults, critical remarks of internet addiction theories,…

5

Kazalo Kazalo.........................................................................................................................................6 1. Uvod........................................................................................................................................7 2. Opredelitev definicije zasvojenosti z internetom...................................................................8 3. Psihološke teorije o zasvojenosti od interneta........................................................................9 4. Posledice internetne zasvojenosti..........................................................................................13 5. Nadzor uporabe interneta .....................................................................................................14 6. Računalniške igre kot razlog za zasvojenost z internetom....................................................15 7. Igranje računalniških iger preko interneta kot oblika zasvojenosti.......................................16 8. Druga plat medalje................................................................................................................19 9. Napake meritev internetne zasvojenosti...............................................................................26 10. Zaključek.............................................................................................................................29 S seminarsko nalogo smo želeli prikazati, da internetna zasvojenost ne predstavlja ozkega pojma, ampak obsega različna področja; od osebnostnih karakteristik posameznika, predhodno vzpostavljenih neravnovesji pri posamezniku, ki igrajo ključno vlogo pri tovrstnem tipu zasvojenosti, do same zasnove interneta, srečevanja s socializacijskimi dejavniki in kanali, različnimi aplikacijami, katerih rabo internet kot sredstvo posredovanja omogoča itd. Zaradi svoje kompleksnosti internetna zasvojenost pri teoretikih zbuja različne odzive, ki smo jih na kratko poskušali predstaviti v pričujočem delu. Čeprav naj bi delo na seminarski nalogi privedlo do nekega spoznanja, dognanja ali, če želite pozicioniranja avtorjev seminarske naloge, se do prevladujočih in v javnosti širše sprejetih teoretiziranj internetne zasvojenosti, kot tudi kritik tovrstnih teorij, težko opredelimo. Nemogoče je na podlagi vse prebrane literature opravičevati le en pol dojemanja internetne zasvojenosti. Zato bomo delo zaključili z dvema, za našo seminarsko nalogo najbolj pomembnima in nazornima trditvama. .................................................................................................................................29 11. Literatura in viri..................................................................................................................30

6

1. Uvod Internet igra pomembno vlogo v našem vsakdanjem življenju in je prisoten tako pri delu kot tudi v prostem času. Zaradi tega se lahko pojavi odvisnost ali zasvojenost od interneta, brez uporabe katerega, uporabnik ne more normalno funkcionirati. Zavedati se moramo, da mnogo uporabnikov internetnih storitev meni, da je razpravljanje o odvisnosti ali zasvojenosti v zvezi z internetom nesmiselno, predvsem ker naj bi zasvojenost z internetom spadala med fizične lastnosti same zasvojenosti. Na drugi strani pa imamo zagovornike zasvojenosti od interneta, ki pa menijo, da prekomerna uporaba interneta povzroča nekatere simptome kot pri uživanju drog, alkoholizmu in hazaderstvu (Bonačič 2003). Poskušali bomo predstaviti širok spekter definiciji, kaj naj bi bila zasvojenost od interneta in kakšni so vzroki, da uporabniki internetnih storitev ne zdržijo brez interneta. Avtor kot je Griffiths pravi, da televizija, radio in računalnik povzročajo tehnološke zasvojenosti. V to vklučuje tudi vedenjske značilnosti, ki naj bi bile značilne za zasvojence z internetom (Griffiths 1998). Prav tako se bomo srečali tudi z drugimi zagovorniki internetne zasvojenosti. Od leta 1996, ko je Kimberly Young na letnem srečanju asociacije ameriških psihologov (Annual Meeting of the American Psychological Association) prvič opozorila na fenomen internetne zasvojenosti, ki se tiče predvsem rabe interneta kot sredstva za preživljanje prostega časa, se je mnogo spremenilo (Young 2004). Tudi na področju preučevanja, kjer se je od začetnih raziskav največji poudarek dajal predvsem številu ur, ki jih posameznik preživi na internetu, pa vse do spoznanja, da glavni kazalnik zasvojenosti z internetom ni le število ur, ampak je zasvojenost večdimenzionalni konstrukt. Posvetili se bomo tudi znakom, s katerimi lahko prepoznamo internetnega zasvojenca. Prepoznavanje ne tako nedolžne zasvojenosti je pomembno posebej pri mladih, ki so najbolj dovzetni za tovrstno zasvojenost. Drugi del preučevanja internetne zasvojensti v naši seminarski nalogi pa se bo nanašal na skeptike oz. kritike prevladujočih teorij zasvojenosti z internetom, saj trdijo, da nekateri na internetu lažje najdejo družbo in podporo, ki jim manjka v življenju, prav tako pa internet predstavlja priložnost za osebno rast, vendar ne vsem in ne v vseh pogojih. Krivdo bomo skušali sprati s celotnega interneta, saj se jo le-temu pogostokrat pripisuje, vendar pa je največji problem internetne zasvojenosti prav v interakcijskih aplikacijah, ki jih ponuja, in »anonimnosti«, ki jo njegovi uporabniki občutijo. Predstavili bomo tudi tehnike zdravljenja internetne zasvojenosti, s katerimi se je veliko ukvarjala prav Youngova. Tako

7

bomo z našo seminarsko nalogo skušali združiti številne ravni dojemanja in preučevanja internetne zasvojenosti.

2. Opredelitev definicije zasvojenosti z internetom Na začetku lahko omenimo, da ne obstaja enotne definicije o internetni zasvojenosti. Odvisnost kot tudi zasvojenost od interneta sta povezani z uporabo posameznih internetnih aktivnosti. Tukaj so prisotni tudi vzroki pogoste uporabe interneta, ki se vežejo na posamezni segment internetnih storitev. Mnogi avtorji povezujejo ali celo enačijo zasvojenost in odvisnost, vendar sta to kljub podobnosti različni stvari, ki vplivata na posameznikovo zavest. Bistvena razlika med zasvojenostjo in odvisnostjo je, da odvisnost od interneta povzroča, da brez interneta ne moremo delovati poslovno ali službeno, medtem ko je zasvojenost lahko tudi obsedenost z internetom do te mere, da posameznik ne more živeti brez uporabe interneta. Tako odvisnost od interneta pokriva makro nivo družbe, medtem ko zasvojenost od interneta bolj mikro nivo družbe. Zelo dobro poznana pa je definicija tehnološke zasvojenosti, ki jo je vpeljal Griffiths, ki pravi, da kot tehnološko zasvojenost lahko štejemo zasvojenost s televizijo, računalnikom, ali radiom. Takšna ne-kemična zasvojenost je v bistvu interakcija med človekom in strojem. Razlikuje pasivno zasvojenost (npr. televizija) in aktivno (npr. računalniške igrice) (Griffiths v Klen 2008). Sama definicija tehnološke zasvojenosti je predvsem pomembna z vidika, da kjer ni prisotnih substanc, lahko še zmeraj obravnavamo odvisnost od stroja ali računalnika (Griffiths 1998). Prisotne so tudi druge definicije zasvojenosti z internetom, ki se navezujejo predvsem na naše subjektivno dojemanje, kaj bi lahko bila zasvojenost kot taka. Take zasvojenosti od interneta so npr., če o internetu razmišljamo celo tedaj, ko nismo za računalnikom ali na dopustu. V nekaterih primerih so problematični lahko tudi tisti trenutki, ki nam nudijo zadovoljstvo, ko smo priključeni na internet. Problem je tudi, če postane internet glavna oblika bega pred težavami, izmikanja odgovornosti ali izboljšanja razpoloženja. Če so naši poskusi odvajanja od interneta brezupni čeprav se zavedamo, da tvegamo partnerski odnos, izobrazbo, zaposlitev itn. Če nam deskanje po spletu pomeni več kot druženje z ljudmi, ki so nam blizu. Izgubimo lahko tudi zanimanje za dejavnosti, ki so nas nekoč zanimale. Lahko se tudi zgodi, da je večina pogovorov in razmišljanja o vsakodnevnem življenju podrejena internetu. To so le nekatere oblike internetne zasvojenosti, ki bi jih lahko definirali kot del zasvojenosti (Bonačič 2003). Obstajajo tudi neke grobe ocene, katere osebe so bolj dovzetne za možen pojav internetne zasvojenosti. To so osebe, ki za računalnikom preživijo najmanj osem polnih ur dnevno, pri 8

tem pa so predvsem dobro vidne posledice tovrstne rabe računalnika oz. interneta, kot so pomanjkanje spanja in neuravnotežena prehrana, ki lahko vodi v debelost, k temu pa je treba dodati še skoraj popolno izolacijo od zunanjega sveta in pomanjkanje gibanja (Internet 2). Vsi našteti vidiki pa bodo obravnavani, tudi s kritične perspektive, v nadaljevanju.

3. Psihološke teorije o zasvojenosti od interneta Internet je tehnološki pripomoček, ki ga lahko označimo kot medij za komunikacijo in informiranje. Ker je internet tako priročen za uporabo, lahko hitro postane predmet zasvojenosti, kadar uporabnik velik del svojega prostega časa preživi na spletnih aplikacijah. Ponavadi so uporabniki interneta odvisni ali zasvojeni od spletnih aplikacij, ki jih uporabljajo vsakodnevno pri svojem delu, in niso odvisni oz. zasvojeni samo od interneta kot medija. Obstajata dve teoriji ali definiciji zasvojenosti od interneta, ki sta si nasprotni. Prva teorija zadeva bolezensko zasvojenost z internetom. Zagovorniki te teorije ali definicije bolezenske zasvojenosti od interneta menijo, da se pri prekomerni uporabi internetnih storitev pojavljajo podobni simptomi kot pri uživanju prepovedanih drog, bolezenskem harazderstvu in alkoholizmu. Najbolj se nagibajo k pretirani uporabi interneta v bolezenskem hazarderstvu, saj obe vrsti zasvojenosti vzbujata lažne potrebe brez zaužitja opojne substance. Tukaj je predvsem mišljeno to, da je uporabnik interneta zasvojen brez, da bi se fiziološko zasvojil z določeno substanco, kot je alkohol, droge, zdravila (Bonačič 2003). Začetnik tega koncepta je bil ameriški psihiater Ivan Goldberg, ki je prvič uporabil koncept zasvojenosti z internetom (IAD – Internet Addiction Disorder). Napovedal je pojav nove zasvojenosti, pri kateri ljudje zapuščajo svoje družinske obveznosti, da bi gledali v svoje računalnike in deskali po internetu. Največja zagovornica teorije o bolezenski zasvojenosti je dr. Kimberly Young, ki je profesorica psihologije na univerzi v Pittsburghu. Iz svojih raziskav s področja prekomerne uporabe interneta, ki jih redno objavlja od leta 1997 je ugotovila, da so vsi uporabniki interneta, ki po njenih kazalcih prekomerno uporabljajo internet duševno moteni, kar je poimenovala patološka uporaba interneta (PIU – Pathological Internet Use). Youngova je definirala zasvojenost z internetom kot motnjo kontrole impulzov, ki ne zahteva uporabe opojnih sredstev, s katerim posameznik postane zasvojen (Young 1997). Po temu odkritju je nato APA (American psychological Association) uvrstila prekomerno uporabo internetnih storitev med zasvojenosti. PIU se je nato znašel na seznamu med ostalimi uradno priznanimi sredstvi zasvajanja. Youngova je vpeljala termin mejnega časovnega vrtinca (Terminal time warp). To je občutek v katerem zasvojenec od interneta izgubi pojem časa. Mišljen je tako, da uporabnik izgubi občutek za čas, tako da ne loči več, koliko časa je preživel za računalnikom. 9

Opisuje tudi, da je internet edini medij, ki zmore uporabnika tako zasvojiti, da je uporabnik patološko odvisen od njegove uporabe (Klen 2008). V nasprotju z Youngovo Kendell, ki je tudi zagovornik teorije o bolezenskem stanju pravi, da zasvojenost z internetom lahko definiramo kot psihološko zasvojenost od vseh vsebin na internetu in ne samo od določene aplikacije. Med zagovornike teze ali definicije bolezenske zasvojenosti od interneta spada tudi raziskovalka Jennifer Ferris, ki je zasvojenost z internetom definirala kot psihofizično motnjo, ki vključuje toleranco, umik, emocionalne motnje in prekinitev družbenih odnosov. Določila je različne kriterije, med katere spada tudi toleranca, pri čemer uporabnik interneta potrebuje vedno večjo dozo, da lahko doseže enak učinek zadovoljstva. Drugi kriterij je umik, ki definira zmanjševanje uporabe interneta na podlagi strahu, obsedenosti in sanjarjenja o internetu. Tretji kriterij predstavlja prekomeren čas, ki ga uporabnik porabi za deskanje po internetu. Problem teh kriterijev pa je, da moramo za boljše razumevanje zasvojenosti bolj natančno analizirati okoliščine in razloge uporabe interneta, kot tudi simptome drugih problemov (Klen 2008). Za utemeljitelja druge teorije ali protiteze pa bi lahko smatrali Johna Grohola in njegovo teorijo. John M. Grohol, ki je dr. psihologije trdi, da imajo nekateri problem, ker porabijo več časa na internetu, podobno kot nekateri ljudje posvetijo več časa branju knjig, delu ali gledanju televizije. Pri tem se lahko zgodi, da ignorirajo družino, prijatelje in aktivnost. Ne strinja se, da lahko zasvojenost od interneta štejemo k zasvojenosti kot duševni motnji. Dr. Grohol opozarja na napake in pomanjkljivosti raziskav. Pogostost problema je tudi prehitro sklepanje, še preden so znane raziskave skozi daljše obdobje. Te raziskave so ponavadi brez teoretične podlage, kar pripelje do subjektivnih in tudi napačnih rezultatov. Dr. Grohol se z dr. Young ne strinja na polju podobnosti oz. enačenja prekomerne uporabe interneta s patološkim hazaderstvom. Pravi, da je patološko hazarderstvo asocialno obnašanje, saj ne nudi socializacijskih vidikov komunikacije. Nasproti temu internet nudi visoko stopnjo komuniciranja, druženja z ljudmi po vsem svetu, ter je interaktiven, demokratsko usmerjen in poln relevantnih informacij. Nesmiselno je sklepati o bolezenski zasvojenosti z internetom na osnovi kriterijev popolno drugačnih motenj. Raziskave bolezenske zasvojenosti od interneta le malokrat upoštevajo faktorje, kot so starost uporabnika ali poklic uporabnika interneta. Različni profili uporabnikov zahtevajo različne raziskave o zasvojenosti z internetom. Problemi so tudi pri definiranju prekomerne uporabe interneta, saj različne raziskave drugače vrednotijo prekomernega uporabnika interneta (Bonačič 2003). 10

Dr. Grohol pravi, da je internet tako nalezljiv samo iz enega razloga in ta razlog je socializacija, pri čimer lahko upoštevamo druženje, pogovarjanje in spoznavanje novih ljudi. Vse to pa predstavlja faktorje, ki pri nas lahko sprožijo zasvojenost. Opozarja na to, da ne obstaja enotne definicije zasvojenosti ali odvisnosti od interneta, pri čemer jo primerja z definicijo z zdravim življenjem, ki prav tako ne obstaja. Nasprotuje dejstvu, da je vprašalnik za merjenje zasvojenosti z internetom prirejen po merilih za zasvojenost s hazardiranjem. Tak tip vprašalnika so uporabljali pri teoriji o bolezenski zasvojenosti od interneta. Grohol tudi poudarja, da le čas preživet na medmrežju ni merilo zasvojenosti, temveč je poleg časa potrebno upoštevati še veliko različnih dejavnikov. Pomembno je, zakaj uporabljamo internet; ali je uporaba v službene namene, ali ima posameznik kakršnokoli duševno bolezen, ali ima posameznik težave, probleme, ali so to šolske obveznosti, kot jih imajo šoloobvezni otroci, dijaki, študentje (Grohol v Klen 2008). Grohol je razvil tudi svoj model pretirane uporabe interneta, pri čimer je razdeljen v več faz, ki se razvijejo postopoma. Ta model temelji na naslednji hipotezi obnašanja, ki so povezana z uporabo interneta. Vsi internetni uporabniki so se enkrat znašli v položaju novinca. Takrat so jim vse aplikacije na internetu zelo zanimive in posledično preživijo veliko časa na medmrežju. Ko uporabnik preraste fazo novinca, preide v fazo streznitve, pri čimer pride do zmanjšanja uporabe. Potem pa uporabnik počasi najde ravnovesje in normalizira uporabo interneta. Spodaj se nahaja slikovni opis, kot si ga je zamislil John M. Grohol.

11

Slika 1: Model pretirane uporabe interneta po Grohlu (Internet 4)

Nekateri posamezniki ostanejo ujeti v prvi fazi in se nikoli ne premaknejo v drugo fazo, medtem ko nekateri potrebujejo pomoč, da pridejo v naslednjo fazo. Grohol predvideva, da bodo vsi enkrat sami od sebe prišli iz prve v tretjo fazo. Tukaj so mišljeni predvsem tisti uporabniki interneta, ki tega redno uporabljajo. Vsi, ki se naučijo uporabljati internet, se bodo prej ali slej tudi naučili kako integrirati internet v svoje življenje (Grohol v Klen 2008). Z opisanim modelom želi Grohol predrugačiti pogled na preveliko količino porabljenih ur v zvezi z internetom. To naj ne bi bili simptomi duševne motnje, kot posledica zasvojenosti z internetom, ampak prilagajanje uporabnika na novo tehnologijo. Ker nove tehnologije omogočajo veliko možnosti, se čas prilagoditve podaljšuje (Grohol 2005). S tem, ali je internetna zasvojenost oblika nove bolezni ali ne, se ukvarja veliko specialistov s področja psihologije. Moramo se zavedati, da enotnega odgovora ni; ali smo lahko zasvojeni od interneta ali ne moremo biti. Internet v veliko primerih naredi življenje preprostejše, a ga lahko tudi zaplete (Šopinger, Vujanovič in Žavcer 2007).

12

4. Posledice internetne zasvojenosti S posledicami zasvojenosti z internetom so se ukvarjali le tisti raziskovalci, ki so zagovarjali teorijo o bolezenski zasvojenosti z internetom, katere glavna predstavnika sta Kimberly S. Young in David Greenfield. Fizični simptomi in posledice zasvojenosti od interneta so resen problem, saj pri prekomerni uporabi interneta uporabniki spreminjajo jedilne navade, tako da ljudje začnejo jesti samo za računalnikom ali pa pozabijo na obroke. Pride tudi do slabšega vidnega polja, glavobolov, bolečin v križu, motenega spanca in pomanjkljive higiene, ter slabše fizične aktivnosti (Orzack v Klen 2008). S povečanjem dostopnosti internetne tehnologije so postale pogostejše tudi vedenjske motnje povezane z njegovo uporabo, kar lahko pomeni, da poleg fizičnih, internet lahko povzroči tudi psihične posledice, kot so spremembe v obnašanju in razpoloženju. David Greenfield je v svoji raziskavi iz leta 1999 to potrdil s tem, da je dokazal, da internet lahko vpliva na razpoloženje internetnega uporabnika. V prenesenem pomenu so uporabniki uporabljali internet kot neko vrsto mamila, ker so spreminjali način komunikacije do drugih ljudi, kar je vplivalo tudi na njihovo socializacijo. Na internetu se dogodki zelo hitro spreminjajo, pri čimer najhitreje napredujejo intimni odnosi, saj posamezniki hitrejše in lažje spoznajo nove prijatelje. Virtualni odnosi napredujejo v prave in resnične odnose, pri čimer uporabniki ne ločijo več resničnih odnosov od virtualnih (Klen 2008). Youngova razvrsti težave, ki se pojavijo zaradi patološke uporabe interneta v pet kategorij, ki zadevajo internetno zasvojenost. Kategorije so: izobraževalna (slabšanje ocen, opuščanje izobraževanja, nezanimanje za intelektualno napredovanje), socialna (zanemarjanje družinskih obveznosti in prijateljev, zanemarjanje odnosov do drugih), finančna (neplačevanje položnic ali kreditov), poklicna (opuščanje službenih nalog, zanemarjanje odnosov s sodelavci) ali zdravstvena (nepravilna prehrana, utrujenost, bolečine v hrbtu, neaktivnost) (Young v Klen 2008). Najbolj problematični področji v posledicah internetne zasvojenosti predstavljata težave v družini in težave v službi in šoli. Najbolj problematični sta področji, ki pokrivata t.i. področje socialne mreže, ki jo moramo imeti, če želimo delovati v družbi od katere je odvisno naše preživetje. Pojavlja se tudi odtujenost in s tem osamljenost, ki je posledica zasvojenosti z internetom (Klen 2008). Ene izmed posledic zasvojenosti z internetom so tudi težave v družini. Po Kimberly S. Young posamezniki postopoma manj časa porabijo za bližnje ljudi, kot so žena, otroci, mož, 13

prijatelji in znanci, ter več časa porabijo za računalnik in posledično za internet. Ker zasvojenci zaradi interneta zanemarjajo dejanske odnose v resničnem svetu, oblikujejo virtualne odnose, ki za njih postajajo pomembnejši. Najpomembnejša ugotovitev Youngove je, da je najbolj prizadet zakon, ker internet zmanjšuje preživeti čas z zakoncem in tudi z otroki. Zelo pogosto pride do propada zakonske zveze in posledično do ločitev. Zelo pogosto se zgodi, da internetni zasvojenec spozna novo osebo, s katero se druži in preživlja svoj prosti čas raje kot s svojim zakoncem ali partnerjem. Takim odnosom pravimo virtualni odnosi, saj razvijajo odnos, ki je brez dotika in na daljavo. Youngova jih poimenuje internetno razmerje (Cyberaffair). Iz njene raziskave je tudi razvidno, da zaposleni veliko časa porabijo za deskanje po internetu, ki ni službenega, ampak zasebnega pomena, kar pripelje do še večje možnosti internetnega razmerja (Young 1999). Posledice zasvojenosti z internetom vplivajo tudi na težave v šoli in službi. Prekomerna uporaba interneta vpliva na vse vidike posameznikovega življenja. Vpliva na fizično zdravje, kot je občutek prekomerne utrujenosti, upadanje imunskega sistema, pomanjkanje telovadbe. Odraža se lahko tudi na akademskem področju, službi in družini. Zasvojenost z internetom je podobna drugim zasvojenostim, ki jih povzročimo z vnašanjem raznih substanc v človekovo telo. Povzroča tudi podobne socialne probleme, kot so hrepenenje, umik iz realnosti, družbena izolacija in odtujenost, zakonske težave in težave v šoli in službi.

5. Nadzor uporabe interneta Pri nadzoru uporabe interneta je zelo pomembna zmerna uporaba internetnih aplikacij. Kot prvo je pomembno, da zasvojenec z internetom ugotovi, zakaj je postal zasvojen z internetom in preneha zanikati, da to ni res. Potrebno je tudi prepoznati težave v ozadju. Predvsem, kaj ima zasvojenec z internetom sploh od tega, da preživi toliko ur na internetu. Pomembno je tudi, da ugotovi katere so njegove socialne šibkosti in jih prične reševati. Izdelati je potrebno akcijski načrt za rešitev problema, ki obsega predvsem postopno krajšanje časa prebitega na internetu, dokler se ne doseže takšnih razumnih mej, ki omogočajo normalno poklicno in zasebno življenje tako zasvojencu, kot tudi njegovim bližnjim. Potrebno se je tudi izogibati klepetalnicam, forumom, neposredni izmenjavi sporočil in drugim orodjem, ki jemljejo čas in od česar uporabnik nima življenjsko pomembnih koristi. Pomembno je iskanje drugih, manj škodljivih hobijev ter posvečanje več časa za ukvarjanje s samim seboj in z ljudmi v realnem svetu, ki so blizu in od ranjene osebe odvisni. Internet naj bo občasno razvedrilo in ne redna razvada (Internet 2 in Internet 3). 14

Eden izmed problemov v nadzoru uporabe interneta je neizobraženost kadrov, kar pomeni, da je internetna zasvojenost relativno nov problem in strokovnjaki še ne vedo, kako točno pomagati zasvojencem (Jeriček v Klen 2008). Goldberg in Kimberly S. Young sta ustanovila vsak svojo on–line podporno skupino za internetne zasvojence na svojih spletnih straneh. Youngova je ustanovila Center za ozdravljanje od zasvojenosti z internetom, da bi ponujala on–line zdravljenje. Tudi take podpore internetnim zasvojencem pomagajo nadzorovati uporabo interneta (Klen 2008).

6. Računalniške igre kot razlog za zasvojenost z internetom Računalniške igre so del interneta, saj so bistveni koncept potopitve (immersion), ki temelji na prepričljivi kibernetski komunikaciji, katera je utemeljena na »feed backu«, med igralcem in računalnikom, kot pametnim strojem (Stariha 2006). Velika privlačnost računalniških iger temelji na fantastičnih arhitekturnih igerskih pokrajinah, ki se členi na tunele, koridorje in zapletene prehode med različnimi nivoji umetnih svetov ali vizualnih svetov na internetu. Razlog, da uporabnik postane zasvojen z igranjem računalniških igric in tudi interneta je igerska simulacija kreativnega občutka popolne negotovosti in izgubljenosti v dani resničnosti, katere ob igranju računalniških igric ne more nikoli doživeti v taki kompleksnosti (Strehovev v Stariha 2006). Predstavili bomo, kateri so tisti razlogi za zasvojenost z internetom, ki ga povzročijo računalniške igre. Eden izmed pomembnih razlogov je lahko motivacijski dejavnik, ki vpliva na razlog za kakršnokoli igranje ali učenje. Motivacija je lahko nezavedna, ni pa zato nič manj pomembna. Motivacijski dejavniki, ki povzročijo zasvojevalne računalniške igre so potreba po fantaziji ali domišljiji za možnosti neupoštevanja družbenih pravil, dokazovanje, vzpodbujanje družabnosti, vaja in potreba po spoznanju ali prepoznavanju (Crawford v Stariha 2006). Tukaj je predvsem mišljeno, da je motivacija tista, ki uporabnika popelje v zasvojenost od interneta, brez česar ne more več živeti. Naslednji razlog za zasvojenost od interneta, h kateri pripomore igranje računalniških igric, predstavlja beg v fantazijski ali domišljijski svet. V tem svetu lahko igralec popolnoma pozabi na vse moreče stvari in svoje težave v realnosti. Tudi če igralec ali uporabnik nima nobenih težav v vsakdanjem svetu je potreba po begu v domišljijski svet zelo močna, s čimer postane še bolj zasvojen z internetom. Pri igranju računalniške igre je igralec ali uporabnik aktivno vključen v samo igro in nadzoruje potek igranja, s čimer lahko rečemo, da tudi sama igra nadzoruje uporabnika ali igralca te igre na internetu (Crawford v Stariha 2006). 15

Računalniška igra nam ponuja velik domišljijski svet, ki je poln zanimivih stvari, od nenavadnih oseb in zgodb do novih dogodivščin, ki jih moramo spoznati. Spoznamo lahko tudi zelo veliko zanimivega in občutimo stvari drugače, kot bi jih v realnosti. Računalniške igre nam omogočajo, da se ukvarjamo s stvarmi, ki nas veselijo, za katere pa v realnosti včasih nimamo možnosti (Stariha 2006). Tudi računalniške igre so lahko razlog, da postanemo zasvojeni z internetom, kljub temu pa niso dostopne samo preko interneta.

7. Igranje računalniških iger preko interneta kot oblika zasvojenosti Računalniške igre obstajajo precej dlje kot internet, saj so se razvile že v času, ko je bilo računalništvo še v razvoju. Vendar pa je igranje računalniških iger preko interneta doseglo razcvet šele sredi devetdesetih let, čeprav se je igranje igric pojavilo že prej, vendar ne preko interneta, temveč kot samostojni program. Eden izmed prvih takih programov pred zlitjem interneta z računalniškimi igrami je bil MUD (Multi User Dungeon). Ta je omogočal igralski navidezni svet, v katerega se lahko vklopijo ljudje in uporabljajo primitivni način komunikacije ter dela z navideznimi objekti. Program se je kasneje razvil v sistem MUD, ki je omogočal uporabnikom interneta igranje tudi drugih iger, ki podpirajo način igranja za več igralcev. Svoj pravi razcvet je igranje preko interneta doživelo v poznih devetdesetih letih še posebej s pojavom iger, kot so Quake, Half Life in pa igre serije Age of Empires (Kovač 2002). Igranje iger poteka direktno s pomočjo TCP/IP protokola, pri čemer vsak uporabnik interneta ob svojem priklopu nanj dobi edinstveno številko (IP), ki pomeni identifikacijo na svetovnem spletu. S pomočjo te številke lahko v svojo igro povabi ostale igralce za igranje preko strežnikov, prilagojenih za določeno igro, pri čemer je ta način igranja malo manj neposreden, saj se igralci določene igre zberejo na posebnem strežniku in preko njega igrajo določeno igro. Eden največjih sistemov za igranje iger preko interneta je sistem Zone podjetja Microsoft, kateri ponuja več kakor 100 iger, v katerih se uporabnik pomeri z ostalimi igralci preko interneta. Grega Kovač v svoji diplomski nalogi razpolaga s tremi pojmi igranja iger preko interneta, kateri so uporaba, zloraba in zasvojenost. Uporabo predstavlja 90 odstotkov vseh uporabnikov interneta in različnih možnosti, ki jih ponuja elektronska pošta, WWW, igre, prenosi podatkov itd. Trdi, da pride do zlorabe takrat, ko posameznik nameni več svojega časa samo enemu opravilu in mu s tem prične zmanjkovati časa za ostale aktivnosti. 16

Tako lahko tudi igranje iger preko interneta zasvoji posameznika, tako da izgubi kontrolo nad svojim početjem in se nekontrolirano prične ukvarjati samo z eno stvarjo (v našem primeru z igro), ter tako postane zasvojen z internetom. Igranje iger preko interneta je samo eno področje od katerega je lahko uporabnik zasvojen. Sanja Rozman pravi, da posameznikovo igranje iger preko interneta iz navade preskoči v pretirano uporabo, ko izgubi kontrolo. Šele, ko posameznik zaradi določene aktivnosti izgubi kontrolo in zaradi nje nameni preveč časa določenim opravilom, lahko govorimo o bolezni oziroma zasvojenosti (Kovač 2002). Gregor Kovač ustvari model zasvojenca z igrami preko interneta, ki zajema naslednje stopnje: - zasvojenec je prezaseden z igranjem igric, - zasvojenec čuti potrebo po igranju vedno več časa, da bi dosegel želeni učinek vznemirjenja, - zasvojenec ima ponavljajoče poskuse, da bi kontroliral, zmanjšal ali celo prenehal z igranjem, - zasvojenec je vzkipljiv in nemiren, ko poskuša zmanjševati njegovo igranje preko interneta, - zasvojenec laže družini, da bi prikril vpletenost v igranje, - zasvojenec je ogrozil izgubo bližnjega, službe ali izobraževalne kariere zaradi pretiranega igranja, - zasvojenec igra, da bi se izognil problemom resničnega življenja, ali da bi prekinil določeno razpoloženje kot je občutek nemoči, depresije in zaskrbljenosti.

17

Slika 2: Grafična ponazoritev modela zasvojenca z igrami preko interneta (spletni igralci)

Vir: Kovač, Grega. 2001. Odvisnost od igranja iger preko interneta. Diplomsko delo. Ljubljana. Glede na analizo, ki jo je izvedel v svoji diplomski nalogi je ugotovil, da višje vrednosti kot dosegajo, ko izpolnjujejo določeno obnašanje pri igranju igric, večja je verjetnost, da so zasvojeni z računalniškimi igricami preko interneta. Da posameznik postaja zasvojen od igranja igric preko interneta je najprej vidno na področju potrebe po podaljšanju igranja igric in prezasedenosti. Ko uporabnik postaja zasvojen na teh dveh področjih kmalu postane zasvojen tudi na drugih področjih, kar vpliva na njegovo življenje. V svetu tudi že obstajajo klinike, ki imajo oblikovane posebne programe za zdravljenje zasvojenosti od računalniških igric preko interneta. Ena izmed takšnih je »The Smith and Jones clinic« v Amsterdamu. Pretirane igralce iger prek interneta ponavadi spremlja tudi več soodvisnosti, kot so odvisnosti od pijač (Red Bull, kava,…), cigaret, mehkih drog in ostalih drog. Simptomi zasvojenosti od igranja računalniških igric so zelo podobni simptomom, ki spremljajo zasvojenost s hazardiranjem in trdih drog. Zasvojenost se razvije postopoma, kot smo omenili že iz modela. Velikokrat se začne kot nedolžno igranje igric, ki postopoma ni več nedolžno, ampak postane obsedeno. Pretirani igralci računalniških igric preko interneta tudi takrat, ko niso za računalnikom, razmišljajo in govorijo o igrici, pojavijo se zdravstveni problemi, zasvojenost začne resno ogrožati njihove osebne odnose, imajo težave na delu ali 18

pri študiju. Vsi našteti znaki so prav tako značilni za odvisnike od alkohola in trdih drog. Psihiater dr. sc. med. Janez Rugelj je menil o zasvojenosti od igranja računalniških igric preko interneta to, da je vsak odvisnik nevrotik, se pravi nezrela osebnost. Bistvo nevroze je prikrajšanost v psihosocialnem razvoju zaradi nespodbudnega vzdušja v družini, šoli in družbi, kar ima za posledico manjše sposobnosti za vsestransko delovanje s posledičnim zaostajanjem. Po mnenju pretiranih igralcev igric preko interneta je igranje računalniških igric le druga faza TV-ja, saj nam daje občutek moči, ki je v realnosti nimamo. Odvisniki pravijo tudi, da si z igranjem naberejo veliko informacij in znanja za resnično življenje. Odvisniki od računalniških igric preko interneta tudi nikoli ne priznajo, da so zasvojeni in da lahko vedno prenehajo z igranjem igric preko interneta. To spominja na ostale zasvojence drugih mehkih in trdih drog, ki enako pravijo, da ne potrebujejo pomoči in da lahko prenehajo z jemanjem drog kadarkoli želijo. Odvisniki od igranja igric preko interneta tudi pravijo, da si pridobijo veliko prijateljev na internetu, s katerimi lahko pridejo v stik ne glede na kontinent, na katerem se nahajajo. Prijateljstvo ni več prostorsko in časovno omejeno, temveč je dosegljivo z enim samim klikom (Internet 5). Moramo se tudi zavedati, da računalniške igrice na internetu vključujejo interakcijo, tekmovanje in sodelovanje z drugimi ljudmi, kar je ključnega pomena. Igralec mora igrici posvetiti čim več časa, če želi resnično uživati in odkrivati igro, pri zasvojenosti pa gre za obsedenost, ki ji sledi tudi tesnobnost, kar pa za večino spletnih igralcev ni značilno. Ne gre pa zanemariti dejstva, da zaradi spletnih iger trpijo socialno življenje, odnosi ter šolske obveznosti (Internet 6).

8. Druga plat medalje »Kdaj je zasvojenost zasvojenost?« (Leshner 1999 v Howard in dr. 2000, 162) Tekom ostalih poglavij je bilo že veliko povedanega o internetni zasvojenosti, obenem pa sta bila v grobem predstavljena oba tabora. Prvi tabor v naši seminarski nalogi predstavljajo zagovorniki obstoja internetne zasvojenosti, drugega pa skeptiki tovrstnega obravnavanja te tematike, ki smatrajo zasidranje teorije internetne zasvojenosti za »preoranjeno« dejanje in se s študijami popolnoma ne strinjajo ter delijo drugačen pogled na internetno zasvojenost. Prav slednja skupina pa bo tista, kateri bo v tem poglavju namenjeno več pozornosti. 19

Neizpodbitno dejstvo je, da se nahajamo v družbi, katere motor so računalniki in brez katerih si življenja skorajda ne predstavljamo več. Predvsem je ta fenomen značilen za »digitalne domorodce«, malo manj pa za »digitalne marginalce« (Kralj 2008 ali Internet 6), kjer se prvi po vsej verjetnosti veliko težje prilagajajo na novo tehnologijo, so pa verjetno z njo v občasnih stikih. Kakorkoli, internet beleži neverjetno rast. Od leta 1989, ko je internetna svetovna populacija štela okoli 500.000 uporabnikov internetnih storitev (Morahan-Martin 2005: 39), pa do decembra leta 2008, ko je svetovna populacija internetnih uporabnikov štela 1.574.313.184 (Internet 5). Številka priča o neverjetnem razvoju interneta in o vedno večji vpetosti le tega v vsakdanje življenje. V dobrih 20-ih letih je internet zabeležil skokovito rast, ki bo v nadaljevanju obravnavana kot ena izmed argumentov proti teoretikov internetne zasvojenosti. Malce statističnih podatkov povezanih z rabo interneta: Graf 1: Rast svetovne populacije internetnih uporabnikov med letoma 1995 in 2010

20

Graf 2: Delež uporabnikov interneta v letu 2008 po geografskih regijah

»Vse od oblikovanja ideje Weila (1972) in Orforda (1985), da imajo različni objekti sposobnost vpliva na psihološko stanje, se je vzpostavila ideja, da kakršnakoli nagrajevana aktivnost predstavlja potencialno zasvojenost« (Howard in dr. 2000, 163). S tem citatom je lepo orisan začetek proučevanja internetne zasvojenosti. Od prve objavljene študije internetne zasvojenosti Youngove iz leta 1996, pa do danes, se je na tem področju mnogo spremenilo. Velika sprememba je tudi vzpostavitev nasprotnega pola zagovornikom internetne zasvojenosti. Čeprav se na momente zdi proti teorija nepomembna, pa Howard (2000) poudari njeno pomembnost v tem, da je internetna zasvojenost relativno mlad a kompleksen fenomen, star dobrih 13 let. Osnovni princip zdravstvene etike kot take pa je, da ne škodi, ampak poskuša človeku v stiski pomagati. Zaradi tega je nedopustno, da bi se oblikovalo prenagljeno in negotovo razumevanje internetne zasvojenost (Howard in dr. 2000, 166). Teorijo skeptiki internetne zasvojenosti gradijo na različnih in široko obsegajočih področjih. Skepsa se pojavlja na področju vzročno-posledičnega odnosa oz. ali je prekomerna uporaba interneta vzrok, ali posledica psihopatološkega vedenja, osebnostnih karakteristikah posameznika, družbeni vpetosti interneta, … Vsako izmed številnih področji bo v nadaljevanju kratko predstavljeno. Teoretikom internetne zasvojenosti skeptiki očitajo premajhno oz. skoraj nično osredotočenost na vzroke, ki posameznika privedejo v internetno zasvojenost, zaradi česar je posploševanje internetne zasvojenosti, predvsem pa interneta kot glavnega krivca, bolj kot ne neprimerno. Po mnenju mnogih skeptikov internet predstavlja sredstvo, pri katerem se neko neravnovesje prikaže v hujši, bolj vidni obliki in tako pripomore k hitrejšem zaznavanju teh neravnovesij. »V večini primerov je internet predstavljen kot medij za ostala nenavadna vedenja, zato je obširno rabljen samo za prikaz teh vedenj« (Widyanto in Griffiths 2005, 40). Internet služi »prikazu ali pa nevtraliziranju ostalih nepravilnosti, kot so pomanjkanje socialne 21

podpore v realnem življenju, nizka samozavest, fizična nezmožnost, …). Veliko pretiranih uporabnikov interneta ni internetnih zasvojencev, ampak samo prekomerno uporabljajo internet kot posrednik za zapolnitev ostalega manjka ali obsesij« (Wyidyanto in Griffiths 2005, 42). Predvsem je internet medij, ki je dostopen 24 ur na dan, od kjerkoli, kadarkoli, je medij, pri katerem imamo občutek anonimnosti, široko izbiro storitev in nov način komuniciranja. Tako je tudi verjetno, da imajo motnje povezane z zasvojenostjo z internetom izvor nekje drugje in da so pred uporabo interneta že vzpostavljene. Caplan (2003) je podal teorijo, da »problematične psihosocialne predispozicije povzročajo prekomerno in kompulzivno internetno socialno interakcijo, ki povečuje probleme« (Widyanto in Griffiths 2005, 46–47). Tovrstno vedenje ima tri glavne pozicije: -

posameznik s psihosocialnimi problemi (depresija, osamljenost, …) ima bolj negativno percepcijo socialne kompetence,

-

pride do poveličevanja računalniško posredovane interakcije nad fizično interakcijo, saj je tovrstna interakcija dojeta kot manj ogrožajoča in lahko sebe dojamejo kot bolj učinkovite v internetnih okoliščinah,

-

tovrstne preference lahko vodijo v prekomerno in kompulzivno uporabo internetne interakcije, ki odpira nove, ali poslabšuje že obstoječe probleme. Zaradi teh in ostalih teorij se upravičeno, kot eno najbolj pomembnih področij vzrokov

internetne zasvojenosti smatrajo osebnostne karakteristike posameznika in družbena vpetost v vsakdanje življenje. Jasna je ločnica med introvertom in ekstrovertom. Ekstroverti so ljudje, ki »vključujejo družabnost, živahnost, podjetnost, aktivno in impulzivno vedenje, interes za okolico in dražljaje« (Musek 1993, 211). Tem ljudem internet po ugotovitvah študij prinaša pozitivne posledice, saj je raba interneta povezana s »povečanim občutjem blagostanja, vključujoč znižano raven osamljenosti, padec negativnih efektov, padec časovnega pritiska, povečanje dobrega mnenja o samemu sebi in povečanje socialne vključenosti« (Kraut v Morahan-Martin 2005, 42). Introverti pa so ljudje, ki jih »označuje nedružabnost, previdno, rezervirano in razmišljajoče obnašanje, interesi za lastno doživljanje in notranji, subjektivni svet« (Musek 1993, 211). Pri tovrstnih ljudeh se veliko prej pojavijo tipični znaki pretirane uporabe interneta, glavni razlog pa se smatra v pomanjkanju samo-regulacije.

22

S svojo študijo je Kraut dokazal, da ljudje, katerih uporaba interneta meji na kritično, le tega uporabljajo za uravnavanje negativnega razpoloženja, ki veliko bolj pogosto spremlja introverte kot ekstroverte (Morahan-Martin 2005). Družbeno manj, ali sploh ne, vpeti ljudje v vsakdanje življenje so lahko, ne nujno, osamljeni ali potrti. Internet tako vidijo kot sredstvo za ublažitev bolečih občutij, saj na internetu lažje, predvsem zaradi prej omenjenih prednosti interneta, najdejo družbo in podporo, ki jim manjka v realnem življenju, ali pa je v realnem življenju zaradi takšnih ali drugačnih razlogov niti ne bi iskali (Morahan-Martin 2005, 42). Še vedno pa se tu pojavlja večja ranljivost tistih ljudi, ki kakorkoli niso »sposobni« razviti mehanizmov, ki bi jih od tega odvrnili in jim pomagali pri vnaprejšnji normalni eksistenci. Vidik o podporni in socializacijski funkciji interneta, predvsem o oblikovanju socialnega omrežja, predstavlja močan argument k obstoju in smiselnosti teorij skeptikov. Eden izmed močnih argumentov skeptikov teorije internetne zasvojenosti je oblikovanje odnosov na internetu. Tisti, ki internet prekomerno uporabljajo po kazalnikih teorij internetne zasvojenosti, pričajo o pro-socialni vlogi na internetu, nekateri celo trdijo, da imajo rajši internetne prijatelje kot resnične prijatelje in zaradi tega bolj pogosto preživijo čas na internetu na družbenih kanalih kot so klepetalnice, večuporabniške domene, internetne igrice, … Grohol (1999) pravi, da je napačno predvidevanje, da imajo posamezniki, ki bolj cenijo virtualne prijatelje preko prijateljev v realnem svetu, nižjo kvaliteto življenja. »Res je, da gre za drugačen način interakcije, vendar ni nujno, da tudi manj kvaliteten. Zaradi edinstvene psihološke komponente internetne interakcije je lahko internetno prijateljstvo ali odnos višje kvalitete in vrednosti za nekoga« (Grohol v Morahan-Martin 2005). Tudi raziskave potrjujejo to domnevo, saj naj bi »internetne skupine priskrbele močan občutek pripadnosti, sprejetja, socialne podpore z mnogo internetnih prijateljstev prenesenih v realni svet« (Parks in Floyd v Morahan-Martin 2005, 44). Turklova (1995) celo meni, da so internetne interakcije in skupine, kot npr. multi domain users in klepetalnice, terapevtsko sredstvo. Turklova internetno interakcijo dojema kot sredstvo psihoterapije: »Internetna interakcija ni nič manj zasvojevalna kot terapije kadar deluje kot pot k psihološki rasti. Ponuja edinstveno pot k delovanju preko razvojnih problemov vezanih na identiteto, seksualnost, intimnost, ločenost in ostalih problemov« (Turkle v Morahan-Martin 2005). Prav tako internet omogoča ljudem »eksperimentiranje in razvoj novih družbenih spretnosti, ki jih lahko prenesejo v realno življenje. Osamljeni ljudje lahko najdejo sprejetost, 23

lahko pride do dviga dobrega mnenja o sebi, zmanjšanja zadržanosti, …« (Martin-Morahan 2005, 45). Kljub temu pa je potrebno opozoriti, da internet lahko predstavlja priložnost za osebno rast in spremembo, vendar ne vsem in ne v vseh pogojih. Rezultati so v veliki meri odvisni od »čustvenih izzivov in čustvenih virov, s katerimi se posameznik sooča« (Turkle 1995 v Morahan-Martin 2005). Skeptiki teorije internetne zasvojenosti ne videnje blagodejnih učinkov interneta s strani podpornikov teorije pripisujejo temu, da »dojemanje internetne zasvojenosti močno odseva strah pred novo obliko tehnologije s strani ljudi, ki so prestrašeni s to tehnologijo« (Turkle v Morahan-Martin 2005). Bojazen je verjetno tudi odsev neverjetne ekspanzije interneta v zadnjem času in vse večjega poseganja le tega v vsakdanje življenje posameznika.

Graf 3: Stopnja internetne penetracije po geografskih regijah

24

Graf 4: Število uporabnikov interneta v svetu po geografskih regijah v letu 2008

Internet naše življenje neverjetno hitro spreminja. Poleg tega pa nikakor ni osamljen primer, ki je na tovrsten prvi odziv, ob rasti in popularnosti nove tehnologije naletel. Zgodovinsko gledano je strah pred učinki novih tehnologij obstajal vedno, ko so se te pojavile na trgu. »Kritiki koncepta internetne zasvojenosti se strinjajo, da internet prav nič bolj ne povzroča zasvojenosti, kot jo gledanje televizije, pogovarjanje po telefonu, ali katerakoli druga prostočasna dejavnost, če jo sploh« (Grohol v Morahan-Martin 2005, 43). Prav tako lahko sedaj nekako opazimo zaton o poročanju televizijske, telefonske in ostale vrste zasvojenosti, ki so bile aktualne predvsem v obdobju uvajanja teh vrst tehnologij (Morahan-Martin 2005). Eno izmed sporočil predavanja g. Mihe Kralja (2008) je bilo tudi to, da se z večjo vpetostjo neke tehnologije znotraj družbe, tudi toleranca ljudi povečuje, predvsem pa zadevo dojemajo kot stvar, ki pripomore k vsakdanji eksistenci in nič ni videti, da bi se kakršnikoli trendi spremenili. Industrija IKT tehnologij stremi k temu, da bi vpetost IKT tehnologij v vsakdanjem življenju dvignila še na višjo raven. Če se na to nekako navežem, zelo prav pride tudi stavek Bandure (1999), ki pravi, da je teoriji o internetni odvisnosti spodletelo pojasniti, zakaj večina ljudi od interneta sploh ni zasvojena, kljub neverjetni ekspanziji le tega (LaRose, Lin in Eastin 2003). 25

Zadnje in najbolj pomembno sporočilo oz. ugotovitev tega poglavja in verjetno celotne seminarske naloge pa je delo avtorjev Cumminga, Butlerja in Krauta 2002: »Vpliv internetnih odnosov je odvisen od tega ali predstavljajo dopolnilo ali pa nadomestilo odnosom v realnem življenju« (Morahan-Martin 2005, 44).

9. Napake meritev internetne zasvojenosti Poglavju o različnih pogledih teoretikov in raziskovalcev na internetno zasvojenost, sledi obravnava raziskav internetne zasvojenosti s strani skeptikov te tematike. Glavni očitek skeptikov je v tem, da raziskave, ki raziskujejo internetno zasvojenost, le to dobro ne merijo, pri čemer ne dosegajo kriterija veljavnosti in zanesljivosti. Pomanjkljivosti so vidne na mnogih področjih, ki jih bo z določenimi primeri raziskav to poglavje bolj podrobno obravnavalo. Empirične raziskave internetne zasvojenosti bi lahko grobo razdelili na štiri področja (Widyanto in Griffiths 2005, 31): 1. študije, ki primerjajo prekomerne uporabnike interneta z zmernimi uporabniki, 2. študije, ki proučujejo ranljive skupine prekomerne internetne uporabe, največkrat študente, 3. študije, ki proučujejo psihometrične lastnosti prekomerne internetne uporabe, 4. študije primerov prekomerne internetne uporabe in študije primerov zdravljenja, 5. korelacijske študije, ki proučujejo odnos prekomerne internetne rabe z drugimi oblikami vedenja (depresija, samozavest, …). Za začetnico raziskovanja internetne zasvojenosti se smatra Kimberly S. Young, ki je svojo prvo raziskavo internetne zasvojenosti objavila leta 1996. Prva študija je doživela kar nekaj kritik na račun vprašalnika. Vprašalnik iz leta 1996 sloni na osmih vprašanjih, na katera sta možna samo dva odgovora, da ali ne, pet pritrdilnih odgovorov pa predstavlja internetnega zasvojenca. Prav to je bila pomembna kritika tovrstnega proučevanja, saj sta nominalna odgovora predstavljala preveliko omejitev za anketiranca. Kljub temu je mnogo študij po objavi Youngine še vedno uporabljalo nominalen tip odgovora. Kakorkoli, je vprašalnik iz leta 1996 doživel korenito spremembo. Dopolnjena raziskava, na osnovi novega vprašalnika, je bila objavljena leta 1998. Vprašalnik vsebuje dvajset vprašanj, pri katerih odgovore beleži Likertova petstopenjska lestvica. Tako vprašalnik deluje na podlagi semantičnega 26

diferenciala, ki s seštevanjem odgovorov beleži zasvojenost glede na določene razrede, ki kažejo, kako velika je stopnja zasvojenosti. Novejša raziskava Youngove je naletela na dober odziv in mnogo raziskovalcev internetne zasvojenosti jo uporablja kot osnovo svojemu raziskovanju. Kakorkoli, pa pomanjkljivosti Youngine raziskave še ni konec. Glavna kritika novejšega pristopa Youngove k proučevanju internetne zasvojenosti je osnova vprašalnika na podlagi skorajšnjega enačenja internetne zasvojenosti s patološkim hazardiranjem. Ugotovila je, da internetni zasvojenci trpijo za podobnimi simptomi, kot patološki hazarderji. Beard in Wolf (2001) sta želela izboljšati Youngino študijo oz. kriterije, ki bi bolj kompetentno merili internetno zasvojenost. Ključno slabost kriterijev sta prepoznala v tem, da kriteriji za patološko hazardiranje niso najbolj primerni za uporabo pri prepoznavanju internetne zasvojenosti (Widyanto in Griffiths 2005, 36). »Večina študij ne uporablja kakršnegakoli tipa za ugotavljanje veljavnosti kriterijev zasvojenosti in tiste raziskave, ki so uporabljale »veljavne« kriterije internetne zasvojenosti, so le te sorodni ostalim vedenjem, kot na primer hazardiranje. Instrumenti vsebujejo premalo mer natančnosti, malo časovnih dimenzij, zato imajo tendenco precenjevanja problemov in ne vključujejo konteksta internetne uporabe (npr. kot del službe, ...)« (Widyanto in Griffiths 2005, 36). Študija Eggerja in Rautersberga (1996) je za osnovo vzela starejši Youngin vprašalnik, ki sta ga raziskovalca nekoliko priredila. Prav tako sta na dan prišla z rezultati, ki odkrivajo internetno zasvojenost in veliko problematiko raziskovanja le te. Napaka, tako njuna, kot tudi napaka Younginega vprašalnika je bila v tem, da internetne zasvojenosti ni obravnavalo objektivno, ampak subjektivno. Vprašanja so bila postavljena na subjektivno raven, kjer je anketiranec sam sebe dojemal kot zasvojenca. Zato se je postavilo vprašanje, do kakšne mere je zasvojenec sposoben, če sploh, sebe prepoznati kot internetnega zasvojenca, obenem pa je to odkritje dalo vedeti, da je potrebno graditi na objektivnih kriterijih na katere anketiranci podajajo subjektivna mnenja, s čimer so rezultati lahko primerljivi (Widyanto in Griffiths 2005, 33). Prav manjko nekega točno določenega kriterija internetne zasvojenosti je povzročalo težave pri interpretaciji le te. Potrebno pa se je zavedati tudi tega, da je zelo težko prepoznati univerzalen kriterij, ki bi lahko ločil internetnega zasvojenca od nezasvojenca. Dober primer tega je npr. Schererina študija (1997), ki je za internetne zasvojence označila tiste, ki na internetu preživijo 11 ur na teden, kar je manj kot dve uri na dan (Widyanto in Griffiths 2005, 34). Potemtakem v to kategorijo spada večina rednih uporabnikov interneta na svetu. 27

Glaven in ključen problem opredeli Griffiths (2005), ki pravi, da večini raziskav na temo internetne zasvojenosti manjka teoretska baza in zelo malo je takšnih raziskav, ki se dejansko osredotočijo na vzroke internetne zasvojenosti. Mnogo raziskav tudi fenomen internetne zasvojenosti proučuje z drugačnega vidika vzročnosti. Davis (2001) trdi, da kognitivni simptomi patološke uporabe interneta pogostokrat rezultirajo in povzročajo čustvene in vedenjske simptome, kot obratno, kar je privzelo mnogo drugih raziskav, ki se po mnenju nasprotnikov teorije internetne zasvojenosti zadeve lotevajo na napačnem koncu (Widyanto in Griffiths 2005, 40). Večini do sedaj opravljenih študij je spodletelo prikazati, da internetna zasvojenost obstaja tudi zunaj majhne manjšine uporabnikov, čeprav so to dokaj na veliko predvidevale. Problem tega gre tudi na ceno majhnih vzorcev, na katere se raziskovanje navezuje. Prav tako pa so vzorci vezani ne neko točno določeno skupino uporabnikov, največkrat študentov, ki jih zagovorniki teorije internetne zasvojenosti dojemajo kot najbolj ranljivo skupino internetne uporabe. S tem je nekako Griffiths (Widyanto in Griffiths 2005, 42) želel povedati, da internetne zasvojenosti kot take ne izključuje, obenem pa je tudi ne posplošuje, kot so jo do sedaj opravljene raziskave. Internet z neko distanco človeka do njegove uporabe, nikakor ni škodljiv, nasprotno, še vedno pa se ne bomo mogli izogniti tistim, ki distance do interneta nimajo. Možnost izboljšav raziskav tako kompleksnega področja, kot je internetna zasvojenost je tudi v triangulaciji, ki jo skeptiki teorije internetne zasvojenosti dojemajo kot močno rezervo pri proučevanju tega fenomena. Prav tako je slabost večine raziskav internetne zasvojenosti ta, da jo v večini povezujejo s številom ur, ki jih posameznik preživi na internetu (Widyanto in Griffiths 2005, 38). Čas preživet na internetu ne sme biti faktor, ki bi bil v raziskavah nepomemben. Problem pa je, kako se lotimo merjenja le tega. Kot je bilo v enem izmed prejšnjih odstavkov povedano, je zelo pomemben kontekst uporabe interneta, pri katerem pa je potrebno upoštevati tudi druge dejavnike. Šele široko zaobjetje vseh pomembnih dejavnikov, ki so bili tekom seminarske naloge predstavljeni, bo privedlo do konkretne ocene stopnje internetne zasvojenosti. Ne sme pa tovrstno raziskovanje iti v smer združevanja različnih kriterijev. Velik problem študij je tudi, da želijo hitro izvedeti veliko o internetu in zasvojenosti na enkrat. Skozi nalogo je bilo prikazano, da imamo opravka z zelo širokim pojmom internetne zasvojenosti, ki se na splošno tiče vidika posameznika, tehnologije in družbe. Tako zadeva širok spekter, zato bi »raje kot fokus na spojitev konceptov internetne zasvojenosti, bilo bolj koristno konceptualizirati študijo ločenih modelov vezanih na specifično internetno aktivnost 28

(MUDi – multi user domain, klepetalnice, igre, informacije, …). Osredotočenost na internet namesto na specifično aktivnost je zavajajoče« (Morahan-Martin 2005, 45). Z boljšim definiranjem področij internetne zasvojenosti, vključitvijo osebnostnih karakteristik in ostalih pomembnih dejavnikov v raziskave, bomo prišli do bolj točnih podatkov o internetni zasvojenosti. Do sedaj so bile zelo redke raziskave, ki bi internetu pripisale tudi pozitivne vplive na uporabnike. Ena redkih študij s pozitivnimi rezultati, je študija Kubeya, Lavina in Burrowsa (2001), s katero so njeni avtorji ugotovili, da so »tipi aplikacij (MUD-i – multi user domains, IRC/chat programi, …) pomemben izhod za osamljene ljudi, posebno študente, ki so se preselili iz rodnega doma v »campus«, zaradi vzdrževanja kontaktov z družino in prijatelji in zaradi iskanja nekoga za pogovor kadarkoli. Noben drug medij tega ne more ponuditi« (Widyanto in Griffiths 2005, 35).

10. Zaključek S seminarsko nalogo smo želeli prikazati, da internetna zasvojenost ne predstavlja ozkega pojma, ampak obsega različna področja; od osebnostnih karakteristik posameznika, predhodno vzpostavljenih neravnovesji pri posamezniku, ki igrajo ključno vlogo pri tovrstnem tipu zasvojenosti, do same zasnove interneta, srečevanja s socializacijskimi dejavniki in kanali, različnimi aplikacijami, katerih rabo internet kot sredstvo posredovanja omogoča itd. Zaradi svoje kompleksnosti internetna zasvojenost pri teoretikih zbuja različne odzive, ki smo jih na kratko poskušali predstaviti v pričujočem delu. Čeprav naj bi delo na seminarski nalogi privedlo do nekega spoznanja, dognanja ali, če želite pozicioniranja avtorjev seminarske naloge, se do prevladujočih in v javnosti širše sprejetih teoretiziranj internetne zasvojenosti, kot tudi kritik tovrstnih teorij, težko opredelimo. Nemogoče je na podlagi vse prebrane literature opravičevati le en pol dojemanja internetne zasvojenosti. Zato bomo delo zaključili z dvema, za našo seminarsko nalogo najbolj pomembnima in nazornima trditvama. »Internetne zasvojenosti kot take ne smemo izključevati, obenem pa je ne smemo niti posploševati. Internet z neko distanco človeka do njegove uporabe nikakor ni škodljiv, nasprotno, še vedno pa se ne bomo mogli izogniti tistim, ki distance do interneta nimajo.« (Griffiths v Widyanto in Griffiths 2005, 42) »Vpliv internetnih odnosov je odvisen od tega ali predstavljajo dopolnilo ali pa nadomestilo odnosom v realnem življenju« (Cumminga, Butlerja in Krauta 2002 v MorahanMartin 2005, 44). 29

11. Literatura in viri Bonačič, Mirjam. 2003. Ali obstaja odvisnost od interneta? Dostopno prek: http://lisa.uni-mb.si/student/predmeti/mk/vaje2003_2004/clanki/Odvisnost_od_interneta%20%20Bonacic%20Mirjam.doc (25. 10. 2008). Griffiths, Mark. 1998. Does Internet and Computer Addiction Exist? Some case study evidence. Dostopno prek: http://www.intute.ac.uk/socialsciences/archive/iriss/pepers/paper47.htm (21.10.2008). Grohol, John. 2005. More spin on internet addiction disorder. Dostopno prek: http://psychcentral.com/blog/archives/2005/04/16/internet-addction-disorder/ (21.10.2008). Howard, J. Shaffer, Matthew N. Hall in Joni Vander Bilt. 2000. »Computer Addiction«: A Critical Consideration. American Journal of Orthopsychiatry 70 (2): 162–7. Klen, Maja. 2008. Zasvojenost z internetom. FDV, Ljubljana. Dostopno prek: http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/Klen-Maja.PDF (21.10.2008). Kovač, Grega. 2001. Odvisnost od igranja iger preko internet. Diplomsko delo. Ljubljana. Kralj, Miha. 2008. Kako se bo ICT spremenil v naslednjih desetih letih. Dostopno preko: http://isde.fdvinfo.net/uploadi/editor/1226474342How%20IT%20will%20change%20in%20n ext%2010%20years.pdf (23. 11. 2008). Morahan-Martin, Janet. 2005. Internet Abuse: Addiction? Disorder? Symptom? Alternative Explanations? Social Science Computer Review 23 (1): 39–48. Musek, Janek. 1993. Znanstvena podoba osebnosti. Ljubljana: Educy. Stariha, Stanko. 2006. Razlogi za igranje računalniških iger. Diplomsko delo. Ljubljana. Dostopno prek: http://dk.fdv.uni-lj.si/dela/Stariha-Stanko.PDF (16.11.2008). Widyanto, Laura in Mark Griffiths. 2006. »Internet Addiction«: A Critical Review. International Journal of Mental Health & Addiction 4: 31–51. Young, Kimberly. 1997. What makes the internet addiction: potential explanations for pathological internet use. Dostopno prek: http://www.netaddiction.com/articles/habitforming.htm (21.10.2008). Young, Kimberly. 1999. Internet addiction: Symptoms, evaluation and treatment. Dostopno prek http://www.netaddiction.com/articles/symptoms.pdf (27.10.2008). Internet 2: Dostopno prek: http://www.viva.si/clanek.asp?arhiv=1&id=3289 (27.10.2008). 30

Internet 3 : Dostopno prek: http://www.microsoft.com/slovenija/doma/varnost/otroci/odvisnost.mspx (27.10.2008). Internet 4: Dostopno prek: http://meta-religion.com/Psychiatry/images/piu99.gif (27.10.2008). Internet 5: Dostopno prek: http://www.dobrojutro.net/print.php?stran=novice&tip=22&id=7769&nacin=print (16.11.2008). Internet 6: Dostopno prek: http://www.ris.org/index.php?fl=1&nt=6&sid=826 (16.11.2008). Internet 7: Dostopno prek: http://www.timesonline.co.uk/tol/news/world/asia/article5125324.ece (23. 11. 2008). Internet 8: Internet World Stats. Dostopno preko: http://www.internetworldstats.com/stats.htm (23. 11. 2008).

31