KULTURA
DELO četrtek, 21. avgusta 2008
[email protected]
13
Termitski odpadnik filmske kritične misli V 91. letu starosti je odšel Manny Farber (1917–2008), »eden poslednjih velikih«, kakor se zapiše ob smrti pomembnih cineastov Filmskemu kritiku baje še niso postavili spomenika. O njih se redko piše zunaj specializiranih filmskih krogov. Le redko se kdo ozre za njimi, ko preminejo, pravijo. Nekrologi so redki. No, če jih objavljajo o povprečnih režiserjih, potem jih je vredno objaviti vsaj o najboljših piscih o filmu. Farber nedvomno spada v Panteon filmske kritične misli. Pomemben ni le za vso relevantno ameriško kritiko, temveč za vsakogar, ki ga zanima ameriški film, odpadniki znotraj studijske produkcije, trda linija ameriškega žanra. Klasiki. Ford, Hawks, Fuller, Siegel. Rekli so mu »Robert Mitchum filmske kritike«, predvsem zaradi antiliterarnega sloga, grobe, burkaške sintakse, namernega narečnega in uličnega izrazoslovja, občasne prostaškosti, sploh kadar so ga razjezili njegovi najljubši, denimo pozni Ford, ki mu je – ko je govoril o njegovih vesternih – očital pomanjkanje zanimanja za krajino: »Fordu se jebe za pokrajino tam zunaj, zato je vse svoje zadnje vesterne posnel v Dolini spomenikov in kazal tiste tablaste gore; z neprestanim vračanjem tja je prikril dejstvo, da mu je vseeno za Zahod.« Veličina Farberja ni le v njegovih drznih analizah in nevsakdanjem slogu, temveč tudi v pionirstvu pri odkrivanju zapostavljenih ali zaničevanih avtorjev. Kljub ukvarjanju z likovno umetnostjo nikoli ni bil privrženec »visoke umetnosti« znotraj filma. Ko je med drugo svetovno vojno pod vplivom Jamesa
Ageeja začel objavljati prve tekste, je edini favoriziral Warnerjevo gangstersko linijo iz tridesetih let. Pozneje je odkrival naštete studijske odpadnike, žanrske ikonoklaste, toda v šestdesetih se je v njegovem pisanju in osebnem okusu zgodil radikalni zasuk, do vse večjega čaščenja diskontinuirane naracije, eksperimentalnega filma in evropskega modernizma. Farberjeva najznamenitejša eseja ste se ukvarjala prav z obsesijami njegovih dveh kritiških obdobij: v Underground Films (1957) je kanoniziral prvake akcijskega, vojnega, gangsterskega in avanturističnega filma (Mann, Wellman, Keighley, Karlson, Walsh, Ford pred Poštno kočijo) in jih skušal potegniti iz tragične anonimnosti; v White Elephant Art vs. Termite Art (1962) pa je soočal avtorje, ki si drznejo, ustvarjajo intuitivno, eksperimentirajo (predstavniki napredne, »termitke« umetnosti so bili pulp avtorji, B-režiserji, Kurosawa ...) in pripadniki »umetnosti belih slonov«, ki utrujajo s kontinuiteto, natančnim kadriranjem in predvidljivim slogom. Najbolj je preziral Antonionija: »Njegova težnja je pripeti gledalca na zid in ga pretepati z mokrimi brisačami
izumetničenosti in globokih pomenov.« Še zdaleč ni bil nasprotnik t. i. art filma, upirala sta se mu zgolj snobizem in pretencioznost. Njegovi favoriti so v šestdesetih in sedemdesetih letih postali strukturalisti, pa Godard, Herzog, Chantal Akerman, Fassbinder (ki se je »iz nadtermita postopno spremenil v totalnega belega slona«) in Marguerite Duras (čeprav ji je očital »marksizem s srebrno žlico v ustih«). Drugim kritikom je očital »nepismenost« v preostalih umetniških praksah (predvsem fotografiji in slikarstvu), sebe pa prej kot kritika označil za slikarja, tesarja in predavatelja. Ko ga je New York Times v začetku osemdesetih razglasil za najboljšega avtorja tihožitij svoje generacije, je skoraj prenehal pisati in se v celoti posvetil slikarstvu. Kar je seveda osiromašilo kritiko, znotraj katere je deklarativno zavračal vrednotenje (»Pri kritiki me najmanj zanima, ali je piscu film všeč ali ne«). Specifično, Farberjevi najboljši teksti so največkrat tisti, ob katerih ne veš natančno, ali film hvali ali se iz njega norčuje. Simon Popek
Ustvarjalci filma Občutek za veter – Feri Lainšček, Maja Weiss in Dušan Šarotar.
Ocena Dokumentarni film
Kaj se je zgodilo z vetrom? Peter Kolšek
Maja Weiss: Občutek za veter Televizija Slovenija 19. 8. 2008
G
Manny Farber s sodelavko in ženo Patricio Patterson Fotodokumentacija Dela
Mladi levi 2008
Nekje nered, drugje peklenščkov zapeljivi red Mladi francoski mojster mima Camille Boitel je scenografijo za solo L'Homme immédiat recikliral dobesedno in na odru Gledališča Glej razpostavil staro, večinoma pohištveno šaro, ki jo je v zadnjih dneh nabral po Ljubljani. A veliko bolj kot Boitelu se je uprizoritev letošnje festivalske teme reciklaže posrečila angleški skupini 1927, ki je v torkovem večeru za Boitelom nastopila v Stari elektrarni. Boitel, ogrnjen v ponošen plašč z opletajočo dolgo rjavo kito las, v uvodnem prizoru z »nerodnim« sunkom enega od rekvizitov sproži verižno reakcijo, v kateri se kot domine prevračajo metle, pa vrata in lestve, zaboji ter škatle, vsi ti predmeti z nenavadno povratno silo popredmetijo avtorja
in ga sem ter tja premetavajo. Boitelov »človek tu in zdaj« je nevrotični »zgubar«, čigar hotenja in premišljeno zastavljene namere, kot je na primer pisanje za mizo, se nikoli ne posrečijo; niz spodrsljajev avtor izvede z akrobatsko mimičnimi veščinami, medtem s preoblačenjem drsi po robu spolne identitete, pri čemer nenehno ohranja prestraše-
Oder Mladih levov danes Peti mladolevovski dan bo poleg ponovitve dramske miniaturke Etiquette, ki jo je ustvaril britanski umetniški kolektiv Rotozaza, od 14. do 20. ure pa jo lahko za mizo Le Petit caféja odigra kar občinstvo, predstavil dve noviteti. Ob 20. uri bo na odru Stare mestne elektrarne na ogled prvenec Art vs. Busines slovenske umetnice Nine Božič. Avtorica bo v predstavi žanra predavanje, ki jo je ustvarila pod pokroviteljstvom Nomad Dance Academy, predstavila svojo zgodbo »prestopa« iz poslovnega sveta v umetnost in povezala obe področji. V Železniški muzej pa bosta ob 21. uri svoj tretji skupni projekt, ekološki akcijski performans Some Things Happen All at Once, pripeljala umetnika Rosa Casado iz Madrida in Mike Brookes iz Londona. Vsebina predstave, ki s ščepcem humorja ozavešča posameznika pri njegovem odnosu do narave, je poskus ohranitve instalacije sto petdesetih dreves, šestdesetih hiš in cerkve iz ledu. Občinstvo, ki bo s svojo navzočnostjo le še pospeševalo taljenje, bo namreč z lastno energijo oziroma vrtenjem koles ohlajevalnega sistema odločilo, ali bo »ledeni svet« uničen ali rešen ... A. D.
Skupina 1927 v predstavi Between The Devil and The Deep Blue Sea Foto arhiv festivala
no nakremženi izraz. Nesrečni kaos traja dobre pol ure, vse do konca, ko šaro zmeče na kup in zapusti prizorišče. Kljub kar prepričljivi Boitelovi izvedbi in obetajočemu uvodu pa predstava L'Homme immédiat ni kaj več od že videnega ali vsaj predvidljivega – torej recikliranega scenskega izdelka. Iz popolnoma drugačnega, idejno dobro prekvašenega testa pa je angleška skupina z numerološkim imenom 1927, ki je nastopila s predstavo Between The Devil and The Deep Blue Sea. Njeni štirje člani – režiserka in performerka Suzanne Andrade, performerka Esme Appleton, skladateljica in pevka Lillian Henley, ki je predstavo v živo spremljala na pianinu, ter avtor filma in animacije Paul Barritt – so ustvarili petdesetminutni niz kratkih bizarnih in satiričnih, pa tudi nežno smešnih in poetičnih vinjet, pri čemer so prvine nemega filma in animacije vkomponirali v žive nastope ter svet izpred stoletja s prefinjeno mehkobo navezali na sodobnost. Performerki in pianistka, kostumirani po modi iz leta 1927 ter z belo pobarvanimi obrazi, so pred projekcijskim platnom skoraj uro vodile občinstvo iz zgodbe v zgodbo; od prigode o devetih navadnih in nenavadnih smrtih mačke Coco, prek usodne nepazljivosti Frau Helge, ki jo na poti v cerkev peklenšček spelje v goščavo brez vrnitve, do upora in vojne ingverjevih piškotkov in strašljivo komične miniature o dveh sestricah, katerih soigralci cepajo kot muhe. V tem čudotvornem univerzumu so animirani svetovi in podobe enako resnične kot svet živih oseb, dvo- in več dimenzionalni svetovi se domišljijsko prelivajo in prepletajo, vsebinski vezni člen pa je animirani peklenšček, ki zapeljuje z različnimi vabami, po ulovu pa se nad naivnimi žrtvami privoščljivo naslaja. Predstavo Between The Devil and The Deep Blue Sea odlikuje domišljena povezava z nemim filmom, prav tako pa tudi izvrstna izvedba vseh treh nastopajočih ter Barrittovi animacijski posegi iz zaodrja. Mojca Kumerdej
lede na to, da nacionalna televizija gledalce že vse poletje krmi skoraj izključno s ponovitvami (včasih se zdi, da se ponavlja celo informativni program), je bila napoved dokumentarca meseca iz lastne koprodukcije (producent je Bela film), in to sredi avgusta, veliko razkošje. H gledanju bi obudila celo mrtve, kaj šele tiste, ki s(m)o na dopustu. Toliko bolj, ker so nas poročila o premieri v Beltincih doletela že konec julija in prav vsa so govorila o velikem uspehu in celo ovacijah. Zanemarljiv ni niti propagandni material, ki je spremljal nastanek in dokončanje dokumentarca: »stepska melanholija«, »metafora za tišino in skrivnost«, »film o moči poezije, o vetru in transcendenci« – se glasi njegov duhovni potencial. Piš metafizike torej. Ki veje iz Prekmurja, zadnje slovenske pokrajine, za katero si v svoji centralistični omejenosti domišljamo, da je kaj takega še mogoče. A kako narediti dokumentarec (nekaj, kar ima načeloma nefiktivno strukturo) o melanholiji, tišini, skrivnosti, poeziji, vetru in transcendenci? Maja Weiss, ki si je to nalogo nakopala prostovoljno (ker ji je v roke pač prišla lirična uspešnica Ferija Lainščka, Dušana Šarotarja in fotografa Jožeta Suhadolnika iz leta 2004, je izjavljala ob premieri), se zadeve ni lotila poetično ali filozofsko, kar bi pač pričakovali glede na naravo predmeta, ampak etnološko in antropološko. To je seveda realizacija ideje po ovinku, a je hkrati s stališča delovne rutine ta metoda najbolj logična. Zaradi nje smo v filmu izgubili veter in poezijo (predstavljam si, da bi ju bil v čisti obliki sposoben ufilmiti kvečjemu kakšen Werner Herzog),
dobili pa smo njuno živahno kontekstualno okolje. Ker je bila avtorica v konstrukciji razpoloženja dovolj temeljita, to ni tako malo. V film je pripeljal semanji dan, nedeljsko mašo, kuhanje bograča, muziko na razpotju z božjim znamenjem, trgatev, panoramske razglede čez veliko »stepo« (Bojan Kastelic je nalovil poetične sončne vzhode in zahode), prevažanje čez Muro in druge lokalne konstante. Vse to seveda ni poezija, kvečjemu praznična proza prekmurskega življenja. Za poezijo pa naj bi poskrbela kar literata sama (ki sta s knjigo vse skupaj zakuhala), Lainšček in Šarotar, ki jo s svojima literatskima klobukoma in noro idejo o nekakšnem ušesu, ki naj bi prevajal zvok vetra v digitalne kanale (avtorica je to idejo izpeljala v ludistično infantilnost, o čemer si mislimo, kar si hočemo), tudi poosebljata. Učitelj Franci Just, ki dijakom predava o njuni literaturi, pa sproti skrbi za njuno kanonizacijo. Tako smo s filmskim Občutkom za veter dobili antropološko skico sedanjega Prekmurja, ne v njegovi socialni, ampak mentalni danosti. Ta je razvidna iz fenomena sodobne prekmurske literature, izrazito duhovno profilirane in predstavljene predvsem skozi opus Ferija Lainščka. Seveda je naključje, da je bil pred Občutkom za veter na istem televizijskem programu predvajan zadnji del nadaljevanke Strici so mi povedali, ki jo je posnel France Štiglic daljnega leta 1983 po romanu Miška Kranjca. Ni pa naključje, da profesor Just v dokumentarcu razlaga dijakom, kako bo Lainšček kmalu prekosil velikega Kranjca, ki je objavil petdeset romanov. Tako je v Občutku za veter zbrano predvsem literarno stanje prekmurskih stvari (tudi njihova trendovska dimenzija), kakor jih je mogoče opazovati in občudovati iz »centralne« Slovenije. O poeziji in vetru, ki sta doma vsepovsod, pa kdaj drugič.
Zvok brez slike – 24
Pogovor dveh rib in gimnazijske točke Ponovitev več kot pol stoletja stare farsično idealistične radijske igre legendarnega mojstra slike Federica Fellinija bo na sporedu 21. 8. ob 22.05 na III. programu. Za Radio Trst so jo pripravili tržaški igralci, ki jih redkokdaj slišimo na valovih znotraj meja: Vladimir Jurc, Lidija Kozlovič, Minu Kjuder, Gregor Geč, Lučka Počkaj, Danijel Malalan, Janko Petrovec in Maja Blagovič. Po avtorju oblikovani Režiser režira vse, od pogovora rib in koles drvečega vlaka od tišine do samega sebe v na-
jrazličnejših vlogah. Z radijsko posadko razkrije skrivnosti nastajanja oddaje, bistvo igralskega in režiserskega poklica in tudi to, kam grejo zvoki, ko zamre odmev, in kaj je smisel življenja. Samoironija in kreativnost. Igro, dobitnico Prix Italia 1999, je režiral italijanski režiser Idalberto Fei. Naslov igre Štiriindevetdeset (25. 8. ob 22.05, III. program) Irene Glonar kot avtorice in režiserke je skrivnosten, a težko kaj rečem, ne da bi razkrila vsebino (dramaturg
G. Schmidt). Gre za problematiko točkovanja pri maturi. Ana (S. Mihelčič) doseže eno in pol točke premalo. Igra je postavljena v zadušljiv domač ali zvočno razgiban šolski ambient (tonski mojster J. Culiberg, asistent S. Zgonc, glasba D. Hlavka). Dijaki so: M. Mandić, P. Juh, S. Kogovšek, B. Kos, B. Valič, K. Stegnar, A. Valič. Slavko Cerjak vehementno odigra zoprnega učitelja matematike, Marijana Brecelj pa frfotavo razredničarko. Ivo Ban je neomajno razočaran oče s pogledom
nazaj. Mama, Ljerka Belak, ženska brez službe, ki nima česa obljubiti, govori z zaznavno obupajočo vztrajnostjo. Gimnazijka za odrasle, posebno za reformatorje šolstva. Na I. programu ob 23.05 bo 22. 8. bo večer kiparja, slikarja in pesnika Jakoba Savinška, 30. avgusta pa Walta Withmana, ameriškega pesnika, ki generaciji za generacijo, zlasti gimnazijcem, prebuja filozofsko in socialno zavest. Ifigenija Simonović
Tomislav Pinter 1926–2008 Danes se bodo prijatelji, sodelavci, filmski ustvarjalci iz republik nekdanje Jugoslavije na zagrebškem pokopališču Mirogoj poslovili od »najbolj delavnega filmskega snemalca«. V 83. letu je umrl hrvaški filmski snemalec Tomislav Pinter, ki je slovenskemu filmu posvetil pomemben del svoje ustvarjalnosti. V šali je poudarjal, da je to njegova obveznost, saj je slovenski zet. Kot filmski snemalec je prehodil zanimivo strokovno pot. Začel je študij slikarstva na zagrebški Akademiji likovnih umetnosti, ki ga je hitro opustil in začel sodelovati pri filmu kot uslužbenec Jadran filma. Prvo srečanje s filmsko stroko je doživel v laboratoriju, nadaljeval je kot asistent snemalca, del vojaščine je preživel v Vojnem filmskem centru Zastava film v Beogradu ter kot snemalec posameznih prispevkov za filmske novice. Leta 1951 je posnel svoj prvi dokumentarni film Radi tistega jutra režiserja Radenka Ostojića, leta 1960 pa je debitiral s celovečernim filmom režiserja Mateja Reljeta Kota 905. Sredi sedemdesetih let se je začelo njegovo sodelovanje s slovenskim filmom, predvsem z Matjažem Klopčičem. Po filmu Strah (1974) je leta 1976 posnel Vdovstvo Karoline Žašler, nato Iskanja (1979) – za ta film je prejel Zlato areno za kamero na
Festivalu jugoslovanskega filma v Pulju, sledi Dediščina (1983), Triptih Agate Schwarzkobler (1996) in nazadnje Ljubljana je ljubljena (2006). S tem filmom se je končalo izredno plodno sodelovanje Matjaža Klopčiča in Tomislava Pinterja. Ko govorimo o slovenskih filmih, je treba vsekakor omeniti film Živojina Pavlovića Na svidenje v naslednji vojni, ki ga je posnel leta 1980, Umetni raj režiserja Karpa Godine (1990), Do konca in naprej (1990) in Zrakoplov (1992), oba v režiji Jure Pervanje, Carmen Metoda Pevca (1995). Ljubitelji jugoslovanskega filma se ga spominjajo poveč uspešnih ter nagrajenih filmih, npr. Breza režiserja Anteja Babaje z Manco Košir v glavni vlogi (1967), Zbiralci perja Aleksandra Petrovića (1967), Rondo Zvonimirja Berkovića (1966), Prometej z otoka Viševica Vatroslava Mimice (1965), Abeceda strahu Fadila Hadzića (1961), Petrijin venec Srđana Karanovića (1980), Kiklop Tončija Vrdoljaka (1982), Manifest Dušana Makavejeva (1988), Hudičev raj Rajka Grlića in več drugih. V Sloveniji je pustil vidno sled ne samo na filmskem temveč tudi na televizijskem področju. Junaki petega razreda (1994) in Arnold (1996) režiserja Borisa Jurjaševiča, Peter in Petra v režiji Franca
Arka (1996) spadajo med uspešne stvaritve tako avtorjev kot televizijske produkcije. Da bi dopolnili Pinterjev slovenski filmski opus iz devetdesetih let prejšnjega stoletja je treba omeniti še filma Tuga Štiglica Patriot (1997) in Andreja Mlakarja Mokuš (1998). Za svoje snemalno delo je prejel sedem Zlatih aren za najboljšo kamero na festivalih v Pulju, eno nagrado za najboljšo kamero v kratkem filmu na festivalu v Beogradu za film Cvet in ogenj režiserja Ivana Tomulića (1956), tri nagrade Kodak za najboljšo kamero v celovečernih filmih ter dvakrat nagrado Vladimir Nazor, kar je hrvaška osrednja nagrada za dosežke na področju kulture, podobno kot v
Sloveniji Prešernova nagrada. Tomislav Pinter je posnel tudi oba jugoslovanska »velefilma« Bitka na Neretvi režiserja Veljka Bulajića (1969) ter Sutjeska režiserja Stipeta Delića (1973). Snemal je tudi koprodukcijske projekte ter več let sodeloval s švedskim režiserjem Arnejem Matsonom. Med najbolj predvajane televizijske nanizanke na svetu spada Dvanajst umazancev režiserja Lee Katzina, zgodba iz druge svetovne vojne, ki je posneta na Hrvaškem in v Sloveniji. Ne samo režiserji temveč tudi producenti so zelo radi sodelovali s Tomislavom Pinterjem, ker je bil izredno profesionalen, znal se je hitro odzvati na režiserske želje in producentske zadrege, pri svojem delu pa je težil k učinkovitim, vendar preprostim rešitvam. Na snemanje je vedno prišel s svojim kovčkom, polnim različnih pripomočkov, filtrov, objektivov, kar je pomenilo, da ima snemalec vso dodatno opremo s seboj in da ne bo treba iskati dragocenih pripomočkov. Res pa je, da tega zlepa ni dal iz rok s preprostim izgovorom: »Fantje, to se ne izgublja, to ne izginja, tega se ne posoja, to je moje in spada k mojemu delu.« Morda je tudi zato bila njegova slika za spoznanje boljša. Zdaj je tudi ta odšla v spomine.Milan Ljubić Milan Ljubić