Maroltac November

www.marolt.si

maroltovski e-novičnik enomesečnik

|

letnik I

|

številka 8

|

november 2009

uvodnik

maroltovski e-novičnik UVODNIK KOLOFON

številka 8 / oktober 2009 letnik 1 / leto 2009 UREDNICI Ana Eterović in Danijela Makovec USTVARJALCI 8. ŠTEVILKE Tanja Drašler, Tjaša Ferenc, Ana Eterović, Neža Krek, Danijela Makovec, Marija Šelek FOTOGRAFIJE Branko Demec, Tanja Drašler, Benjamin Kralj, Miha Krivic (naslovnica), Tamino Petelinšek, Janez Polc JEZIKOVNI PREGLED Barbara Ülen OBLIKOVANJE IN PRELOM Robert Razgoršek CGP Janez Polc IZDAJA Akademska folklorna skupina France Marolt ŠOU v Ljubljani, društvo Kongresni trg 1 1000 Ljubljana tel/fax: 01/2514-312 e-pošta: [email protected] www.marolt.si IZJAVA Razmnoževanje v digitalni ali tiskani obliki je strogo zaželeno!

2

maroltač

Dragi bralci, ker vemo, da ste na oktobrsko številko svojega najljubšega spletnega novičnika morali počakati nekoliko dlje kot sicer (kot pravijo: »tadobre« reči vedno prihajajo z zamudo), tokrat ne bomo »uvodnikovali« na dolgo in široko. Prepuščamo vas jesenskemu, osmemu Maroltaču – skrolajte, berite in uživajte v fotografijah, če pa vas medtem zasrbijo prsti, odpošljite svoje elektronske vtise na [email protected] ali jih pustite na naši Facebook steni! maroltovci

na hitro ...

Postani zvezda! Postani maroltovec/ka!

Vpisna akcija »Marolt išče zvezde!« se počasi zaključuje. Nove zvezde so namreč pod budnim očesom vodij Metke in Katarine že 13. oktobra pričele s spoznavanjem slovenskega ljudskega plesa in glasbe. Vendar ni prepozno – še vedno se nam lahko pridružiš! Izpolni prijavnico ali se preprosto pojavi na vajah, ki potekajo ob torkih in četrtkih od 19.30 do 22. ure na Kongresnem trgu 1!

DVD posnetek »Vrnitev«

Izšel je DVD posnetek 62. letnega koncerta! Naročite ga lahko prek [email protected]!

Spremljaj sveže maroltovske novičke in komentarje tudi na Facebooku!

maroltač

3

zgodilo se je...

ZGODILO SE JE ... Redni letni zbor članov 2009 V začetku oktobra smo, kot vsako leto, zborovali aktivni člani in članice Akademske folklorne skupine France Marolt. Odbori – izvršni, umetniški in nadzorni – so podali letna poročila o delu in predstavili načrte za prihodnjo delovno sezono, medtem ko je disciplinska komisija ponosno oznanila, da v pretekli sezoni ni imela veliko dela :). Večurnemu uradnemu delu in »napornemu« dvigovanju rok (glasovali smo namreč tudi o spremembah statuta društva) je sledil neformalni del zbora, v

katerem smo umetniškemu vodji Mirku Ramovšu voščili za 74. rojstni dan, se zahvalili najbolj pridnim članicam in članom v pretekli sezoni, jih nagradili in se poslovili od tistih, ki nas po dolgoletnem članstvu zapuščajo. Po 23. uri se je 70-članska zasedba preselila v stalni »krizni štab« (beri: bar Geonavtik), kjer so nekateri zborovali še pozno v noč … Novemu/staremu vodstvu želimo veliko uspeha v novi delovni sezoni!

Foto: Janez Polc

Nastop v vasi Lig nad Kanalom ob Soči V nedeljo, 11. oktobra, smo se maroltovci odpravili na drug konec Slovenije v vasico Lig nad Kanalom ob Soči. Vsi v ekipi – seveda z izjemo naše Metke – smo za vas slišali prvič. Na Ligu vsako leto pečejo kostanj. Letos so jih nabirali še toliko bolj zavzeto, saj je

4

maroltač

Turistično društvo Kolovrat že štiridesetič zapovrstjo organiziralo Praznik kostanja. Na prazniku je naša skupina sodelovala že prej; na samem začetku te tradicionalne prireditve, ki danes v vas pripelje kar precejšnje število turistov in prebivalcev doline.

Bila je res prelepa sončna nedelja; kot nalašč za spoznavanje Slovenije. Ker je Metka doma iz Kanala ob Soči, smo jo pobrali kar na »placu« v centru Kanala. Med vožnjo po vijugastih serpentinah nam je povedala nekaj zanimivosti o sami vasi in okoliških vrhovih, zelo nazorno pa nam je pokazala tudi meje naše domovine. Na željo organizatorja smo za nastop pripravili primorske plese z različnih koncev te pokrajine. Splet plesov s tržaškega konca, iz Zgornje Soške doline in po dolgem času ponovno obujeno postavitev plesov iz slovenske Istre.

Lokacija, prelepo vreme in prijazni domačini so polepšali naš nastop. V napovedi našega nastopa smo lahko slišali, da je naša skupina pred 40 leti na Ligu ustvarila prekrasno vzdušje, plesali in noreli so do zgodnjih jutranjih ur. Tudi tokrat so se v jesenskem soncu zabliskala svilena krila plesalk in trakovi naših mandrierjev so zavihrali v vetru. Nismo ostali do jutranjih ur, smo pa tudi tokrat polepšali dan organizatorjem in obiskovalcem in se odpeljali domov bogatejši za novo izkušnjo. Tanja Drašler Foto: Branko Demec

maroltač

5

zgodilo se je...

10. Študentska Arena – vaje v slogu Novica V torek, 13. oktobra 2009, se je ob 12. uri na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani začela 10. Študentska arena. Soorganizirala jo je ŠOU v Ljubljani, trajala pa je do četrtka, 15. oktobra, do 19. ure. Arena je bila namenjena dijakom, študentom, mladim in drugi zainteresirani javnosti, tam pa so lahko pobrskali za

6

maroltač

informacijami o izobraževanju, študiju v tujini, zaposlitvah, mednarodnem sodelovanju, kulturi in prostem času. V sklopu stojnic ŠOU v Ljubljani je svoje aktivnosti predstavila tudi Akademska folklorna skupina France Marolt. Moto letošnje vpisne akcije se je glasil: Marolt išče zvezde!

Zvezdna

V koži razstavljavke

Sem šla na Areno. Nad vhodom v »Gospodarca« se je raztezal napis: 10. Študentska arena gre med zvezde. Ja, zvezde so res kul. Če imam srečo, se kdaj pa kdaj kakšna posveti skozi ljubljansko jesensko meglo. Ampak tukaj, na Areni, so očitno vsi zvezde. Collegium nabija svojo glasbo, da vidim samo še zvezde, na ustnicah hostes, ki delijo letake, pa se lesketajo zvezdne šminke. Sredi Arene je postavljen evropski paviljon, na sredi pa je v preprogo vtkana velika rumena zvezda. Evropa? Vietnam? Kuba? Ne, je kar EU. Za vogalom imajo maroltovci svoj prostor pod razstaviščno streho ... letos iščejo zvezde. Takšne, ki bodo v naslednjih nekaj letih svetile v maroltovskih prostorih in stresale zvezdni prah po plesnih odrih Cankarjevega doma, Dvornega trga in Unionske dvorane.

Zasopihano se skotalim v halo A in med organizatorji iščem Luko s ŠOU v Ljubljani, da mi da kartico za razstavljavce. Skodrana Lukova glava že ureja šovove razstavljavce in mi pokaže, katero stojnico so letos namenili Maroltu. Stlačim se za pult (ali se mi samo zdi ali se je letos prostor med steno in pultom nekako skrčil?) in začnem z nalepljanjem plakatov. Letos iščemo zvezde – domiselno! Lep plakat pritegne mnogo pogledov. Vendar kmalu nastane težava, ko študentom zdrsne pogled do našega imena. Nekaterim se med branjem premikajo ustnice, da lahko vidim, da berejo: »Akademska folkl ...« Ko jim možgani sprocesirajo, da gre za folkloro (in dodajo trdoživi stereotip: »O, ne, to so tisti gumbci, ki v nekih smešnih kostumih skačejo po odrih in plešejo tiste, kako se že reče, ljudske plese!«), se jim ustnice povesijo in s hitrim korakom odhitijo naprej. In to, še preden bi jih uspela poklicati in jim pokazati naš album, kjer se vidi, da se imamo noro dobro. Povprečna starost obiskovalcev sejma se je dvignila, tako da z upokojenci, ki so si prišli po zaloge bombonov, res nimam kaj početi. Marolt jim z veseljem predstavim in povprašam, če imajo kakšnega najstnika ali študenta, ki ga mikajo ritmi in dobra družba. No, med množico se najdejo tudi mnogi taki, ki radi plešejo in ne vedo za folkloro. Nov pristop do glasbe in giba jih navduši in z veseljem vprašajo, kdaj so vaje za bruce. Taki študenti mi res polepšajo dan med kričečo množico in mrzlo klimo. Dajejo upanje, da bo folklora še vedno eden od pomembnih izrazov našega kulturnega prostora in odlična priložnost za druženje.

Z vidika obiskovalke Vstopim skozi zelena železna vrata Gospodarskega razstavišča, kjer gostijo Areno. Sem zgodnja, zato je še vse v pripravljanju, razstavljavci besno iščejo selotejpe in lepijo svoje prostore. Skoraj vsaka stojnica ima škatlo za neko nagradno igro, kjer obljubljajo ovitke za mobilnike, jezikovne tečaje, brezplačno naročnino na vestnik, ki si ga nihče ne želi, ali že kaj. Tisti, ki nimajo nagradne igre, ostanejo nevidni. Mimoidoče načičkane deklice mi v roke rinejo kupe in kupe letakov za festival piva, cvička ali motorističnega dogodka. Piva ne maram, cviček je kisel (naj Dolenjci ne zamerijo) in vozim kolo. Zdi se, da se je študentsko življenje skrčilo na študentsko delo, »strokovne ekskurzije« v vinske kleti in absolventske izlete na Kreto. Zanimivo.

Neža Krek

maroltač

7

zgodilo se je...

Nastop na 45-letnici viniške folklorne skupine

Ni skrivnost, da smo z Viničani neuradno pobrateni, saj se maroltovci z največjim veseljem vedno znova vračamo v Republiko Viniško in preizkušamo vzdržljivost njihovega odra, pa tudi plesalcev viniške folklorne skupine – KUD Oton Župančič. Viničani pa se, sploh ob študiju v Ljubljani, radi preizkušajo v naših vrstah v plesu in igranju v tamburaškem orkestru. Tokrat smo skupaj praznovali 45 let viniškega društva. Z veseljem smo se odzvali vabilu članice obeh skupin, Vanje Adlešič. Na željo slavljencev smo odplesali plese ljubljanskega predmestja in postavitev rezijanskih plesov. Skupin pa ne druži samo veselje do plesa in igranja, temveč tudi kostumografija. Za obe skupini kostume pomaga pripravljati velika ljubiteljica belokranjskega izročila, folklorna kostumografinja Ljuba Pribac Vrtovec, ki je avtorica kostumske podobe Viničanov, svoje ideje pa je prispevala

tudi pri oblikovanju petih novih kostumov ženske črne narodne noše, ki jih je skrbno sešila gospa Helena Jamnik in smo jih premierno predstavili na tokratnem nastopu. Pretekli nastop v Vinici je bil nekaj posebnega predvsem zaradi svojstvenega čustvenega naboja za plesalce naše starejše skupine. Že med prvo točko nas je navdušil sprejem publike, aplavz med plesanjem krajc polke, malo kasneje pa ganilo dejstvo, da je to zadnji nastop našega Magija – Marjana Puclja, ki se po 17 letih članstva v naši skupini poslavlja. Marsikomu so se orosile oči že med plesanjem zadnjega rezijanskega plesa. Ob tej priliki se zahvaljujemo Viničanom za povabilo, za prijateljski sprejem, dobro organizacijo nastopa in neverjetno pogostitev po nastopu. Ponovno je minil enkraten večer, eden tistih, zaradi katerih je lepo biti maroltovec in folklornik. Foto in besedilo: Tanja Drašle

8

maroltač

zgodilo se bo...

ZGODILO SE BO ... 5. februar 2010 – nastop v Gallusovi dvorani

Na povabilo dolgoletnega televizijskega voditelja Mita Trefalta bomo maroltovci nastopili na dobrodelnem koncertu ob obletnici njegovega medijskega delovanja. Koncert bo v Cankarjevem domu v petek, 5. februarja 2010. Več povemo v prihodnjih številkah.

6. februar 2010 – celovečerni koncert v Splitu

Takoj naslednji dan, torej 6. 2. 2010, pa se bomo odpravili na krajšo turnejo v Dalmacijo, natančneje v Split, rojstno mesto naše predsednice, kjer bomo kot gostje Slovenskega društva »Triglav« s celovečernim koncertom počastili slovenski kulturni praznik.

maroltovski e-novičnik

www.marolt.si

maroltač

9

o nas malo drugače

O NAS MALO DRUGAČE Kaj se dogaja z nami, maroltovci, ko ne blestimo na odru, se ne pripravljamo na koncerte in gostovanja? Kaj nas muči in kaj veseli? Vse to in še malo več najdete v posebni rubriki novičnika »O nas malo drugače«, v kateri vam naše članice in člani iz številke v številko zaupajo podrobnosti iz zakulisja maroltovskega življenja, svoja mnenja želje in upanja. Naj vas tokrat prebudi kritični zapis aktivne članice starejše plesne skupine.

Bo letos kaj drugače? (Navali, narod! )

Ta presneti oktober ali študenti se zbirajo in spet nam bodo pokradli vse parkirne prostore okoli blokov. Ali pa: hvala bogu, študenti so v mestu in spet bo živahno. Na Maroltu pa: študenti prihajajo, hitro v akcijo! Ja, Marolt išče nove zvezde, kot se imenuje letošnja odlično zastavljena vpisna akcija. Kako zvleči te fante (ja, predvsem fante!) in dekline, da se nam pridružijo? Po drugi strani pa je problem tako nedoumljiv, saj v meni kriči: mi smo pa ja tako fajn, Marolt je najlepša izkušnja v življenju, kaj boljšega se ti težko pripeti – zakaj tega ne vidijo vsi?! Ali ne bi mogla potemtakem polovica študentarije in dijakov kar dreti k nam? Kam bi človek kot nadebudni bruc, ki je prvič zavohal ljubljansko meglo, prišel plesat? Ja, k Maroltu, jasno! Ne boste verjeli, še posebej tisti iz zlatih

10

maroltač

generacij ne, da se je treba iz leta v leto za vsakega člana krvavo boriti. In vsako leto znova se tisti, ki smo vsaj za hipec vpleteni v »novačenje«, borimo s predsodki. A s kakšnimi? Takole gre: folkloristi so eni »čudni« tipi in dekleta. Zagotovo se ne znajo obleči, nimajo nobenega stila, na žurih plešejo samo polko in valček, v avtu pa si nabijajo Avsenike in Slake ali pa Mlade Dolenjce. V soboto na večer folklorist jucka pod oknom svoje deklice, ki je tudi folkloristka in katere glav’co krasita dve dolgi kiti, nato gre s prijatelji (folkloristi, kajpada) na deci rujnega, se vrne nazaj na podoknico, kjer s prijatelji štiriglasno zapojejo pod oknom že prej omenjenega dekliča. V nedeljo gre v cerkev in v domačo kuhinjo na govejo žup’co. Jok, brate – odpade! Vsako leto znova moramo zatrjevati, da smo čisto »normalni« mladi ljudje. In ko se odpravimo na »lov«, na primer na Študentsko areno, se vedno zalotim pri mislih in besedah: naj gresta tja fant in dekle, naj bosta videti zelo dobro, oblečena trendovsko, naj imata odlične prepričevalne sposobnosti, punce očarljiv nasmešek, fantje kar se da možat pristop. Preveč plitko in na prvo žogo? Jah, klinc – drugače ne gre! Nekateri pač na Marolta v prvi vrsti ne bodo prišli zaradi plesa in petja, ampak zaradi dobrih deklet in nekatere zaradi dobrih fantov. Potem pa se bodo itak vsi zaljubili v poskočne korake, viže in pristno atmosfero.

Res pa v očeh drugih postanemo maroltovci abnormalni, ko povemo, da plešemo pojemo, šivamo, likamo, organiziramo, čistimo prostore … zaradi in zgolj zaradi veselja. In ne za denar. Pa smo že pri problemu, ki smo se ga dotaknili na tokratni skupščini. Generacije se menjavajo, mladi so očitno vedno bolj zaposleni, starejši člani s svetlobno hitrostjo drvimo oziroma smo že zdrveli iz udobja študentskega statusa. Imamo problem: kdo bo delal, kdo bo vlekel »maroltovski«voz naprej? Vsako leto znova polagamo upe v novo generacijo: bodo letošnji bruci dobri? Jih bo veliko? Koliko je fantov? So mladi? Pa kje se skrivate, mladina? Pridite, ne bo vam žal! Meni ni in mi nikoli ne bo. Pika.

P. S.: Fantje, veste, kdaj vam bo žal, da niste prišli k nam? Ko boste kot 29- ali 30-letni »loleki« sedeli na prijateljevi poroki v kotu, ker si ne boste upali na plesišče. A vam je tega treba? ;)

Marija Šelek Foto:Benjamin Kralj

maroltač

11

12

maroltač Foto: Tamino Petelinšek

ENKRAT MAROLTOVEC – VEDNO MAROLTOVEC V 61 letih delovanja skupine se je skozi maroltovske vrste prebilo več tisoč plesalk, plesalcev, glasbenic in glasbenikov. Nekateri izmed njih so danes zelo uspešni in znani v kulturnem in poslovnem svetu, zato smo se odločili, da jih predstavimo v posebni rubriki našega novičnika. Kdor se ukvarja s folkloro (in to na Maroltu), je rojen pod srečno zvezdo. Ime: Mitja Ferenc Vzdevek: Fero, Finc (zaradi svetle polti) Aktivni član Marolta: 1978–1990 Maroltovski status: bugarist, kontrabasist Človek, ki v službi nikoli, privatno pa redno mrmra ali poje. Pravzaprav gre skozi obdobja, ko si – sam pri sebi ali pa na glas – ves dan prepeva refrene ene in iste pesmi. Obdobja Strangers in the night, mhmhmhmhm ali pa Summertime and the livin’ is easy so mi zelo znana. »Resni« profesor se tako lahko v hipu prelevi v veseljaka, pevca, glasbenika, z lahkoto pa se vrne tudi v čas udejstvovanja na Maroltu. Kot pravi, so mu v spominu najbolj ostale najrazličnejše »oslarije«, ki so se dogajale na turnejah.

Zgodovina v družini

Mitja Ferenc, rojen leta 1960 v Ljubljani, na prvi spomladanski dan, je v zadnji konferenci pred maturo pri zgodovini dobil opomin (beri: negativno ocenjeno konferenco) zaradi neznanja, kar je očetu Tonetu, univerzitetnemu profesorju zgodovine, zamolčal, saj bi bilo to zanj preveliko razočaranje. Oče je za opomin vseeno izvedel in to na maturantskem plesu, ko je Mitjev učitelj prisedel k njegovi mizi in se Tonetu skorajda opravičeval, da Mitja res ni znal in da mu je opomin pač moral dati. »Strahota pri očetu je bila še toliko večja, ker s tem prej ni bil seznanjen,« pove Mitja. Kljub zgodovinskemu spodrsljaju je šel po poti očeta, vpisal študij zgodovine na Filozofski fakulteti, kjer je leta 1985 diplomiral, in se zaposlil na Zavodu za varstvo kulturne dediščine. Doktoriral je leta 1999, dve leti kasneje pa na »filofaksu« začel delovati kot izredni profesor, kjer še danes predava zgodovino Jugovzhodne Evrope v 20. stoletju.

Začetki na Maroltu

Na Kongresni trg 1 ga je pripeljal »firbec«. »Sošolke iz srednje šole so pripovedovale, da plešejo folkloro pri Maroltu in me

maroltač

13

maroltovec je zanimalo, kaj se tam dogaja«, se spominja Mitja. Pravi, da je imel srečo, saj je v njegovem času svojo glasbeno pot začela Mira Omrzel - Terlep, tedanja korepetitorica maroltovskih tamburašev, ki je skupaj z Maticem Terlepom in Bogdano Herman začela nastopati z ljudskimi glasbili. »Moj prvi nastop je bil tudi eden njihovih prvih, in sicer v Narodni galeriji, tri mesece po tistem, ko sem se vpisal na Marolta.« Mira mu je, kot samouku, ki je nekaj malega brenkal na kitaro, pokazala osnove, smisel ljudske glasbe, začel je spoznavati svet folklore, potem pa se je z njo hitro zastrupil: »Seveda pa je najbolj pomembno druženje – včasih se je vsak nastop in skoraj vsaka vaja končala spodaj na vrtu Ria (beri: današnji Gurman). Tisto, kar te na Maroltu pritegne, je sproščenost, zabava in veselje.«

Najraje je igral …

Bunjevačke, šopske in vlaške plesne melodije zaradi »temperamenta«, zaveda pa se, da so ravno slovenski plesi močno prispevali k raznolikosti programa skupine: »Prav zaradi te raznolikosti so bili gledalci zelo zadovoljni … barvitost noš, različni načini petja in plesa.« Ko je skupina začela opuščati program plesnih postavitev iz nekdanjih jugoslovanskih republik, je z zanimanjem spremljal reakcije občinstva: »Če pogledam s stališča atraktivnosti, je bila opustitev teh plesov manko, seveda pa je bilo to neizogibno, saj je pomenilo tudi konec skupne države. Vendar pa je imel Marolt na srečo zelo bogat program slovenskih ljudskih plesov, na čelu pa Mirka Ramovša, tako da se ni bilo težko predstaviti samo s slovenskim programom.« Od slovenskih plesnih postavitev je tako najraje igral postavitev prekmurskih svatovskih plesov in Svatbene

14

maroltač

plese iz Ziljske doline na Koroškem. »V spominu pa mi seveda ostajajo še Plesi ljubljanskega predmestja, s katerimi smo ponavadi zaključili letne nastope … tista slika na koncu je ljudi vedno na nek način ‘frapirala’«, pravi.

Marolt kot dragocena življenjska izkušnja

Že pred Titovo boleznijo je bilo po vsej Jugoslaviji moderno predsedstvo – skupina dveh, treh ljudi v vlogi predsednika – modni trend ni obšel niti Marolta. Mitja je bil v letih 1980/81 (in še kakšno leto zraven) skupaj z Gregorjem Urekom in Boštjanom Prešernom član predsedstva društva. Iz tistih let se spominja turneje na Kosovo, ko so igrali jugoslovanskim vojakom po kasarnah. Kot pravi, se je na Maroltu naučil sodelovati z ljudmi različnega porekla, »od komandantov, dramskih igralcev, ki so z nami sodelovali, pa do transportnih organizacij. Šlo je torej za različne strukture, s katerimi smo sodelovali kot popolni nevedneži.« Maroltu kot društvu je hvaležen predvsem za to, da je bil kot 20-letnik porinjen v situacijo, ko je moral kot član predsedstva organizirati življenje društva na turneji, vaje, druženje, nastope in med drugim »organizirati po dve, tri velike turneje, kajti tistih manjših, Italije in Jugoslavije, nismo šteli med pomembna gostovanja ☺, iskati sponzorje, urediti poceni letalske karte in konec koncev »pogruntati«, kako na carini prikriti veliko tonažo garderobe, da je bilo namesto tone in pol samo 700 kg prtljage, dogovarjati se z velikimi mački turističnih agencij, da ne omenjam vseh pogodb, ki so nam, neizkušenim zelencem, bile tuje, čista neznanka, ampak smo pač skočili na

čoln in veslali«. Z gotovostjo trdi, da se je na Maroltu naučil stvari, ki mu v življenju še zdaj zelo koristijo. Tako kot danes so se tudi generacije tistih let ukvarjale z najrazličnejšimi težavami, npr. problematiko prostora v Kazini, finančnimi težavami, iskanjem korepetitorjev … »Reševanje problemov in bistvo obstoja Marolta na tako visoki ravni sta predvsem v tem, da je vodstvo vedno prihajalo iz aktivnih struktur društva. Zunanji človek, menedžer, gleda na stvari popolnoma drugače kot aktiven maroltovec,« je prepričan Mitja. Vedno s ponosom pove, da je maroltovec: »Marolt ti da največ, kar ti neko športno, društveno, kulturno udejstvovanje lahko da! Naučiš se odnosa do ljudske glasbe, petja, igranja, plesa, predvsem pa je pomembno to, da si del skupnosti, ki vse naredi sama – od likanja kostumov do organizacije turnej. Na Maroltu so združeni ples, glasba, delo in kulturna, zdrava zabava.«

Na letalu iz Sirije

Na vprašanje, katera je njegova najljubša turneja, skoraj brez pomislekov izstreli: »Sirija!«, čeprav naj bi imela vsaka turneja svoj čar: »Sirija je bila posebna zato, ker sem se s tem, ko sem šel na turnejo in jo organiziral, tudi zavestno odločil, da bom 7 dni zamudil v vojsko, čeprav nisem vedel, kakšne bodo sankcije.« Ob šesti uri zjutraj je bil v Damasku še dobro vinjen, ko se je na letalu zgodilo nekaj, česar nihče od maroltovcev, ki so bili takrat na turneji, ne more pozabiti: »V veselju in strahu, kaj se bo popoldne

zgodilo v kasarni, sem na letalu začel igrati na bugarijo in peti. Stevardesa me je povabila k letalskemu mikrofonu, tako da sem pel in igral - za začetek takrat zelo popularno pesem, Jugoslavijo. V Siriji so bile takrat Sredozemske igre in z nami na letalu je sedela reprezentanca rokoborcev, ki je skupaj z maroltovci začela plesati po letalu. Po vsaki pesmi se je pilot za dobro vzdušje zahvalil z nagibom letala v levo in desno.« Po dogodku, ki si ga danes tudi v sanjah ne moremo predstavljati, je bil Mitja popoldne že v kasarni, ostrižen in v čisto drugačnem ritmu življenja.

Namesto fjordov delo v hlevu

Na turneji na Norveškem je bilo spanje organizirano pri družinah. Vsi maroltovci so za gostitelje dobili meščane, Mitjo in Zdravka Uršiča pa je prišel iskat gospod, ki ju je odpeljal na kmetijo daleč stran od mesta. Medtem ko so se družine gostiteljice ostalih maroltovcev povezale in tako vse skupaj maroltovce peljale na različne izlete, se je Mitju in Zdravku zgodila neprijetnost: »Vljudni Zdravko je, preden bi naju morali odpeljati na zbirno mesto odhoda na izlet, vprašal, če kaj pomagava. Gospod očitno ni razumel, da sva hotela biti samo vljudna, in v trenutku sva dobila v roke vile in kidala v hlevu. Ostali so si ogledovali fjorde, midva sva pa popoldne preživela s kravami,« se spominja Mitja. Nauk zgodbe: kanček vljudnosti manj, da dobiš kakšen fjord ali znamenitost več.

O sprejemanju folklore v družbi

»V mojih časih smo imeli možnost, da smo za turneje dobili plačane, pa tudi neplačane dopuste v službah. V primeru izrednih kulturnih prireditev si bil upravičen do dodatnega dopusta, zato

maroltač

15

maroltovec je bila udeležba na turnejah in nastopih bistveno lažja«, o nekdanjem dojemanju folklore pove Mitja. Danes je to seveda nepredstavljivo, saj je odnos do folklore zaskrbljujoč. Kritičen je do sedanjega ravnanja z ljudsko kulturo: »Zdaj se mi zdi, da je folklora izredno podcenjena. To se vidi po tem, da folklore ne vidimo na državnih prireditvah, premalokrat jo vidimo na mestni ravni, kjer jim pogosto zadostuje en lokalni folklorni par, ki stoji ob strani za rezanje traku.« Prav zato je vesel, da Marolt kljubuje vsem težavam s še vedno visoko kakovostjo, ki jo prikazuje na nastopih.

Od ansambla »Teško vama« do srečanja z Vilkom Avsenikom

V družbi še treh kolegov si je kot študent služil kruh z igranjem v skupini brez imena ali »Teško vama« ☺. V tej zasedbi so dvajset let igrali na odprtih in zaprtih zabavah, veselicah. Kmalu je zaigral še v skupini Veseli planšarji, kamor se je vključil kot dvajsetletnik. »Imel sem srečo, da sem se lahko priključil takšni zasedbi, saj so bili ponavadi kitaristi v narodnozabavnih ansamblih starejši glasbeniki z dolgo »kilometrino«, jaz pa tam en »hrček«, sem se šele začel učiti …« Igral in pel je še v ansamblu Vilija Petriča, potem pa za neko obdobje z glasbo prenehal. Kasneje sta se mu v istem letu zgodili dve stvari, ki ju nikoli ni pričakoval. Za svoje delo je prejel Steletovo priznanje za najvišji prispevek konservatorske stroke na področju promocije kulturne dediščine v Sloveniji v preteklih letih, imel pa je tudi priložnost sodelovati pri CD plošči ansambla Avsenik za nemško govorno področje. »Vilko Avsenik me je povabil na avdicijo, ki sem jo uspešno opravil. Čez nekaj mesecev sem že dobil

16

maroltač

besedilo in začel snemati. Nikoli si nisem predstavljal, da bom lahko kaj posnel za Avsenika, saj sem bil čisti pevski amater,« o sodelovanju z najboljšimi na področju narodnozabavne glasbe pove Mitja. Vilko Avsenik pa je bil tudi tisti, ki je Mitju po končanem snemanju predlagal, da bi v svoj glas vlagal, se še kaj naučil in se tako začel pevsko bolj udejstvovati.

Prifarski muzikanti

Tako se je petja začel učiti leta 1994, ko je začel igrati v skupini, ki izhaja iz Fare pri Kolpi, igra na tamburice in 4-glasno prepeva priredbe ljudskih pesmi, bolj znani kot Prifarski muzikanti. Mitja je po naravi glasu baritonist, pri Prifarcih pa poje drugi tenor. »Z istim pevskim registrom sem moral zvišati svoje tone, da sem lahko neopazno in ne s falzetom pel višje tone in da se pri tem nisem preveč mučil,« razloži Mitja. Po znanje iz petja hodi še zdaj k nekdanji operni pevki Ileani Bratuž, saj je treba glas vseskozi razvijati. »Na stara leta sem se odločil, da se tudi v igranju na kitaro še izpopolnim, zato zdaj obiskujem glasbeno šolo,« pove Mitja. Lansko leto so Prifarski muzikanti dvakrat razprodali Linhartovo dvorano. Letos so si za cilj zadali Gallusovo dvorano, merijo pa predvsem na Ljubljančane: »Želimo si, da bi ljudje videli, da ljudska glasba ni le za v planinske koče in za konce veselic, ko ljudje »pod gasom« zapojejo En hribček bom kupil, ampak da je ljudska glasba

Etno skupini Prifarski muzikanti lahko prisluhnete 5. novembra 2009 ob 20. uri v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Koncert z naslovom »Nocoj, pa oh nocoj« bomo popestrili tudi maroltovci.

lahko zelo prijetna, tako kot pop in jazz, če je le kakovostno odpeta in odigrana.« Koncert njihovih priredb ljudske glasbe, ki bo v Cankarjevem domu 5. novembra ob 20. uri, pa bodo popestrile še nekdanje pevke narodno-zabavne glasbe: pevke bratov Avsenik, Stanka Kovačič, Marija Ahačič Polak, Cita Galič, sestri Potočnik, Jožica Kališnik, Jožica Svete. Poleg dam narodno-zabavne glasbe se bodo Prifarci skupaj z Manco Izmajlovo predstavili še z ruskim melosom. O zmagi na nedavni Slovenski popevki, ko so Prifarski muzikanti navdušili s skladbo Tisti nekdo, pa Mitja pove: »Kdor misli, da zmaga na festivalu odpira kakšna vrata, se moti. Zmaga na Slovenski popevki je morda res malo več pripomogla k prepoznavnosti skupine kot Narečna popevka, na kateri smo zmagali dvakrat. Se je pa treba zavedati, da si po kakršnikoli zmagi v medijih prisoten tri, štiri dni, potem pa so v življenju druge zgodbe.«

Marolt je bil vedno njegova prva izbira

Mitja je redno hodil na vaje, igral v eni od glasbenih skupin in doštudiral v petih letih in pol. V 10-letni maroltovski karieri samo dvakrat ni šel na turnejo, ker je imel v času turneje izpit. In še nekaj je, zaradi česar je Mitja nase zelo ponosen: »Ker sem igral pri ansamblih, smo bili 4 poletja zaporedoma, vse sobote in nedelje, zasedeni z raznimi veselicami, jaz pa sem imel hkrati turnejo, ki je trajala 14 dni do 3 tedne. Na račun moje udeležbe na turneji bi tako odpadlo okrog 6 »špilov«. Jaz sem se seveda odločil za Marolt, zato sem vedno najel enega kakovostnega kitarista, da je namesto mene igral in mu vnaprej plačal honorar, tudi če bi ‘špil’ slučajno odpadel.«

Moja mala nema mane ali ohranjanje stikov z maroltovsko generacijo

Mitja z nekdanjo maroltovsko generacijo stike ohranja predvsem prek košarke. Že v osemdesetih letih so si fantje najeli telovadnico za igranje, imeli so prvenstva med skupinami in glasbeniki, vsako leto pa tudi tekmo z rožanci in emonci. Že dvajseto leto se s približno petnajstimi nekdanjimi maroltovci vsak torek dobivajo na košarki. Konec septembra se je druščina sedemindvajsetih nekdanjih maroltovcev vrnila tudi s skupnega jadranja po južnem Jadranu, kjer se je seveda »po maroltovsko« zabavala. Tu je še tradicionalni piknik, ki se zgodi vsako drugo junijsko soboto na Mitjevem vikendu. Letos se je že 16. leto na piknik zgrnilo kakšnih 40 nekdanjih maroltovcev, poleg tega se na pikniku zdaj dobivajo že tudi njihovi otroci. Piknik doseže vrhunec, ko deset velikih gospodov, znanstvenikov, podjetnikov, profesorjev, nekdanjih maroltovcev, zavzame 9x3-metrski bazen in zaigra borbeni vaterpolo. Nato pa Mitja prime kitaro, Jerry violino, ostali dobijo v roke tamburin in druga pomožna tolkala in začne se prepevanje dalmatinskih pesmi, starih slovenskih popevk in starogradskih pesmi. Mitja pravi, da je ljubezen do teh skladb ostala še iz maroltovskih časov: »Pri Maroltu se je veliko pelo starogradskih, nobena zabava ni minila brez njih. Šlo je za večne pesmi, kot Bembaša, Bitola, Makedonsko djevojče, Moja mala nema mane, Marika ciganka …« Tovrstne pesmi pa so bile tudi ena največjih Mitjevih strasti. Takrat, ko še ni bilo interneta, je zbiral vse, kar je v zvezi starogradskimi pesmimi izšlo: od besedil, notnih zapisov, do klasičnih plošč in kaset.

maroltač

17

maroltovec

Zabava in družba sta tisti, ki držita ljudi skupaj

»Samo ljubezen do ljudskih plesov in glasbe ni dovolj, ampak mora biti cela paleta tistega, kar smo mi in cele maroltovske generacije doživljale,« pravi Mitja. Maroltovcem tako želi čim več nastopov in to takšnih, na katerih bi zaživelo življenje Marolta, zabava in družba. Morda se res premalokrat zavemo tega, kar pravi Mitja: »Kdor se ukvarja s folkloro, in to na Maroltu, je rojen pod srečno zvezdo!« Tjaša Ferenc

Mitja v maroltovskih časih (fotografija iz osebnega arhiva)

18

maroltač