Vprasanja Za Teorijo Vzg

VPRAŠANJA ZA TEORIJO VZGOJE – 1. KOLOKVIJ ( 19.12. 2007) 1. Zakaj imamo v študijskem programu predmet Teorija vzgoje? 2. V čem so »prednosti« poznavanja teoretskih konceptov predmeta Teorije vzgoje? Ali je za poučevanje dovolj le poznavanje teorije? Če je odgovor »da« ali »ne« - utemelji ga! 3.

V ČEM SO PREDNOSTI IZJAVE: »Da lahko poučujemo je dovolj že pedagoški čut in intuicija in čim več prakse«. Utemelji pozitivne in negativne stvari te izjave.

+ - to je izjava Neilla, kateri je leta 1920 ustanovil šolo Sammerhill

-

- cilj je bil : sreča otrok - Neill je v šoli uvedel sodelovanje učencev na enakopravni bazi - gibalo vzgoje je ljubezen - pri poučevanju upoštevamo čustva, intuicijo ter pedagoški čut, manj teorije - učitelji z veseljem poučujejo, gojijo posebna čustva do otrok - komunikacija je bolj sproščena, učitelji se razumejo z učenci in so v enakopravnem položaju pomembna praksa (izkušnje)

4. naštej vsaj tri definicije, kaj je vzgoja in zapiši čigave so! Utemelji razliko med načrtno – intencionalno vzgojo in med funkcionalno vzgojo! 5. Izpelji teoretično osnovo vsaj za dve praktični ravnanji vzgojiteljice – npr. vzgojiteljevo/učiteljevo ravnanje in v ozadju npr. teorija behaviorizma, kognitivizma, humanizma, psihoanalize! Starši, ki pri vzgoji zagovarjajo, da se otroka ne sme siliti s prezgodnjim toaletnim treningom, ne vedo, da ima njihovo stališče osnove v Freudovi psihoanalizi otrokovega razvoja. (analni stadij- zahteve okolice- navajanje na kahlico). Če nekdo pravi, da pri otroku uporablja kazen, ker da so ga njegovi starši ( ki so znali upravičeno uporabiti tudi palico) vzgojili v poštenega in delovnega človeka, pravzaprav zagovarja teoretsko prepričanje behavioristov, da kazen kot neprijetna posledica vedenja povzroči, da to vedenje ugasne. (Skinner: poskus s podgano- ko je pritisnila rdeči gumb, da bi dobila hrano, jo je stresla elektrika: čez čas ga ni več pritiskala). 6.

Kaj je transfer v vzgoji? Utemelji razliko med posredno in neposredno vzgojo! Transfer je pojav, ki omogoči uspešen stik med vzgojiteljem in učencem. S tem, ko učenec vzgojitelja postavi v vlogo osebe vredne zaupanja in ji dodeli avtoriteto, želi slediti njegovi avtoriteti. Transfer pomeni vzpostavitev ljubezni (pedagoški eros) do vzgojitelja, ko si učenec vzgojitelja postavi za vzor. (Otrok postavi vzgojitelja namesto svojega ideala jaza in naredi vse, kar učitelj želi, samo zato, da bi se mu priljubil.) Neposredna vzgoja Je takšen način vzgoje, kjer skušamo oblikovati prepričanja in ravnanja posameznika, ki ga vzgajamo, zgolj z besedo (pedagoška zmota). Posredna vzgoja Je takšen način vzgoje, kjer vplivamo na stališča in ravnanja posameznika, ki ga vzgajamo z zgledom, dejavnostjo in organizacijo takšnih vzgojnih razmer, kjer bo posameznik čim bolj dejaven.

7. Opiši Elsterjevo teorijo o vzgoji kot bistveno drugotnem stanju! Jon Elster, teoretik vzgoje, zagovarja teorijo Bistveno Drugotnih Stanj. Meni, da obstajajo vzgojni cilji, ki jih nujno zgrešimo, kadar jih postavimo za neposreden cilj našega delovanja. Dosežemo jih lahko le kot drugoten, stranski produkt teženja k drugim ciljem (npr. spanje, ljubezen, čustvovanje, spontanost, samostojnost). To teorijo lahko prenesemo tudi na razmerje med vzgojo in izobraževanjem. Vzgoja je BDS. V šoli si vzgoje ne moremo postaviti kot cilj, ampak le kot stranski produkt izobraževanja. Vzgojo bi v tem primeru lahko opredelili kot skriti kurikulum, ki se kaže skozi izobraževanje. Cilj šolanja ni vzgoja, ampak je lahko le izobraževanje. Vedno vzgajamo, medtem ko izobražujemo. Brez zunanjega cilja izobraževanja ni vzgojnega smotra. Vzgojni smoter se lahko realizira le kot BDS. Ne moremo reči: »Naš cilj je vzgoja!«, kakor tudi ne moremo reči »Načrtno se bom zaljublil!«.Uspeh vzgoje tako ni načrtno vplivanje in teorija, ampak posledica nezavednega vpliva učitelja na učenca. Vzgajanje ni posledica izvajanja teorij, ampak stranski produkt identifikacije z vzgojiteljem in ponotranjanje njegovih nezavednih zahtev. Jon Elster (V: Salecl, 1988, str. 119) opiše “bistveno drugotna stanja” kot stanja, ki jih nujno zgrešimo, če jih postavimo za cilj delovanja. Dosežemo pa jih lahko le prek drugih ciljev, tako da nastanejo kot neke vrste stranski ali nehoten produkt tega delovanja. 8.) Kako vzgojo, ki je v določenem pogledu vedno vodenje, usmerjanje in discipliniranje oddaljiti od manipulacije? Kroflič predlaga pripravo otroka na uporabo lastnega uma, ustvarjalnosti in reflektirane moralnosti s pomočjo didaktičnih pristopov in načel sodobne vzgojne teorije kot so (Cilj je avtonomna osebnost): - Javni vzgojni koncept v javni šoli: učence in starše seznanimo s cilji, pravili, kriteriji ocenjevanja, principi oblikovanja življenja v vzgojno izobraževalni instituciji, s hišnim redom. Starši imajo pravico, da izberejo otrokom ustrezno šolo, vrtec. Učence bi bilo potrebno vključiti v sooblikovanje šolskega programa in dela( metode dela, stil poučevanja, učenja, postavljanje hišnega reda…) - Nedirektivni stil poučevanja in vzgajanja: oblikovanje vzgojnega koncepta, kjer bo otrok aktivno soudeležen v procesu VI, sooblikovanje ciljev, metod dela, sam aktivno in odgovorno išče in odkriva resnice, moralna načela, svobodno izraža lastne občutke - Učence usposobiti za prepoznavanje uveljavljenih metod manipulacije. Če jih bodo poznali, se jim bodo lahko postopno začeli upirati. - Glavno orožje za preprečevanje manipulacije pa je usmerjenost k razvoju kritičnega mišljenja Sodobni koncepti naj bi težili k odpravi manipulacije, da bo posameznik sposoben sam začrtati vzgojne cilje in razvijati lastno osebnost., da bo kritično razmišljal, ustvarjalnost, da bo avtonomna in odgovorna osebnost. 9. Opiši vzgojo kot identifikacijo in napiši, kaj je potrebno za uspešno identifikacijo v vzgoji? 10. Razloži in utemelji razmerje med vzgojo in izobraževanjem in med vzgojo in socializacijo? Glej drugo datoteko!

11. Kaj današnja šola pričakuje od učiteljev in zakaj? Utemelji! Kaj pomeni poučevati danes? Od učitelja današnja šola pričakuje ustrezno pripravljenost iz več zornih kotov: -natančno zavest o lasti sociokulturini vlogi v šoli, ki je del visoko razvite družbe; -strogo poznavanje discipline in lastnih zmožnosti -ustrezno psihopedagoško in metodološko- didaktično pripravljenost (naj vsaka te odgovore po svoje utemelji-lastno mnenje) Poučevati danes: -individualni pristop (poučevanje, preverjanje, ocenjevanje) -skupek kolektivnih dejanj, sestavljenih iz odnosnih kompetenc, iz sposobnosti vzpostavljanja korektnih medsebojnih odnosov, ki so edino zagotovilo za uspešno poučevanje. 12. Ali je po tvojem mnenju danes vzgoja sploh možna? Če odgovoriš z DA ali z NE – utemelji odgovor s pomočjo pojmov, kot so biologizem, determinizem dednosti, determinizem okolja, geni, pedagoški realizem, »tabula rasa«, itd.! Po mojem mnenju je danes vzgoja možna in z njo lahko dosežemo marsikaj. (vse ostalo se navezujete glede na to, da je vzgoja danes možna)  Pedagoški optimizem: prepričanje v moč vzgoje. Otrok – nepopisan list papirja (tabula rasa), na katerega pišemo program s svojimi cilji. Teorija gradi na determinizmu okolja (socialni dejavniki) – empirizmu. Teorija pojmuje vzgojo kot vplivno delovanje zunanjih dejavnikov na posameznika. V ozadju je Russeaujev naturalistnični pogled, da je človek po naravi dober, pokvari ga družba. Otrok je kot glina v lončarjevih rokah, vse je odvisno le od spretnosti vzgoje.  Pedagoški pesimizem: sloni na prepričanju v popolno nemoč vzgoje. Vzgojo ima za nesmiselno početje. Gradi na domnevi, da je človek biološko determiniran (geni), vzgoja in vzgojitelj se morata podrediti posameznikovem notranjemu programu in mu omogočati razvoj. To je determinizem dednosti – nativizem, ali tudi biologizem. Sem prištevamo tudi socialni determinizem – da posameznika določa okolje iz katerega izhaja. Obe teoriji so napačni. Različni dejavniki lahko vzgojo omejujejo (npr. intelektualni primanjkljaj) ali pa jo vzpodbujajo.  Pedagoški realizem: prepričanje, ki pravi, da z vzgojo ne moremo doseči vse, in tudi, da se z vzgojo ne da doseči ničesar. Z vzgojo lahko dosežemo marsikaj. Rezultat – vzgojenost posameznika, je odvisna od dednosti, okolja in posameznikove lastne dejavnosti. DETERMINIZEM: nauk, po katerem se vse razvija po objektivnih zakonih, ki so neodvisni od človekove volje ali njegovega delovanja. BIOLOGIZEM: prenašanje bioloških zakonitosti in metod na druga področja: pretiran biologizem sili k podcenjevanju vloge dela (samodejavnost) posameznika. 13. Opiši stvarno, opisno in etimološko definicijo pedagogike! 1. ETIMOLOŠKA DEFINICIJA- gre za pomen, ki ga ima beseda v sebi. Paidagogos- beseda je grškega izvora, pomeni »otroka voditi«. V Rimu so bili pedagogi grški sužnji, ki so poučevali otroke. Prvi poklicni pedagogi, plačani za svoje delo od države so bili grški sofisti.

2. OPISNA DEFINICIJA- pove o čem se govori. Pedagogika je znanost, ki govori o človeku kot bitju, ki ga moramo vzgojiti, da bo postal odgovorno, samostojno in razmišljujoče, kritično bitje. 3. STVARNA DEFINICIJA- zajame bistvo snovi. Pedagogika je znanost, ki se ukvarja s preučevanjem dejavnikov, ki človeku omogočajo osebni razvoj, osebnostno rast in vseživljenjsko učenje. 14. opiši definicijo pojma pedagogika v današnjem času! Kateri termin se pogosto uporablja za termin znanost o vzgoji? 15. Naštej in opiši predmet proučevanja pedagogike! 16. Katere so temeljne naloge pedagogike? Naštej, opiši in komentiraj! 17. Opiši vlogo vsaj petih pedagoških znanstvenih disciplin! Andragogika

Je adultna pedagogika. Je veda o vzgoji in izobraževanju odraslih. Je relativno mlada veda (izvira iz 19. stoletja). Začetek andragogike temelji na dopisnem izobraževanju. Spodnja meja v andragogiki je 20 let. Zgornja meja, ki omogoča izobraževanje je senilnost. Njena vloga je, da redno izobražuje, uvaja (krožno stažiranje), integralno usposablja (povezovanje teorije s prakso) in izpopolnjuje (pridobivanje manjkajočega dela izobrazbe za konkretno delovno področje) odrasle. Didaktika Didaktika se ukvarja z načrtovanjem učenja, s problemi učne vsebine (koliko ur posvetiti določenemu predmetu).

Predmet didaktike je izbiranje tem pri posameznih predmetih (zgodovina, matematika,…) in oblikovanju teh tem v učno vsebino. Učni principi (načela) – vodijo učitelja pri njegovem učenju oziroma poučevanju. Specialna pedagogika Ukvarja se z vzgojo otrok s posebnimi potrebami, kot so: slepi in slabovidni otroci; gluhi in naglušni otroci; otroci z govornimi napakami; umsko prizadeti in zaostali otroci; vedenjsko moteni otroci. Teorija vzgoje Vzgoja je nekaj kompleksnega. Definicij za vzgojo je veliko, kolikor je ljudi. Vsakdo ima svojo predstavo o vzgoji. Pojem je potrebno uporabiti v kontekstu. 1. Vzgoja je intencionalna (namerna, načrtna, zavestna, sistematična) . Ni vzgoje brez ciljev in zavesti. Na otrokovo rojstvo je vezanih mnogo pričakovanj, od česar so odvisni cilji.

2. Vzgoja je interakcijski proces (učitelj vpliva na učenca in obratno). Ni vzgoje brez medsebojnega vpliva. 3. Vzgojni procesi so usmerjeni na pogoje učenja vzgajanca, katerega se poziva k temu, da deluje sam. Ni vzgoje kot "delovanja" (pomembna je vsaj minimalna pripravljenost tistega, ki ga vzgajamo). Želja vsakega vzgojitelja je, da postane vzgajanec samostojen. 4. Vzgoja je vpletena v zgodovinsko- družbeni kontekst (vzgoja je pogojena z družbo, moralnimi normami). Ni vzgoje nasploh. (Poudarjajo se permisivni ukrepi). 5. Vzgoja se uresničuje skozi vsebine, predmete, teme. Ni vzgoje brez vsebine. (Medtem ko izobražujemo, tudi vzgajamo. Vzgoja je najmočnejša preko nečesa drugega, ni vzgoje brez medija, preko katerega vplivamo na vzgajanca.) Gre za razliko med vzgojo in izobraževanjem, oz. za razmerje med njima. Vzgoja naj bi zajemala zgoraj naštete vidike. Če jih ima, potem lahko govorimo o vzgoji. Predšolska pedagogika: Je posebna disciplina pedagogike, ki se ukvarja s predšolsko vzgojo. Razvojno pomembne značilnosti predšolskega obdobja: • • • • • • • • • • •

biološki deficit (vrojena otrokova potreba po samouveljavljanju, ki nastane ob pretrganju bioloških vezi) elastičnost (povezana s posnemanjem in identifikacijo; izredna dostopnost za sprejemanje vtisov iz okolja) čutnost (čustvo ugodja in neugodja; usta kot osnovno čutilo) sugestibilnost(povezana z identifikacijo; prevzemanje stališč, mnenj, ravnanj iz okolja) popolna čustvenost ali totalna afektivnost(sposobnost prehoda iz ene čustvene skrajnosti v drugo) duševna ranljivost (povezana z biološkim deficitom in čustvenostjo; otrok je vezan na tisto, kar ima rad) egocentričnost (vezana na biološki deficit; izstopnje, uveljavljanje - trma, kljubovanje, preklinjanje) usmerjenost v igro (odseva stopnjo duševne in telesne razvitosti, pomaga razvijati otroka socialno in čustveno - sposobnost čustvovanja) igra je lahko: diagnostično sredstvo terapevtsko sredstvo

18. Naštej in opiši vsaj tri znanosti, brez katerih ni in ne more biti razvoja pedagoške znanosti. Utemelji svoj odgovor? Znanosti so: obča pedagogika; ta se ukvarja s temeljnimi zakonitostmi in problemi vzgoje Andragogika; proučuje vzgojo in izobraževanje odraslih in Didaktika; ki je veda o izobraževanju in pouku, sem spadajo tudi metodike ali specialne didaktike pouka posameznih predmetov. Pedagogika zajema celotnost znanstvenih opazovanj o vzgoji. Je zelo razvejena veda, saj prodira na vsa področja človekovega posameznega in družbenega delovanja. Pri tem pa se združuje z raznimi vejami drugih znanosti. Discipline znotraj posamezne znanosti raziskujejo posamezna področja te znanosti. 19. Razloži Althusserjevo tezo, daje šola ideološki aparat države!

Althusser je postavil tezo, da mora vladajoči razred za uspešno delovanje države poskrbeti za razvoj reprodukcijskih sredstev in sil. Biti na oblasti, imeti dovolj kapitala in ga tudi obnavljati. Po Althusserjevem mnenju je v zvezi z državo smiselno razlikovati med državno oblastjo in tem, kdo ima oblast na eni strani in državnim aparatom na drugi strani. Sam državni aparat ima se deli na: (1) represivni in intervencijski državni aparat (RAD) – policija, sodišča, zapori (izhajajo iz zahtev pravne prakse), vojska, šef države, vlada in državna uprava in (2) ideološki aparat države (IAD), kamor prištevamo: sistem različnih cerkva, sistem različnih šol, državnih in zasebnih, družino, pravo, politične stranke, sindikate, medije, kulturo, umetnost in šport . RAD spada v javno sfero in zanj je značilno da deluje s silo, z represijo (pa tudi z ideologijo, ampak šele v drugi vrsti), IAD pa spada v zasebno sfero, značilnost zanj je, da deluje na podlagi ideologije (v drugi vrsti tudi z represijo, vendar ta ni očitna, je zabrisana, zelo mila, celo simbolična). Noben vladajoči razred ne more obdržati oblasti izključno z uporabo sile, z uporabo represivnih državnih aparatov, vedno so na delu tudi ideološki aparati, katerih poglavitna naloga je reprodukcija ideologije vladajočega razreda. Ravno skozi delovanje ideoloških aparatov države se izoblikuje subjektivnost podrejenih na način, da svoj položaj dojamemo kot samo po sebi umeven, normalen, celo nujen. Althusser meni, da so bile v fevdalnem obdobju (v predkapitalističnih družbah) dominanten ideološki aparat državne cerkve, v kapitalističnih družbah pa je to mesto prevzela šola. Vladajoči razred ravno prek šole prenaša svojo ideologijo in na ta način legitimira obstoječe družbene odnose. Istočasno se prek šole prenašajo, razvijajo in reproducirajo tista znanja, spretnosti in veščine ter sposobnosti, ki jih zahteva družbena delitev. Država sama pa ni ne javna ne zasebna, je pa pogoj vsakršnega razlikovanja med javnim in zasebnim. 20. Kako se po Krofliču, Applu in Foucauju kaže ideološki aparat v šoli DANES? Po katerih občutljivih kanalih in kako se posreduje? Foucaut pravi, da vlogo šole danes v družbi oziroma vpliva vladajočih struktur na oblikovanje vloge šole, ni mogoče opisati s pojmom IAD (ideološki aparat), saj je njena vloga preprosto zelo protislovna in se odraža preko mnogih, zelo občutljivih kanalih. Tak kanal je po Krofliču kurikul šole, Aplle pa opozarja, da ne gre le za prenos formalnega korikula, temveč tudi za vse tisto, kar se posreduje prek prikritega kurikula. Ideološki aparat (IAD): sistem različnih cerkva, sistem različnih šol, državnih in zasebnih, družino, pravo, politične stranke, sindikate, medije, kulturo, umetnost in šport. Spada v sfero zasebno, značilno zanj je, da deluje na podlagi ideologije ( v drugi vrsti z represijo, vendar ta ni očitna, je zabrisana, hodu mila ali celo simbolična). 21. Zakaj nekateri avtorji pravijo, da lahko pedagogiko poimenujemo ne le kot teorijo ampak tudi kot umetnost? 22. Opiši pojem JAVNA šola in njene zahteve! 2.predavanje: javna šola po Zgagi pomeni, da vsi v družbi niso zadovoljni s šolo, saj je šola že marsikaj počela. Kot na primer: oblikovala vsestransko osebnost, nadomeščala starše, nudila znanje. Država ni zadovoljna s šolo, saj otroci nimajo dovolj znanja. Najslabša pa je pismenost(branje, pisanje, razumevanje in poslušanje). Od šole zahtevamo red in disciplino. Šola manipulira z mladimi in naj bi bila prijazna do otrok. Milharčičeva je povedala, da javna šola ustvarja odgovornega državljana in starša, marljivega, pravičnega posameznika. Brajša pravi, da javna šola priznava in sprejema učiteljevo in učenčevo dostojanstvo, ljubezen, skrb, za celotno uporabljanje možganov, za uspešno motiviranost, demokratično vodenje, timsko delo in kakovostno medsebojo komunikacijo. Zahteve: Javna šola: - dostopna vsem ljudem ob enakih pogojih - v šolo hodijo deklice in dečki - organizirano in sistematično pridobivanje znanja

-

mladim ne vsiljuje prepričanj in vrednot, ki niso skupno dogovorjena je prostor za različne ljudi, njihova prepričanja in vrednote družba je pluralna.

23. Kakšen položaj je imel otrok v šoli srednjega veka (stolne, samostanske, župnijske šole)? Kaj veš o protestantskih in jezuitskih šolah? 24. Kakšen položaj bi moral imeti otrok v današnji šoli? Pomagaj si z Medvešem in njegovim vzgojnim konceptom sodobne šole in s Krofličevim procesno-razvojnim modelom vzgoje)! 25. Opiši, razloži in utemelji razmerje med naturo in kulturo oz. med zorenjem in vzgojo! Osredotoči se na dednost kot notranji pogoj razvoja posameznika. 26. Opiši, razloži in utemelji razmerje med naturo in kulturo oz. med zorenjem in vzgojo! Osredotoči se na dednost kot zunanji pogoj razvoja posameznika! Natura in kultura sta izjemno prepleteni; kot pravi Strauss, je prirojene lastnosti nemogoče ločiti od privzgojenih. Psihoanalitiki so trdili, da je za človekovo naravo značilen biološki primanjkljaj (fiziološka nedonošenost), ki se mora nujno zapolniti s posredovanjem kulture oz. z vzgojo, na kar pa močno vplivata tudi Eros (težnja po varnosti in ljubezni, ki ga sili k podrejanju, ki jih posreduje svet kulture) in Thanatos (težnja po osamosvajanju, k uporu zoper kulturne omejitve in k iskanju lastne identitete). Človek kot svobodna, kritična in odgovorna osebnost nastane v procesu vzgoje (pod vplivi kulture), ki zna upoštevati in zaščititi njegove temeljne razvojne potrebe. Na razvoj otrokove osebnosti vplivajo dednost, okolje, vzgoja in lastna dejavnost posameznika. Da je človek to, kar je dobil preko dednosti so trdili že nativisti, empiristi pa so jim nasprotovali s trditvijo, da je človek to, kar je iz njega naredilo okolje, saj naj bi se samo s stikom z okoljem uresničil proces človekove socializacije. Tudi raziskave so pokazale, da ima okolje, v katerem posameznik živi, zlasti socialno-kulturna razvitost, velik poudarek na razvoj posameznika. Okolje je vse, kar človeka obdaja in s čimer človek vzpostavlja odnose. Je življenjski prostor posameznika, z najrazličnejšimi vplivi, ki hkrati delujejo na razvoj osebe. Znanost je dokazala, da proces socializacije poteka samo prek stikov z okoljem (tako geografskim kot tudi družbenim); najprej s primarnim (družina), nato sekundarnim (šola, organizacije, društva) ter s širšim družbenim okoljem. Margaret Mead je raziskovala vpliv kulture na posameznika in trdila da je celo spol stvar kulture in ne biološke konstrukcije ter da je vedenje v zvezi s spolom kulturno pogojeno. To je dokazala z raziskavo spola in temperamenta v treh primitivnih družbah: ∼ Arapeshi so takšni kot na zahodu ženske – pasivni, prijazni, ukvarjajo se z otroki in družino. ∼ Mundugomori se obnašajo kot se na zahodu obnašajo moški – agresivni, vsi hodijo na lov, nihče se ne ukvarja s telesom, moški ima lahko več žena, je bolj bogat, žene delajo. ∼ vedenje Tchembulov pa se loči glede na spol – ženske se vedejo in opravljajo takšna opravila kot pri nas moški, moški pa se poslužujejo ženskih del … Družba oz. okolje lahko na posameznika vpliva na več načinov: ∼ nivelizacija ali izenačevanje vzgaja posameznika tako, da je podoben ostalim pripadnikom iste kulture; pri njih želi spodbuditi razvoj skupnih (želenih) lastnosti,

∼ individualizacija oblikuje individualne razlike med posamezniki, ∼ realizacija – lastnosti se uresničujejo, če je okolje spodbudno; okolje spodbuja in selekcionira posameznikove lastnosti (iskanje tistih lastnosti pri posamezniku, ki jih bo družba želela spodbuditi) omejevanje spodbudi razvoj želenih in zavira razvoj neželenih lastnosti posameznikov, saj naj bi bil človek z vidika genotipa sposoben razviti cel spekter lastnosti, zato pa je potrebna selekcija (odvisno od družbe) – brez omejevanja pa ni razvoja lastnosti. 27. vprašanje: Zakaj po tvojem mnenju teorija konvergence (Stern) ni dovolj za celovit razvoj posameznika in v čem je »prekratka« oz., kateri dejavnik poleg dednosti in okolja še vpliva na to, ali se bo posameznik razvil v avtonomno, odgovorno in kritično osebnost? William Stern je trdil, da se dednost in okolje stikata, pomembnejši pa so notranji dejavniki. Celovit razvoj posameznika oz. razvoj otrokove osebnosti, je rezultat prepletanja in medsebojnega delovanja dednosti z vplivi okolja, vzgoje in lastne dejavnosti, zato je Sternova teorija pomanjkljiva. To pomeni, da je poleg dednosti in okolja zelo pomembna tudi lastna aktivnost, ki temelji na tem, da človek zadovoljuje svoje potrebe, obvladuje okolje in si ga podreja v svojo korist. Človek se samooblikuje in je odgovoren za lasten razvoj. 28. Kaj je socializacija, kaj identifikacija? 29. Kakšno je razmerje med vzgojo in izobraževanjem, opiši razmerje med vzgojo in socializacijo! Razmerje med vzgojo in izobraževanjem: Vzgoja in izobraževanje temeljita na prenosu znanj, vrednot, zahtev izkušenejše osebe na otroka. Da bi ravnali moralno, moramo vedeti kaj je prav in narobe, hkrati pa moramo imeti moč, voljo, da se odpovemo trenutnemu ugodju in ravnamo v skladu z moralnimi principi. Značilno je razmerje med vzgojo in izobraževanjem. Ni izobraževanja brez vzgoje. Ločevanje predmetov na pretežno izobraževalne in pretežno vzgojne je teoretsko sporno. Celo teorija, ki na videz najbolj radikalno ločuje vzgojno od izobraževalne dimenzije vzgojnoizobraževalnega procesa, zagovarjajo pravzaprav koncept posrednega vzgajanja prek izobraževalnih vsebin. Neposredno vzgajanje prek posebnih vzgojnih dejavnosti, če je ločen od izobraževanja, je običajno obsojeno na neuspeh in neučinkovitosti. Izjava: »Otroci do sedaj smo se učili, sedaj pa se bomo še malo vzgajali.« Iz izjave lahko sklepamo na tri modele vzgoje: -Model posredne vzgoje Poteka preko izobraževalnih dejavnosti, vsakodnevnih opravil in komunikacije ter sprotnem reševanju problemov, konfliktov. Dogovor o skupnih pravilih bivanja v skupini, razredu, šoli. -Model neposredne vzgoje Značilne so strogo načrtovane vzgojne vsebine in posebni vzgojni predmeti -Kombinirani model Vključuje tako elemente posredne kot neposredne vzgoje. Ta model je značilen v Sloveniji. Razmerje med vzgojo in socializacijo: Socializacija je proces posameznikovega učlovečenja in proces vraščanja otroka v socialnokulturni sistem. Socializacija je interakcija med posameznikom in družbo ter okoljem. Socializacija se nanaša na družbo kjer se sam oblikuješ. Tu govorimo o spontanem pojavu. Vzgoja pa se nanaša na posameznika, katerega drugi oblikujejo. V tem primeru pa gre za načrten pojav. Nekateri avtorji, predvsem sociologi menijo, da je socializacija širši pojem kot vzgoja. Po njihovem mnenju je vzgoja le načrtna dejavnost, medtem ko socializacija vključuje

nezavedno, nenačrtno, vedno obstajajo procesi, ki jih ne moremo nadzorovati in načrtovati. Človek se ne vzgaja samo sistematično, temveč se vzgaja tudi v prostem času. Zato je potrebno te vplive preučiti, ugotoviti njihove vzgojne učinke in jih sistematizirati. Za to področje sta pomembna: Bergant, ki pravi, da je vzgoja zavestna in načrtna ter k določenemu cilju, h kulturnemu življenju usmerjena socializacija. Durkhelm pa pravi, da je vzgoja sistematična socializacija mlade generacije. Funkcionalni vzgoji se priznava namernost, načrtnost, organiziranost. S takimi vzgojnimi vplivi skušajo vzgojitelji zavestno vplivati na osebnostni razvoj otrok, skušamo doseči nek vzgojni smoter. Nezavestna vzgoja sploh ni vzgoja, kajti niso vsi vplivi na človeka tudi vzgojni. 30. VZGOJA KOT DRUŽBENA STVAR – MANIPULACIJA IN INDOKTRINACIJA VZGOJA KOT DRUŽBENA STVAR: stremi k temu, da prenaša norme, vrednote, kulturne vzorce ter znanja na mlajše generacije. Otroke ne vzgajajo samo starši, ampak tudi družba (šola). V tem okviru se pojavljata: manipulacija: oblika vzgajanja, kjer odrasli (učitelj) postavljajo cilje in tisti, na katerega vplivamo (otroci), ne ve, kakšni so naši nameni, cilji, metode. (ker tisti, s katerim manipuliramo ne pozna cilja, to lahko vodi v izkoriščanje, sleparjenje..) v nevtralnem smislu: spretno voditi posameznika k cilju, ki ga postavi manipulator, manipulirani pa ga ne pozna → v tem smislu je večina vzgoje manipulacija, a to naj bi se spreminjalo, postopno manjšalo. Govorimo o postopni odpravi manipulacije, kar naj bi posameznika pripravilo na to, da bo sposoben sam začrtati vzgojne cilje in razvijati lastno osebnost (samovzgoja,samocenzura). indoktrinacija: -vcepljanje določene doktrine ne glede na to, ali imamo opraviti z znanstveno resnico ali ne. -vsakršno prenašanje znanj, vzorcev, ne da bi otroku omogočili, da bi jih dojel -je vsaka vzgoja, ki deluje preprosto s prenašanjem resnic/ vrednot starega sveta na novi svet. Ta sistem je zelo dobro funkcioniral v klasični pedagogiki, ko je javna šola izobraževala, cerkev pa vzgajala, ali pa so se znotraj šole pojavili posebni vzgojni predmeti. Danes pa izključno prenos kulture skozi vzgojo ne zadostuje, cilj vzgoje mora biti razvijanje potencialov. 31. Durkheimovo pojmovanje vzgoje – vzgoja kot proces socialne rasti Durkheim pojem vzgoje enači s pojmom edukacija in socializacija. Po njegovem je vzgoja/edukacija metodično in sistematično delovanje generacije odraslih na generacijo mladih, torej otrok, ki še niso zreli za družbeno življenje oziroma je sistematična socializacija. Po Durkheimu je cilj vzgoje, da iz človeka kot individualnega bitja, katerega lastnosti sta egoizem in asocialnost, ustvari družbeno bitje. V posameznika vzgoja/edukacija vgradi sistem prepričanj, navad in občutenj, ki so njemu (individuumu) nova, ne izhajajo iz človekove narave, in ne morejo predstavljati nekih v njem spečih zmožnosti. Torej lahko sklepamo, da vrednotam pripisuje socialni izvor in potemtakem je moč moralne norme odvisna od družbene moči tistega, ki jo je postavil. Za Durkeima je vzgoja sredstvo, s

katerim si družba zagotavlja pogoje lastne eksistence: ustreza družbenim potrebam in ima kolektivno funkcijo. Namen vzgoje je prilagoditi posameznika družbeni skupini, v kateri bo živel. Od vsakega posameznika zahteva sodelovanje z drugimi člani in hkrati povečuje učinek posameznikovega delovanja. Posameznik se uklanja družbenim normam: zaradi prisile in ker so zaželjene in ter omogočajo identifikacijo in sožitje. Durkheim pravi, da se človek sam identificira z normami na podlagi spoznanja, da omogočajo njegovo eksistenco v skupnosti, od tu ta težnja po upoštevanju norm. Zaradi prisile je človek objekt norme, na podlagi identifikacije pa norme sprejema kot potrebo, kot subjekt. Subjekt nastaja na prehodu med normami, sprejetimi prek prisile, in normami, ki so prevzete z identifikacijo. Subjekt torej ni človek individuum izven skupnosti, ampak je z njo identificiran, kar pomeni, da norme sprejema kot nekaj lastnega. Durkheim pravi, da življenje v družbi omogoča, da se prizadevanja ene generacije ne izgubijo, ampak prenesejo na naslednjo oziroma se ta spoznanja s prispevki posameznikov še obogatijo. »Da bi se ohranjala in nadgrajevala zapuščina vsake generacije, mora obstajati neka moralna oseba, ki živi dlje od minljivih generacij in jih povezuje med seboj.« Člen, ki povezuje različne generacije med seboj, pa je družba. »Niti cilj niti posledica delovanja družbe na posameznika prek družbe nista zatiranje ali popačenje človeške narave, temveč ravno nasprotno: cilj vzgoje in njena posledica je izoblikovanje resnično človeškega bitja. V to je seveda potrebno vložiti zavesten napor. In vlagati zavesten napor je gotovo ena najbolj bistvenih lastnosti človeka.« Ker pa je vzgoja predvsem družbeno dejstvo, je tudi neskončno raznolika in odvisna od obdobja in dežele, v kateri poteka. Torej ima vsaka družba v vsakem zgodovinskem obdobju takšen vzgojni koncept, kot ga potrebuje, sestavljen iz zgodovinsko nastalih vzgojnih praks in institucij. Torej v vsakem zgodovinskem obdobju obstaja regularni tip vzgoje, ki se mu posamezniki ne morejo enostavno upreti in ga poljubno spreminjati. Počkarjeva pravi, da živimo v popolni iluziji, če mislimo, da svoje otroke vzgajamo tako, kot sami hočemo. »Če se tega zavedamo ali ne, vedno ravnamo po pravilih, kolektivnih idejah in občutjih, ki so prisotni v družbeni sredini, v kateri živimo.« Durkheim opira svojo teorijo vzgoje na prisilo (disciplina), na predanost skupini (identifikacija) in na avtonomijo volje. Avtonomija volje ni v tem, da si posameznik postavi lastna pravila, ampak je to le način, kako posameznik sprejme obče veljavne socialne norme in pravila, ter da se sam zavestno odloča za dejanje v skladu s splošno veljavnimi pravili družbe. Človek ne ravna moralno le zaradi prisile, ampak zaradi naravne težnje in zaradi solidarnosti s skupnostjo. Sicer sta tudi tu možni dve poti: ali je posameznik nekritično, statusno ali mehanično član skupnosti in ta s pritiskom uveljavlja svoja pravila (kar pomeni, da onemogoča razvoj avtonomne osebnosti: primer zaprtih družb), ali pa je posameznik član demokratično strukturirane skupnosti, ki posamezniku dovoljuje refleksijo (kritiko, Zaveda se pomena nezavedene vzgoje in opozarja, da vzgajanje ne pomeni samo zavestnega prenašanja izkušenj, temveč da je vzgoja tudi vse tisto, kar odrasli počnejo s svojim vedenjem, z dejanji in besedami. In ne samo to, na otroke vplivajo tudi drugi družbeni in naravni pojavi. Če je vzgoja družbeno dejstvo, neskončno raznolika in odvisna od časa (obdobja), kraja (dežele), kjer poteka, potem ne more obstajati pojem univerzalne in popolne vzgoje. Durkheim opozarja, da v vsaki družbi obstaja sklop idej in ideal človeka, ideal tistega, kar naj bi človek bil v intelektualnem, moralnem in fizičnem pogledu. Zato v vsaki družbi obstaja sistem vzgoje z dvema vidikoma: raznolikostjopovezovanje z drugimi skupinami), izbiro alternativ, komunikacijo navzven, in kjer lahko sam odloča o pripadnosti posamezni družbeni skupini. Durkheim definira tudi tiste odrasle, ki bi bili v imenu družbe odgovorni za vzgojo, prenos znanj, shem, vrednot, prepričanj, navad in občutenj. Odrasli so po njegovem starši in učitelji oziroma dom in šola. Durkheim definira moč vzgojitelja: vzgojitelj je tem bolj subjekt vzgoje (v odnosu do države), čim bolj je objekt institucije, čimbolj zaupa v institucijo, kateri pripada in verjame v norme družbe, kateri pripada. 25 26 in enotnostjo

vzgojnega koncepta. Toda, naj bo družba še tako razslojena, pa lahko preživi, če obstaja med člani neko soglasje, ki vzpostavlja homogenost, jo krepi in reprodukcija. Tisto, kar naj bi bilo skupno vsem, se lahko izraža kot ideal človeka, vizija družbenega napredka, skupna religija … Za vsem tem pa Durkheim vidi v vsaki družbi težnjo, da v vsakega posameznika vgradi določeno število fizičnih in mentalnih stanj, skupnih vsem, ter določena fizična in mentalna stanja, ki jih posamezna družbena skupina te družbe dojema kot nujna. Ali kot pravi Collins, se družbene zahteve šole praviloma izražajo v razumevanju šole kot prenašalke znanj, v razumevanju šole kot sooblikovalke skupne kulture določene družbene skupine in v razumevanju šole kot dela birokratskega aparata države.27 Posledice sociološkega koncepta, Durkheimove teorije na šolski koncept, so dvojne. Prvič: Durkheim pokaže, da je proces socializacije osnova posameznikovega razvoja, ki se kaže v krepitvi discipline, v iskanju različnih oblik socialnega učenja pri delu s kolektivom, z ustanavljanjem različnih skupnosti učencev in drugič, socialni koncept se v šoli kaže v uporabi vzgojnih metod dela s kolektivom, priporoča uporabo metod kolektivnega reševanja konfliktov. To je v nasprotju s psihološko utemeljenimi vzgojnimi koncepti, ki so usmerjeni v delo s posameznikom in se zelo približujejo tretmanskim metodam. V naši uradni šolski doktrini začenja prevladovati psihološki koncept v reševanju šolskih konfliktov, to se kaže, npr. v izgubljanju pomena razrednih ur in poudarjanju kabinetnih reševanj (šolska svetovalna služba). Sicer pa je to tudi uradno zapisano v šolskih pravilih. To lahko razložimo s tezo, da tako tretmansko obravnavanje posameznika ne izpostavlja pred skupino, se ga ščiti, ne izpostavlja javni presoji, v določenem smislu se čuva posameznikova integriteta in tak postopek je za otroka (storilca prekrška) humanejši. Velika slabost pa je le v tem, da ne omogoča socialnega učenja in ne vodi do katarze, do doživetja krivde, odpuščanja in do doživetja odgovornosti. In ravno pripadnost skupini omogoča razvoj avtonomne volje. 32. Družba potrošniškega tipa vpliva na posameznika tako da posameznik: -mora trošiti -ne sme se vprašati kaj je prav -zanj je cilj vedno si želeti (imeti) tisto kar si želijo (nimajo) drugi -reklame mu pokažejo kaj je in -se vedno bolj ukvarja sam s sabo (telesno, umsko, duhovno) -izgublja občutek med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo, živi samo za zdaj (za ta trenutek) -ne ve kaj bo jutri -je vedno bolj odvisen od ugleda drugih, njihovih sodb in mnenj. 33. Opiši osebo, ki je patološki narcis, kako deluje, zakaj tako deluje? 34. vprašanje: Kantov vzgojni koncept NALOGE VZGOJE- Discipliniranje- skuša preprečiti živalskost celotne človeške družbe. Krotitev izvorne divjosti. Kultiviranje- obsega uk in pouk, ki pomenita pridobitev neke veščine, koristne v splošnem (branje in pisanje) ali pa le v določenih specialnih primerih. Civiliziranje- poleg preudarnosti vsebuje še potrebne manire in pristojnost. Dejanska sposobnost prilagajanja človeški družbi. Moraliziranje- ločevanje med dobrim in zlim, izbira res dobrega ter zmožnost kritičnega mišljenja.

FAZE VZGOJE- Oskrba- preprosta skrb in pozornost staršev, katerih namen je preprečiti otroku uporabo svoje moči v svojo škodo Oblikovanje(discipliniranje)- je stopnja vzgoje, ki spremeni prvotno živalskost v človečnost. Njena naloga je, da zatre človekovo naravno nebrzdanost, divjost. Je najpomembnejša. Uči se pokorščine in ubogljivosti, kar je negativna plat vzgoje. Preko discipliniranja otrok spozna pravila funkcioniranja družbe. Pri vzgoji ne smemo popuščat. Huje je, če je človek nediscipliniran, kot pa nekulturen. Poučevanje (instrukcija)- poučevanje je pozitivna plat vzgoje. V tej fazi se mu dovoli, da začne uporabljati svoje sile in svobodo do tam, da začne uporabljati pravila. SMOTER VZGOJE- ljudi obravnava kot smoter sam po sebi. Če na svetu ne bi bilo ljudi, ne bi bilo vrednot. Na svetu so vrednote samo zato, ker so na njem individualna bitja, ki imajo poželenje in razum ter svobodo. Izvor vrednot je dostojanstvo- smoter sam po sebi. Da bi se potrdili kot ljudje- potrdili dostojanstvo, je treba nadvse ceniti tisto, kar nam daje dostojanstvo: razum, svobodo in neodvisnost. Narobe je ljudi izrabljati za lastne interese. - Človek je edino bitje, ki ga je potrebno vzgajati. Človek lahko postane človek le z vzgojo. Vse, kar je, iz njega naredi vzgoja. AVTORITETA V VZGOJI- Absolutna poslušnost: za značaj otroka je najprej potrebna poslušnost absolutni volji vodje, potem volji vodje, ki je spoznana kot razumna in dobra. Poslušnost se lahko zagotovi s prisilo- absolutna poslušnost. Ta v otroku oblikuje občutke dolžnosti do nekega splošnega zakona. Če se uporablja prisila, mora biti za vse enaka. Mehanična prisila. Prostovoljna poslušnost- poslušnost se lahko zagotovi z zaupanjem- (prostovoljna poslušnost). Otrokovo absolutno poslušnost mora postopoma zamenjati prostovoljna poslušnost, če vzgojitelj pooseblja splošno idejo dobrega in razumnega. Otroku je že dopuščena uporaba lastnega preudarka, svoboda, vendar le znotraj veljavnih zakonov. Moralna prisila. Poslušnost lastnemu umu- vzgoja mora težiti k ukinjanju potrebe po učiteljevi avtoriteti na račun razvijanja notranje avtoritete, ko posameznik že ima ponotranjene simbolne zakone, ko zna uporabljati lastno svobodo. 35. Opiši Rousseaujev vzgojni koncept: bistvo vzgoje po Rousseauju, stopnja razvoja po Rousseauju, kakšen je pravilno vzgojen človek po Rousseauju in kako njegova teorija vpliva na progresivno gibanje? Bistvo vzgoje je podrejati se otrokovi naravi in mu dopuščati svobodo. Na vzgojo gleda z vidika otroka (z vidika njegovih sedanjih pravic) - s tem je postavil otroka v središče vzgojnega delovanja. Vzgojitelj mora ustvariti čim ugodnejše okoliščine za otrokov razvojotrokovo izkustvo je na prvem mestu. Rousseau pritegne v pouk čustvovanje. Stopnje otrokovega razvoja po Rousseau-ju: 1.stopnja (od rojstva do dveh let) -starši naj sami vzgajajo svoje otroke. -otroka je treba navajati, da se zna čemu odreči. -otroka ne silimo k razvijanju njegovega govora, ker to škodi njegovi izgovorjavi. -Vzgojitelj je otroku vzgled, prijatelj in tovariš (vzgaja samo 1x). -čeprav so lahko izkušnje pozitivne, lahko človeka (vzg) tudi ovirajo. -vzgoja lahko poteka samo na podeželju.

2.stopnja (od 2.-12.leta) -to še ni čas učenja. Otroka ne smemo siliti k učenju, ker si mora pred tem razviti čutila. Rousseau prvi poda podrobna navodila za vzgojo čutil. -otrok naj si pridobi predstave – otrok se mora sam začeti zanimati za stvari (otrok še ni sposoben dojeti moralnih pojmov!) -Rousseau je proti surovim metodam kazanja- disciplina naravne kazni (otrok mora čutiti posledice svojih dejanj). 3. stopnja (od 12. do 15. leta) -otrok si pridobiva znanje (branje, pisanje, računanje)- doba umske vzgoje. -pri opazovanju in učenju naj bo učenec čim bolj samostojen. -učitelj ga mora znati motivirati (da vzbudi otrokovo zanimanje in vedoželjnost). -učenec spozna delovno življenje, kmetijska opravila, rokodelstvo. -ni dopuščal učbenikov, dovoljena le ena knjiga: Robinzon Crusoe. 4.stopnja (od 15. do 20. leta) -oblikovanje mladega človeka, vzgoja za življenje v družbi - doba moralne vzgoje. -Pri spolni vzgoji ne lažemo, pazimo, da ne spodbudimo prezgodaj spolne sle. -Religija - otrokova samostojna odločitev. ODRASLOST: vzgojitelj je še vedno v stiku z učencem, ker se ta ne more odtrgati od njega. PRAVILNO VZGOJEN ČLOVEK PO ROUSSEAU-JU JE človek, ki ne pripada nobenemu stanu in vidi sočloveka. Je pristen, nepokvarjen, kritičen, samostojno misli, sam ne počne neumnosti, ki jih počnejo drugi ljudje. Telesno je dobro razvit, zdrav, utrjen, aktiven, čustveno razgiban, se ne podreja avtoritetam, je delaven in neodvisen od drugih- ohranja svojo svobodo. VPLIV ROUSSEAUJEVIH MISLI NA PROGRESIVNO GIBANJE Skoraj vsi koncepti vzgajajo z otrokovo naravo, vendar je pojmovanje narave zelo različno. Naloga vzgojitelja v alternativnih konceptih je opazovanje otrokovih potreb, prilagajanje njegovim interesom, nenehno opazovanje otrok, vnaprej predvidi učne in vzgojne situacije. Dejavnost otrok: otrok izbira, kaj se bo učil, kje in na kakšen način, znati mora opazovati okolje. Glavni principi dela so: dopuščati otroku biti otrok, uporaba moči svoje narave, pomoč otroku, ker še ni razsoden, omejimo se na otrokovo korist in ne svojeglavost.