Popek Michael Clayton

18

KULTURA

Delo sobota, 8. decembra 2007 e-pošta [email protected]

Koledar

Nemi film v mariborski Kibli

Ravnodušen in resnoben Keaton

8. december

Za vsakogar, ki bi se želel resneje spoprijeti z refleksijo o filmski umetnosti, je poznavanje nemega obdobja zgodovine filma zelo pomembno. Takrat je film pretrgal svojo popkovino, ki ga je vezala na svet sejemskih atrakcij, se oddaljil od gledališča in izoblikoval lastna izrazna sredstva ter tako postal samostojna umetnost. Ali drugače: že v času nemega filma so veliki avtorji takrat nove, sedme umetnosti, udejanjili večino ključnih inovacij.

Žal pa so danes možnosti za seznanjanje s tem nejpomembnejšim obdobjem zgodovine filme pri nas skoraj nične. Zgodovina in teorija filma namreč še vedno nista dobili svojega stalnega mesta v izobraževalnem sistemu (na slovenskih univerzah bomo zaman iskali samostojno katedro za zgodovino in teorijo filma, kar je v evropskem prostoru svojevrsten unikum), sistematičnega in kontinuiranega vpogleda v zgodovino nemega filma pa nam žal ne omogoča niti edina kinotečna institucija na Slovenskem. Res je, da so za tako stanje delno krive tudi objektivne zgodovinske okoliščine, v katerih je nastala Slovenska kinoteka, saj je morala lastni fond nemih filmov šele ustvariti. A po drugi strani je težko razumeti, zakaj so se pred nekaj leti odločili za ukinitev rednega tedenskega predstavljanja nemega filma, saj so tudi retrospektive avtorjev, ki so delovali v tem obdobju, vse redkejše (februarja 2007 je bila prikazana retrospektiva nemih Lubitschevih filmov, aprila Clairov Pariz,

pa gre nasprotno za zelo premišljen, utemeljen in posrečen izbor. Slapstick oziroma fizična komedija namreč ni bil le eden najbolj priljubljenih žanrov iz obdobja nemega filma (in to še vedno ostaja), pač pa tudi žanr, ki se zdi nememu filmu kot pisan na kožo. Zato ne preseneča, da med avtorji, ki so izšli iz tega žanra in v njem ustvarili večino svojih del, najdemo nekaj največjih inovatorjev nemega filma in hkrati največjih imen filmske zgodovine: Harolda Lloyda, Charlieja Chaplina in Busterja Keatona. A če sta bila Lloyd in Chaplin že takrat zelo priljubljena in prepoznana kot izjemna ustvarjalca, pa je tako najširše občinstvo, kot tudi strokovna javnost, Keatonovo, danes nesporno veličino, prepoznala šele veliko pozneje. Keaton je bil preprosto drugačen, edinstven – njegov humor je bil nekonvencionalen, prežet z melanholijo, nekako distanciran, saj pri gledalcu ni iskal sočustvovanja, vseeno pa nikoli hladen – in takrat te njegove drugačnosti še niso bili zmožni sprejeti. Danes

Buster Keaton in Marion Mack v filmu General (1927) ki spi, nato pa do danes le še nemi filmi, v katerih je nastopila Ita Rina). V takih okoliščinah je seveda razumljivo in pričakovano, da poskušajo tisti, ki se želijo resneje seznaniti s tem pomembnim obdobjem zgodovine filma, najti alternativne možnosti. V podobnih okoliščinah na začetku devetdesetih let se je tako v sklopu takratnega Slovenskega gledališkega in filmskega muzeja (in pod okriljem revije Ekran) pojavila akcija Retrovizor. Njen glavni namen je bila prav promocija nemega filma, danes pa se nekaj podobnega dogaja v sklopu »kinotečnih večerov«, ki jih v mariborskem multimedijskem centru Kibla soorganizirata Društvo za razvoj filmske kulture in Zofijini ljubimci, društvo za razvoj humanistike. Po ciklu Chaplinovih filmov, ki je bil oktobra, so se novembra lotili obsežne predstavitve dela Busterja Keatona, tega »velikega kamnitega obraza«, ki so ga zgodovinarji označili za najbolj nemega, a tudi najbolj filmičnega igralca nemega obdobja filma, ki bodo ob tedenskih srečanjih predvajala do 15. decembra. Čeprav se bo morda komu zdel izbor avtorjev, ki so delovali v žanru komedije, predvsem populistična poteza, s katero so si želeli nagovoriti čim širši krog gledalcev,

vemo, da so Lloydova in Chaplinova dela bistveno datirana, zaznamovana s časom, v katerem sta ustvarjala, medtem ko je duh, ki prežema Keatonova dela brezčasen. Razliko med omenjenimi avtorji najlažje ponazorimo z vpogledom v svet fizične komedije in v način, kako so se ti trije avtorji nanj odzivali. Svet fizične komedije je bil divji, kaotičen in dinamičen svet, v katerem so na like prežale številne nevarnosti, v katerem besede niso kaj veliko veljale, zato pa je toliko več pomenila fizična, skoraj akrobatska gibčnost telesa – skratka, svet v gibanju oziroma svet gibljivih podob par excellence. Lloyd se je s tem svetom bojeval, saj je nevarnosti in ovire vedno poskušal premagati, medtem ko se jim je Chaplin, s svojo neizmerno srečo in dobrohotnostjo, spretno izmikal. Povsem drugače pa je k temu svetu pristopil Keaton – on ga je nemo, brezizrazno opazoval in se mu nato preprosto prilagodil. V takratnem filmske svetu, kjer je bilo vse pretirano in potencirano, kjer je bila vsaka emocija do skrajnosti poudarjena, je Keaton ostal ravnodušen in resnoben opazovalec tega podivjanega sveta, najbolj nemi med igralci nemega filma. In kot tak tudi najbolj prodoren. Denis Valič

Zbornik Smole, Šeligo, Zajc Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v Ljubljani sta njen dekan, izr. prof. Aleš Valič, in predstojnik katedre za dramaturgijo in zgodovino drame, red. prof. dr. Denis Poniž, kot urednik izdaje predstavila četrti zbornik razprav študentov dramaturgije AGRFT 2007 z naslovom S/Š/Z Smole, Šeligo, Zajc. Študentje dramaturgije so se tokrat raziskovalno in interpretacijsko posvetili dramski zapuščini vodilnih predstavnikov slovenske dramatike druge polovice prejšnjega stoletja: Dominika Smoleta, Rudija Šeliga in Daneta Zajca. Tako Vesna Hauschild v uvodu oriše Dominika Smoleta »skozi njegovo dojemanje družbe, ki se kaže v dramah« (a tudi skozi nekatere relevantne odmeve na njihove uprizoritve), Nuša Komplet piše o njegovi najbolj cenjeni drami Antigona pod naslovom Človek je človek, če postane Človek, Anita Volčanjšek podaja Razmerja med liki v Šeligovi dramatiki, Matic Starina predstavlja razmerje med (Smoletovo) Antigono in (Zajčevo) Medejo: Mit med antiko in moderno, Anja Bajda piše o Zajčevi artikulaciji moško-ženskega sveta (iskanja) v drami Otroka reke, Eva Mahkovic obravnava uporabo mita kot dramske snovi Zajčeve Kalevale in Medeje v prispevku Skozi sen v streznitev, Nika Leskovšek se ukvarja z Zajčevo izraznostjo v Vorancu / Vorančevo izraznostjo v

Zajcu, Simona Hamer pa se v sklepu zbornika ob Smoletovem Potovanju v Koromandijo, Zajčevi drami Otroka reke in Šeligovi Ani sprašuje: »Smo se spremenili preveč ali premalo?« Kot je na predstavitvi poudaril urednik Denis Poniž, so v dosedanjih zbornikih AGRFT (Žrtve … rablji … in … popotovanja po deželi Strniševih Ljudožercev, 1996; Postmoderna in sodobna slovenska dramatika, 1997; Dramatična in teatralična devetdeseta?, 2005) objavili 65 dramaturških razprav okoli 50 študentov (na več kot 700 straneh), s katerimi so študentje dramaturgije zainteresirani javnosti predstavili izbrane drame in z njimi tudi širša duhovna zaledja iz časov nastanka posameznih besedil, obenem pa razkrili tudi osebno senzibilnost in sposobnost utemeljevanja ter odzivnost svojega časa in okolja na izbrano dramsko dediščino. S. Pe.

George Clooney v vlogi Michaela Claytona

Čistilec v poslovnem svetu Simon Popek Michael Clayton režija Tony Gilroy ZDA, 2007, 119 min.

film

P

odoba ponosne živali v mogočnem naravnem okolju je v žanrskem filmu največkrat uporabljena kot junakovo nasprotje, negativna prispodoba brezizhodnosti, ujetosti, kompromitiranosti, pa tudi kot klic k radikalni spremembi in očiščenju, kot sklepna katarza. Konji so še posebno popularna in priročna simbolna postavka, s katero so se na koncu poti soočali številni klasični junaki, npr. Sterling Hayden v Asfaltni džungli (1950) ali Belmondo v Špiclju (1962). Michaelu Claytonu (George Clooney) v istoimenskem režijskem prvencu Tonyja Gilroyja dobesedno rešijo življenje, poleg tega ga v jutranji meglici dokončno preusmerijo na »pot pravičnosti«. Clayton se bo iz »čistilca« oziroma »hišnika« velike odvetniške družbe, posebnega operativca za reševanje najbolj umazanih poslov – navadno povezanih z bogatim klienti, ki hočejo utišati nečedne detajle ali zločine – dokončno spremenil v pravičniškega, antikorporacijskega

križarja z roko na pulzu socialno in zdravstveno ogrožene večine. Clayton ni edini spreobrnjenec. Gilroy z likom Arthurja Edensa (Tom Wilkinson), vrhunskega odvetnika, ki se mu »zmeša« in ki naj bi ga Clayton prizemljil ter opravilno usposobil, mimogrede duhovito pokomentira duševno stanje sodobne Amerike in Američanov. S tabletami in medicinskimi pripomočki zasvojen narod je očitno »normalen« samo pod vplivom močnih zdravil. Ko se človek odloči upreti, prekiniti terapijo in na svet pogledati z normalnimi očmi (kar stori Edens), je takoj razglašen za napol norega. V to blazno druščino (pred srečanjem s konji) spada tudi Clayton, ki nikoli ne pomisli, da bi Edensa prijel po človeški plati ter preprosto odvrnil od nore ideje, razkritja okoljevarstvene škodljivosti njihovega najbogatejšega klienta. Clayton vztraja pri izvedbi prvega pogoja, vrnitvi k tabletarski kuri, kot da ne bi vedel, da zasvojenost vodi tja, kjer se je znašel sam: obseden s hazardiranjem je postal zagrenjen, propadel, do vratu zadolžen in ločeni petdesetletnik. Na srečo so tu konji, simbol moči in potence, ki v nasprotju s tradicijo noir klasik

junaku ne napovejo smrti, temveč odrešitev in moralno zmago. Michael Clayton je v prikazovanju korporativne amoralnosti in socialnih težav malega človeka precej prepričljivejši kot Sicko Michaela Moora, čeprav so zadnjega številni razglasili za dokumentarec, medtem ko je Clayton »zgolj« žanrski film, odvetniški triler, ki za spremembo – in hvala bogu – ni posnet po romanu Johna Grishama, temveč po izvirni ideji režiserja Gilroyja, uveljavljenega scenarista, ki se lahko pohvali tako z bravurami (Dolores Claiborne, trilogija o Bournu) kot smrduhi (npr. Armageddon). Če bi Gilroy v film mimogrede vključil še prispodobo neke politične figure (npr. Dicka Cheneyja), bi Claytona lahko brali kot politični triler. Tako je v iskanju družbenopolitične teže občasno pretirano pojasnjevalen, kar je največja napaka sicer odličnega režijskega prvenca, ki mu primanjkuje moralne dvoumnosti in sklepne negotovosti, čeprav je treba priznati, da je sklepni kader (Clooney v taksiju, z odjavno špico ob strani) eden najmočnejših trenutkov sodobnega ameriškega filma.

Neodvisno in osvobajajoče Tanja Mastnak Bienale neodvisnih Arhitekturni muzej Ljubljana 21. 11.–21. 12. 2007

razstava ilustracij

M

ed množico bienalov, trienalov, festivalov in drugih množičnih cikličnih prireditev, ki smo jim priča v slovenski kulturni ponudbi, najnovejši Bienale neodvisnih dekonstruira ustaljeno pojmovanje umetnosti z delitvijo na posamezna področja, ki ga podpira koncept velikih prireditev (grafični bienale, bienale industrijskega oblikovanja, bienale vizualnih sporočil, bienale slovenske ilustracije itd.) in ponuja nove vsebine. Saša Kerkoš, idejna vodja projekta neodvisne ilustracije, je bienale koncipirala tako, da omogoča sodelovanje številnim avtorjem in avtoricam, ki v sicerjšnji ponudbi ne najdejo ali pa ne želijo najti svojega mesta. Pod pojmom ilustracija si danes predstavljamo predvsem knjižno ilustracijo, ki velja za eno najdonosnejših, obenem pa s tržnimi pravili nadzorovanih vej vizualne kulture. Organizatorji bienala neodvisnih nadgradijo zakoreninjeno pojmovanje ilustracije in povrnejo temu pojmu izgubljeno širino – ilustracija je vsakršno vizualno komentiranje sveta. Ilustracija je tudi čačka, ki jo narišemo na list med telefonskim razgovorom. Ilustracija ni omejena na knjižne izdaje, ampak je lahko izražena tudi z

najnovejšimi tehnologijami, odvisno od posameznika, ki dogodek ilustrira. Ta širina pogleda postavlja večno vprašanje, ali je ilustracija oblikovanje ali slikarstvo popolnoma izniči, saj je ilustracija nenadoma oboje in še veliko več kot to. Ilustracija postane polje neskončne domišljije in kreativnosti, ki ima moč, da širi svoje delovanje daleč čez meje galerij. Upor proti vsiljenim načinom gledanja (k čemur nas poziva tudi slogan »ozrite se naokrog z očmi, da (ne)vidijo«) omogoča način izbora sodelujočih. Na prvem bienalu je bilo povabljenih štirideset avtorjev in avtoric, pri vseh naslednjih pa naj bi sodelavci prvega bienala sami izbirali sodelujoče. Ta način omogoča pluralizem glasov in oblikovanje neodvisne skupnosti, ki lahko deluje izven ustaljenih sistemov odločanja. Bienale se dogaja na različnih lokacijah in tudi terminsko zelo fleksibilno, od prvih razstav po ljubljanskih lokalih oktobra 2007 do dogodkov leta 2008. Skupno vozlišče je razstava v Arhitekturnem muzeju, kjer svoja dela predstavljajo vsi udeleženci bienala. Predstavljeni so avtorji različnih profilov, od »klasičnih« ilustratorjev do street artistov, od

mladih neuveljavljenih likovnikov do etabliranih oblikovalcev, od mojstrov računalniške in videotehnologije do mojstrov striparstva. Pozornost vzbudi stalno preigravanje s konceptom oblikovanja. Sodelujejo tudi številni odmevni oblikovalci predvsem mlajše generacije, ki z drugačnostjo svojega pogleda izzivajo meje ujetosti oblikovanja v stroge sheme komercialno naročniškega okusa in dokazujejo, da včasih oblikovanje omogoča več kreativne svobode kot modernistična umetniška avtonomija. Logika propagandne industrije včasih združuje marginalizirane upornike in dobro plačane oblikovalce v eno in isto osebo. Za konec pa se spomnimo še prireditve s podobnim imenom, ki je nastala iz podobnih razlogov leta 1884 v Parizu – »Salona neodvisnih« in ki je v nekaj letih prerasla v nepregledno množično manifestacijo brez prave selektivnosti (naenkrat razstavljenih je bilo več kot 2000 del 1200 razstavljalcev). Konceptualna svežina, kreativnost in pogum na vseh področjih pa našemu novemu bienalu zagotavljajo svetlejšo prihodnost, kot jo je doživel soimenjak iz 19. stoletja.

Prekmurje, ki je za časa Avtro-Ogrske pripadalo madžarski polovici države, je bilo skoraj brez slovenskega meščanstva in narodno-političnega gibanja. Pred prvo svetovno vojno so slovenski narodno zavedni duhovniki kljub temu uspešno dokazovali, da tudi v Prekmurju živijo Slovenci. Načelo Slovenci na Ogrskem naj ohranijo svoj stari jezik so uresničevali predvsem z izdajanjem verskih knjig in brošur v prekmurskem narečju. Leta 1904 je začel izhajati prvi nabožni časopis Nevtepeno poprijeta Devica Marija s podnaslovom Zmoszna goszpa vogrszka. Mesečnik so prvo desetletje tiskali v cerkveni tiskarni v Szombathelyju, med prvo svetovno vojno pa v Lendavi, kjer so ga preimenovali v Marijin list. Izhajal je v prekmurščini z madžarskim pravopisom, od leta 1912 pa v gajici. Pomembno vlogo pri širjenju slovenske kulture v Prekmurju je ohranil tudi med obema vojnama, med madžarsko okupacijo v drugi svetovni vojni pa so ga prepovedali. 8. decembra 1913 je izšla prva številka tednika Novine za Vogrske Slovence. Z novim časopisom s podnaslovom Pobožen, drüžbeni, pismeni list za Vogrske Slovence so prekmurski Slovenci zapolnili vrzel v kulturnem razvoju, ki so jo Slovenci drugod že presegli. Med obema svetovnima vojnama so ga preimenovali v Novine Slovenske krajine, izhajal pa je do madžarske okupacije aprila 1941.

Dogodki na današnji dan: 899 Umrl je karantanski vojvoda Arnulf, nezakonski sin bavarskega kralja Karlmana ter poznejši nemški kralj in zadnji karolinški cesar (rojen l. 850).

1638 Umrl je dubrovniški baročni pesnik in pisatelj Ivan Gundulić (rojen l. 1589). 1854 Papež Pij IX. je v soglasju z večino škofov po svetu v papeški buli Ineffabilis Deus razglasil dogmo, da je devica Marija brezmadežno spočela. Od takrat naprej se na ta dan praznuje praznik brezmadežnega spočetja device Marije. 1890 Rodil se je češki skladatelj Bohuslav Martinu, ki je ritme in melodijo češke ljudske glasbe vključil v sodobni neoklasicistični slog (umrl l. 1959). 1945 V Melbournu na Floridi se je rodil Jim Morrison, pevec legendarne rock skupine The Doors (umrl l. 1971). 1991 Na sestanku v Minsku so voditelji Rusije, Belorusije in Ukrajine podpisali sporazum, ki je bil temelj za ustanovitev Skupnosti neodvisnih držav, ki naj bi nadomestila razpadajočo Zvezo sovjetskih socialističnih republik.

9. december 9. decembra 1626 je umrl najvplivnejši francoski arhitekt prve polovice 17. stoletja Salomon de Brosse, ki je s svojim delom napovedal tudi razvoj klasicističnega dvorca. De Brosse se je rodil v protestantski družini arhitektov, se šolal pri svojem očetu in kmalu postal uspešen tudi sam. Od leta 1608 je bil osebni arhitekt francoske kraljice regentke Marije Medičejske in zanjo pripravil načrte za palačo Palais de Luxembourg, ki so jo zgradili v letih 1614–30. Za to palačo je načrtoval tudi rustikalno fasado, pri kateri se je zgledoval po italijanskih renesančnih dvorcih. S to palačo ter tremi dvorci Coulommiersom, Montceauxom in predvsem Blérancourtom je močno vplival na poznejše

arhitekte, predvsem pa na Françoisa Mansarta, ki je zanj delal pri gradnji Coulommiersa. De Brosse je zgradil tudi nekaj javnih zgradb. Dva njegova najbolj znamenita javna projekta sta bila prenova dvorane pravosodne palače v Parizu in gradnja palače bretonskega parlamenta v Rennesu. Leta 1623 je prenovil protestantsko cerkev v Charentonu, njegov najpomembnejši cerkveni projekt pa je bila adaptacija cerkve Saint-Gervais, pri kateri je veličastno gotsko cerkev zaključil s klasicistično fasado.

Dogodki na današnji dan: 1437 Umrl je zadnji cesar iz luksemburške dinastije, Sigismund, ki je vse svoje aktivno življenje igral zelo pomembno vlogo v evropski politiki (rojen l. 1368). 1608 Rodil se je angleški pesnik, esejist in politik John Milton, eden največjih pesnikov v angleškem jeziku (umrl l. 1674). 1868 Rodil se je nemški kemik Fritz Haber (umrl l. 1934). 1871 Rodil se je slovenski pripovednik, dramatik in kritik Fran Govekar, avtor prvega slovenskega naturalističnega romana V krvi (umrl l. 1949). 1929 Rodil se je ameriški filmski režiser in igralec John Cassavetes, pionir ameriškega cinéma verité (umrl l. 1989). 1935 Umrl je ameriški biokemik Lafayette Benedict Mendel, ki je z odkritji pri vitaminih in proteinih pripomogel k oblikovanju sodobnih načel prehranjevanja (rojen l. 1872). 1961 V Mariboru so prvič zasedali predstavniki Združenja visokošolskih zavodov, ki je bilo predhodnik druge slovenske univerze v Mariboru, nastalo pa je v okviru širitve visokošolskih zavodov zunaj ustaljenih univerzitetnih središč v Jugoslaviji.

Nagradna križanka Nagradni razpis Med reševalce s pravilnimi rešitvami bomo z žrebom razdelili 210 evrov: 1. nagrada 63 evrov, 2. nagrada 42 in pet tretjih nagrad po 21 evrov. Rešeno križanko pošljite na naslov: Delo, p. p. 529, 1001 Ljubljana, s pripisom NAGRADNA KRIŽANKA 459. Rešitve morajo biti v našem uredništvu do torka, 18. decembra.

Križanka 459 Vodoravno: 1. naslikal je avtoportret z odrezanim ušesom, 8. preprosto lijakasto glasbilo, 14. umetniški poustvarjalec, 16. priljubljeni francoski pesnik in kantavtor (Georges), 18. dela z epruvetami, retortami, 19. košček razbite posode, 21. sukljà iz dimnika, 22. kraj ob švedskem jezeru Vänern (narobe lama), 23. progres, 24. živinska hrana, 25. nordijska mitološka gospodarica morja (sredi Kranja), 26. vrtnina z oranžastim korenom, 27. fehtar, 28. kemijski znak za indij, 29. 1220 metrov visok »boter« v Posavju, 30. ribolovska priprava, 31. žuželka, ki nam daje med, 32. vrsta jabolk, 35. ameriška ladja na Luni, 38. večji kraj ob robu Barja, 39. veliko severnoameriško jezero, 40. Musorgski ali Čehov, 43. jezero v Lombardiji, 44. močen halucinogen, 45. zelenjavni, sadni, okrasni …, 46. zdravilo proti prehladu in bolečinam, 48. črka glagolske azbuke, 49. … Zedong, 50. Enejev sin, prednik rodbine Julijcev (iz istih črk kot iskanja), 51. slano jezero v srednji Turčiji, 52. on in ona, 53. motorni štirikolesnik, 54. besedica pri datumu, 55. ime izraelskega premiera Olmerta, 57. začetnici režiserja Ranfla, 58. naslov Aristofanove komedije (videvamo jih na nebu), 60. slovenski hokejist na ledu (premetanka: koncert), 63. le bežna beseda o kom ali čem, 65. Čapkova drama, v kateri se prvič pojavi robot,

68. udav, 69. solmizacijski zlog, 70. pomembni genovski admiral (Andrea), 71. angleški inženir, po katerem se imenuje metoda za pridobivanje jekla iz surovega železa, 74. višji plemiški naslov v Angliji, 75. ime prevajalca in urednika Bergerja, 76. avtomat za dvig gotovine, 77. grški bog ali ljubljanski nadškof, 78. džem v izvirniku, 79. višji državni uradnik v stari Kitajski, 80. znamka violin iz Cremone, 81. seštevanje, 83. najvišji vrh v Ameriki, 85. prebivalka grške prestolnice, 86. starejši izraz za knjigarnarja ali založnika. Navpično: 1. vžiganje, navduševanje, 2. v brahmanizmu absolutno v človeku, 3. ime astronavta Armstronga, 4. Perikles ali Platon, 5. okrajšava za opombo, 6. odličen slovenski trobentar (Anton), 7. virusna bolezen z izpuščaji, 8. ribič ga namaka po več ur skupaj, 9. madžarski revolucionar, usmrčen v času informbiroja (Laszlo), 10. žuželka, ki po piku izdere želo, 11. Murska Sobota na registrski tablici, 12. kurje je dobro pečeno ali ocvrto, 13. slikar živali, 14. grški otok v Južnih Sporadih, 15. tombolski zadetek, 16. vrsta plitvega umivalnika, 17. zelen drag kamen, 20. ena od nešteto črnih v lubenici, 23. mesto v zahodni Aljaski, 24. najvišji vrh Kilimandžara, 26. slovenski etnolog Niko ali muzikolog Primož, 27. čebelino orožje, 29. največje mesto v Afriki, 31. obroček v verigi, 33. gozdni delavec, 34. s skalovjem zasuta strma grapa, 36. gorovje v Bolgariji, 37. hrvaško mesto na Dravi, 41. nekdanji begunec izpod turške okupacije v BiH, 42. letovišče v Belgiji, 44. nebesna modrina, 47. veletok v Pakistanu, 48. mehko gornje usnje iz goveje kože, 49. najvišji vrh v Dolomitih, 50. velika veža v javnem poslopju, 51. glas Janeza Lotriča ali Placida Dominga, 52. nasprotje nakupa, 53. ansambel, ki je zmagal z Waterloojem, 56. korek-

turno znamenje za izpustitev, črtanje, 58. dalmatinsko mesto pri izlivu Cetine, 59. njen severni del spada v Veliko Britanijo, 61. obljuba, 62. italijanska pokrajina v vzhodnih Alpah (Karnija), 64. puščavnik, 66. levi pritok reke Bosne, 67. umrla ameriška filmska igralka (Lee), 71. kopalna kad, 72. nemški (mladinski!) pisatelj (Michael), 73. opera Julesa Masseneta, 74. »zlata« evropska prestolnica, 76. delovna miza, ponk, 77. obrežno mesto v zahodni Istri, 79. otok v Irskem morju, 80. ime pokojnega pianista Bertonclja, 82. do … mi, 84. nedeljiva soglasnika. Jože Stabej

Nagrajeni reševalci Za nagradno križanko št. 457 je žreb razdelil nagrade takole: Carmen Resnik iz Ljubljane dobi 63 evrov, Karmen Fras iz Velenja 42 evrov, po 21 evrov pa prejmejo: Janez Ceglar, Senovo, Marija Zupančič, Rodine, Ana Sevčnikar, Izola, Marija Grilec, Bodonci in Srečko Maher, Lovrenc na Pohorju. Čestitamo in vas prosimo, da nam sporočite svojo davčno številko in številko svojega osebnega računa.

Rešitev križanke 457 Vodoravno: 1. atlas, 6. seč, 9. gredelj, 16. pristnost, 18. Dragonja, 19. askarida, 20. kreten, 21. um, 22. noša, 23. avatar, 24. Abo, 25. izdaja, 28. enačaj, 29. Anam, 30. Jarc, 31. Asir, 32. Trate, 33. aksis, 35. smoter, 38. Rotar, 39. Ajanta, 41. Ivo Jan, 43. DK, 44. značaj, 46. Tia, 47. oko, 48. Oriana, 51. Antić, 53. jr, 54. Antara, 55. lupina, 57. Alani, 59. nemčur, 61. kamra, 64. Čaven, 65. Erna, 66. Lior, 67. etat, 68. Branka, 71. sponka, 73. Nil, 74. sranje, 75. krov, 76. on, 77. Trajče, 78. plazilec, 81. sklenina, 83. Plemeniti, 84. tartana, 85. zet, 86. ravan.