Mikroekonomija-prosojnice In Samuelson

MIKROEKONOMIJA Predavanja na prosojnicah š.l. 2008/2009 Prof. ddr. Neven Borak Literatura: Paul A. Samuelson, William D. Nordhaus: Ekonomija. 16.izdaja. Ljubljana, GV Založba 2002. (poglavja 1-15) ******************************************************************************************************************* 1. Temelji ekonomije = POGLAVJE 1 “Večerje ne pričakujemo zaradi dobrosrčnosti mesarja, pivovarja ali peka, ampak zaradi njihove skrbi za svoj lastni interes.”

Adam Smith Wealth of Nations (1776)

Ekonomska veda • Predmet ekonomske vede: proučevanje zakonitosti (odnosov) v proizvodnji, menjavi, delitvi in porabi različnih narodov, skupnosti, v različnih obdobjih in v različnih državah. Ekonomija je miselna predstava o gospodarstvu in gospodarskem delovanju. Dve temeljni veji ekonomije-Sodobno ekonomijo tvorita dve veji: • mikroekonomija, ki se ukvarja z obnašanjem individualnih entitet (podjetja, gospodinjstva, trgi) in • makroekonomija, ki se ukvarja z delovanjem celotnega gospodarstva. Ekonometrija - specializirana tehnika s katero iz gore podatkov izvlečemo preproste povezave. Pogoste zmote v ekonomskem razmišljanju: -Zmota post hoc-Po tem, torej nujno zaradi tega:pojavi, ko predpostavljamo, da je zato, ker se je en dogodek zgodil pred drugim, prvi dogodek povzročil drugega. -Zmota spreminjanja drugih dejavnikov ( predpostavka ceteris paribus)- drugi dejavniki se lahko spremenijo.

-Zmota kompozicije oz. posploševanja – kar je res za en del ni nujno, da je res tudi za celoto. Engels: Politična ekonomija je v najširšem pomenu besede veda o zakonih, ki vladajo v proizvodnji in izmenjavi materialnih življenjskih sredstev v človeški družbi. Robbins: Ekonomija je veda, ki raziskuje človekovo obnašanje kot razmerje med cilji in redkimi sredstvi, ki so alternativno uporabljiva. Polanyi: v tem primeru gre za dvojno pripisovanje pomena ali vsebine sami besedi ekonomija, to je za vsebinski in formalni pomen ekononije. Vsebinski pomen besede naj bi bil izveden od človekove odvisnoti v njegovem materialnem delu življenja od narava in drugih ljudi. Formalni pomen besede pa naj bi bil izveden iz logičnega značaja razmerja med redkimi sredstvi in alternativnimi cilji. • Metode – spor o pravilni metodi med klasično politično ekonomijo in neoklasično na eni strani in zgodovinsko šolo na drugi strani (dedukcija ali indukcija): rešitev spora – kombinacija obeh – proces ekonomskega mišljenja (deskripcija, analiza, razlaga, sinteza; opazovanje, indukcija, dedukcija, abstrakcija; verificiranje, testiranje, preverjanje) – kvantitativna in kvalitativna plat ekonomske vede – oblikovanje ekonomskih načel ali zakonov – temeljna naloga ekonomske vede – pozitivna in normativna plat ekonomske vede – vloga časa (kratko in dolgo obdobje) – klavzule (ceteris paribus, pari passu, mutatis mutandis, Occamova britev, zmota kompozicije, Post hoc, ergo propter hoc) – Homo economicus (hedonist, altruist, socialno bitje, racionalen, iracoonalen) Ekonomija - družbena znanost Ekonomija je študij o tem, kako družbe uporabljajo redke razpoložljive vire z proizvodnjo potrebnih dobrin in kako se te razdeljujejo med ljudi. Za to opredelitev sta temeljni dve ideji ekonomije: redkost in učinkovitost. Brez redkosti ni ekonomskih dobrin, učinkovitost pa označuje uporabo virov družbe, na način, ki zagotavlja kar največje zadovoljevanje potreb in želja ljudi. Gospodarstvo proizvaja učinkovito, ko ni možno povečati ekonomske blaginje nikomur, ne da bi jo s tem poslabšali nekomu drugemu. Vsaka družba mora imeti način določanja, kaj proizvajati, kako proizvajati in za koga proizvajati.

Pozitivna in normativna ekonomija

•

pozitivna ekonomija opisuje gospodarska dejstva: se ukvarja z vprašanji kot npr. Zakaj zdravniki zaslužijo več kot čistilke, kakšen je ekonomski učinek povišanja davkov? Ta vprašanja je mogoče rešiti na osnovi analize in empiričnih podatkov.

•

normativna ekonomija pa vključuje vrednostne sodbe, vključuje etične sodbe, vrednote in norme pravičnosti. Npr. naj dovolimo brezposelnost, da bi omejili rast inflacije? Na ta vprašanja ni pravilnih ali napačnih odgovorov, ker vključujejo etiko in vrednote. Rešiti jih je mogoče le s politično razpravo in odločitvijo ( ne pa z ekonomsko analizo).

Trije problemi ekonomske organizacije družbe Vsaka družba mora rešiti tri temeljne ekonomske probleme: 1. Kaj oz. katere dobrine proizvajati in v kakšnih količinah? • stacionarna ekonomija, dinamična ekonomija • enostavna reprodukcija, razširjena reprodukcija, zožena reprodukcija 2. Kako, kje in v kakšnem času proizvajati dobrine, kako polno in učinkovito zaposlovati vse produkcijske dejavnike, kako spobuditi čim večji interes za večje učinke proizvodnje? 3. Za koga proizvajati dobrine oz. Kako razdeliti narodni dohodek med gospodinjstva? Različne družbe so organizirane v okviru alternativnih ekonomskih sistemov. Dva temeljna različna načina organiziranja gospodarstva: • pri prvem načinu vlada sprejema večino ekonomskih odločitev • pri drugem pa sprejema odločitve trg Tržno gospodarstvo: posamezniki sprejemajo pomembne odločitve, sistem cen, trgov dobičkov in izgub, spodbud in nagrad pa določa kaj, kako in za koga proizvajati: • Laissez-faire gospodarstvo : je skrajnost tržne ekonomije, v kateri se država ne umešava v ekonomske odločitve • Komanditno (plansko) gospodarstvo: je gospodarstvo v katerem vlada sprejema vse pomembne odločitve o proizvodnji in porazdelitvi. • Sodobne družbe so mešana gospodarstva z elementi trga in centralnega planiranja. Tehnološke možnosti družbe Da bi odgovorili na tri vprašanja (kaj, kako in za koga), mora vsaka družba izbrati inpute in outpute v gospodarstvu: - inpute (vložke), to je proizvode in storitve, ki se uporabljajo v proizvodnji drugih dobrin ali storitev, in - outpute (izložke), to je različne uporabne dobrine, ki so rezultati proizvodnega procesa in so namenjeni ali končni porabi ali pa nadaljnji proizvodnji. - Inpute z uporabo razpoložljive tehnologije preoblikuje v outpute. Proizvodni dejavniki (inputi): zemlja (naravni viri), delo, kapital. Alternativne proizvodne možnosti (puške predstavljajo vojaške izdatke, maslo pa civilne izdatke):

Krivulja proizvodnih možnosti – transformacijska krivulja Krivulja proizvodnih možnosti kaže maksimalno količino proizvodnje, ki jo lahko dosežemo v gospodarstvu ob danem tehnološkem znanju in količini razpoložljivih inputov Predstavlja izbor dobrin in storitev, ki so na voljo kaki družbi. Če pa smo se pripravljeni odpovedati določeni količini masla, lahko izdelamo več pušk. F= skrajnost, kjer proizvedejo maslo in nič pušk A= skrajnost, kjer proizvajamo le puške B,C,D,E=se odpovejo vse večji količini masla v zameno za več pušk-te točke ležijo med A in F ( glej tudi sliko 1-1) Enak pristop uporabimo tudi za katerikoli drugi par dobrin. Torej, več virov se bo zagotovilo za uporabo javnih dobrin npr. avtocest, manj virov bo ostalo za proizvodnjo zasebnih dobrin, kot so npr. hiše.

Zgled: ekonomska rast – prikazuje učinek ekonomske rasti na proizvodne možnosti gospodarstva. Revne države morajo nameniti več svojih virov proizvodnji hrane, bogate države pa si lahko privoščijo več luksuznih dobrin

Zgled: Izbira med javnimi in zasebnimi dobrinami – revne države si lahko privoščijo le malo javnih dobrin

Zgled: Izbira med sedanjo in prihodnjo potrošnjo- če žrtvujejo nekaj sedanje potrošnje in proizvedejo več kapitalnih dobrin, lahko narodno gospodarstvo hitreje raste.

Krivuljo proizvodnih možnosti lahko uporabimo tudi za prikaz pomembne ekonomske ideje izključujočih se možnosti (trade-off). Npr. Študent ima na voljo 10 ur za študij ZG in MAT – Če študira le ZG, bo dobil slabo oceno pri MAT in obratno.

Posledice redkosti in izbire med alternativami • V svetu redkosti pomeni izbira ene možnosti odpoved nečemu drugemu. Oportunitetni stroški odločitve so vrednost izgubljene dobrine ali storitve (izgubljene alternative) Glej sliko 1-2:oportunitetni strošek je premik od D do C maslo, ki smo se mu morali odpovedati zaradi proizvodnje dodatnih pušk. V tem primeru je oportunitetni strošek dodatnih 30.000 pušk 1 milijon funtov masla.

. • Proizvodna učinkovitost je položaj, ko družba ne more povečati proizvodnje ene dobrine brez zmanjšanja proizvodnje neke druge dobrine. To pomeni, da je gospodarstvo pri proizvodni učinkovitosti na krivulji proizvodnih možnosti in lahko izdela več ene dobrine le, če izdela manj druge. • Izogibanje razmeram z brezposelnimi viri in neučinkovitostjo. Brezposelni viri : gospodarstvo je nekje na notranji starani krivulje proizvodnjih možnosti. (slika 1-2 so -v točki U) Če vključimo nezaposlene vire lahko povečamo output vseh dobrin (obdržimo lahko puške in pojemo več masla). Eden od virov neučinkovitosti se pojavi v poslovnem ciklu (velika gospodarska kriza, recesije, stavke, politične spremembe: -države tranzicije, ki so izpeljale temeljne reforme npr. Češka in Poljska, kažejo znake okrevanja in njihove krivulje proizvodnih možnosti se spet premikajo navzven). Včasih so torej družbe na notranji strani krivulje proizvodnih možnosti. Ob visoki brezposelnosti, revoluciji ali ko neučinkoviti vladni predpisi omejujejo ekonomsko dejavnosti, je gospodarstvo neučinkovito in deluje znotraj transformacijske krivulje.

Zakaj študirati ekonomijo? – končni razlog za študij ekonomije je želja razumeti, kako vplivne ekonomske ideje zadevajo osrednja vprašanja v človeški družbi. “Toda ne glede na sedanje stanje duha imajo ideje ekonomistov in političnih filozofov, kadar imajo prav pa tudi kadar se motijo, večjo moč, kot jim jo na splošno pripisujejo. In res na svetu ne vlada skoraj nič drugega. Praktični ljudje, ki o sebi mislijo, da nanje ne vpliva prav nobeno intelektualno razmišljanje, so običajno sužnji kakega že pokojnega ekonomista. Blazneži s prisluhi na oblasti črpajo svojo blaznost iz tekstov kakega akademskega pisuna, nastalih nekaj let poprej.”

John M. Keynes, The General Theory of Employment, Interest and Money, (1936)

2. Premikajoča se meja med trgi in vlado (državo) – POGLAVJE 2 “Za vlado ni pomembno početi stvari, ki jih posamezniki že počnejo, in jih početi malo bolje ali malo slabše, ampak početi stvari, ki jih trenutno ne počne nihče.” John Maynard Keynes, The End of Laissez-Faire (1926)

Problem politične ekonomije pa je določitev primerne meje med državo in trgom. Pregled zgodovine: - laissez-faire , tržni kapitalizem, liberalni kapitalizem, svobodnokonkurenčni kapitalizem 19. stoletja - monopolni kapitalizem, imperializem prve polovice 20. stoletja - država blaginje, druga polovica 20. stoletja - komandna gospodarstva – fašizem, nacizem, socialistična gospodarstva 20. stoletja - ponovni vzpon liberalizma konec 20. stoletja V tržnem gospodarstvu ni odgovoren za proizvodnjo, potrošnjo, porazdelitev in oblikovanje cen noben posameznik ali organizacija. Trg je mehanizem, ki povezuje kupce in prodajalce, da določijo ceno in količino posameznih dobrin in storitev. Tržni sistem razdeljuje dobičke in izgube, da pripravi podjetja k proizvodnji želenih dobrin na učinkovit način. V popolni konkurenci mora podjetje najti najcenejšo metodo proizvodnje z učinkovito uporabo dela, zemlje in drugih dejavnikov. Če mu to ne uspe, bo imelo izgubo in bo končno izrinjeno s trga Cene usklajujejo odločitve proizvajalcev in potrošnikov na trgu. Višje cene vodijo v zmanjšanje nakupov potrošnikov in spodbujajo proizvodnjo. Nižje cene pa spodbujajo potrošnjo in zavirajo proizvodnjo. Cene so tisti del tržnega mehanizma, ki ga uravnoveša. Tržno ravnotežje predstavlja uravnoteženost med vsemi različnimi kupci in prodajalci (splošno ravnotežje cen in proizvodnje). Hkrati s tem, ko cene rešujejo problem kako in kaj, rešujejo tudi problem za koga.

Trgi pa ne delujejo popolno, imajo pomanjkljivosti-slabosti, kot npr.: monopoli, nepopolna konkurenca.. Krožni tok tržnega gospodarstva: bitka na dveh poljih

Reprodukcija delitev

proizvodnja

potrošnja

menjava

Razvoj v sodobno gospodarstvo - Značilnosti sodobnega gospodarstva: • • •

• •

trgovanje oziroma menjava specializacija delitev dela denar in kredit kapital in zasebna lastnina

Pomembna značilnost razvitih držav je specializacija in delitev dela, ki izboljšuje produktivnost njihovih virov. Posamezniki in države potem prostovoljno menjujejo dobrine, za katere se specializirajo, za proizvode drugih. To zelo poveča količino in paleto dobrin, ki jih trošijo. S tem lahko vsakomur izboljšajo življenjski standard.

• •

specializacija pomeni, da se ljudje in države osredotočijo na določeno skupino nalog

delitev dela pomeni, da proizvodnjo razdelimo na več delnih korakov oz. nalog. Trgovanje oziroma menjava: 1. neposredna menjava 2. skrajšana posredna menjava 3. neposredna menjava Delitev dela 1. samonikla, naravna, to je fiziološka delitev dela po spolu, moči in starosti 2. nefiziološka delitev dela na podlagi ekonomskega izkustva – prava družbena delitev dela • splošna delitev dela – razporeditev (usmeritev, specializacija, diferenciacija) prebivalstva v okviru neke širše družbene skupnosti v posamezne velike sektorje ali dejavnosti) – Proizvodno tehnološki vidik (proizvodno sektorska delitev dela) kot specializacija dejavnosti raznih podjetij) – Poklicno kvaklifikacijsi vidik diferenciacije ljudi v posamezne vrste delovanja) • posebna delitev dela, razčlenitev v posebne panoge dejavnosti in dalje v proizvodne grupacije • tehnična, notranja, posamična delitev dela – diferenciacija operacij znotraj proizvodnih ali gospodarskih enot Poglabljanje družbene in tehnične delitve dela pomeni tesnejše prostorsko, časovno in funkcionalno povezovanje proizvajalcev ter večjo odvisnost drug od drugega. Denar je menjalno sredstvo, plačilno sredstvo, hranilec vrednosti. Denar in kredit (medčasovna menjava).

1. 2.

splošni menjalni pripomoček mera vrednosti (veljava ali valuta)

1. blagovni denar (denar - dobrina) 2. kovani denar (denar – dobrina) 3. papirni denar 4. knjižni ali prepisni denar (stvarni in listninski denar ali lastniški in upniški/kreditni denar)

Precej ekonomske dejavnosti zahteva odpovedovanje sedanji potrošnji da povečamo količino kapitala. Sposobnost posameznikov, da so lastniki in imajo koristi od svojega kapitala, daje kapitalizmu njegovo ime. Specializacija, trgovanje in kapital so ključ do produktivnosti razvitega gospodarstva. Kapitalne dobrine – proizvedeni inputi, kot so stroji, zgradbe in zaloge polproizvodov- omogočajo posredne metode proizvodnje, ki precej dodajo k družbenemu inputu. Za začetek teh posrednih metod potrebujemo čas in vire. Zato je treba začasno žrtvovati sedanjo potrošnjo za povečanje prihodnje. Pravila, ki določajo, kako je mogoče kapital in druga sredstva kupiti, prodati in upravljati, sestavljajo sistem lastninskih pravic, V nobenem ekonomskem sistemu niso pravice zasebne lastnine povsem neomejene ( npr. od premoženja, ki ga podedujemo moramo plačati davek..)

Razvoj: od praskupnosti do kapitala in zasebne lastnine Naloge vlade v tržnem gospodarstvu Čeprav je tržni mehanizem občudovanja vreden način proizvodnje in razporejanja dobrin, tržne slabosti včasih vodijo v nepopolne ekonomske izide, zato vlada utegne posredovati, da omili ali odpravi te pomanjkljivosti. Naloga vlade v tržnem gospodarstvu: • Izboljšanje učinkovitosti (pospeševanje konkurence, omejevanje negativnih zunanjih učinkov, zagotavljanje javnih dobrin) Pri nepopolni konkurenci in zunanjih učinkih trgi ne zagotavljajo učinkovite razporeditve (alokacije) virov. Nepopolna konkurenca, kot npr. monopol, povzroči visoke cene in nizke ravni outputa, zato vlada sprejme protimonopolne ukrepe. Pojavijo se tudi zunanji učinki, ko dejavnosti povzročajo stroške ali koristi, ki jih ne plačamo na trgu. Vlade

utegnejo posredovati in z ukrepi uravnavati te učinke – primer onesnaževanja zraka.

•

Spodbujanje socialne pravičnosti (uporaba davkov in vladnih izdatkov za prerazdelitev dohodka k posameznim skupinam) Trgi utegnejo povzročiti nesprejemljivo visoke neenakosti v dohodku in potrošnji. Sodobne vlade uporabljajo obdavčenje, da zberejo prihodke za transfere – programe socialne podpore.

•

Ohranjanje makroekonomske stabilnosti in rasti (zmanjševanje brezposelnosti in inflacije ter spodbujanje ekonomske rasti) Vlada z uporabo proračunske in denarne politike pospešuje dolgoročno ekonomsko rast in produktivnost.

Osnovni elementi ponudbe in povpraševanja– za posamezne izdelke – POGLAVJE 3 Trgi so podobni vremenu: nenehno se spreminjajo, so dinamični in nepredvidljivi. Pri razumevanju gibanja cen in količin so pomagamo z analizo ponudbe in povpraševanja. Teorija ponudbe in povpraševanja kaže, kako potrošnikove preference določajo njegovo povpraševanje po dobrinah, medtem ko so podjetniški stroški osnova ponudbe dobrin. Povpraševanje Med tržno ceno dobrine in količino povpraševanja po njej obstaja določeno razmerje, pri nespremenjenih ostalih dejavnikih. To razmerje med ceno in kupljeno količino imenujemo povpraševanje, razpredelnica povpraševanja ali krivulja povpraševanja.

Ker sta količina in cena inverzno povezani, je krivulja nagnjena navzdol in tej značilnosti pravimo zakon padajočega povpraševnja. Zakon padajočega povpraševanja: ko cena izdelka porase (pade), in se ostali dejavniki ne spremenijo, kupci kupijo manj (več) tega izdelka. Zakaj količina povpraševanja pade, ko cena naraste - zaradi: a) Učinek substitucije – ko se cena dobrine poveča, jo bomo nadomestili z drugo podobno prvino b) in učinek dohodka – zaradi povečanja cen postanemo nekoliko revnejši – omejimo potrošnjo Individualna krivulja povpraševanja – temelj povpraševanja so individualni okusi in potrebe Tržna krivulja povpraševanja – je vsota vseh individualnih povpraševanj. Kaže povezavo med količino povpraševanja in ceno dobrine pri nespremenjenih ostalih elementih. •

Krivulja povpraševanja in funkcija povpraševanja.

Kaj določa tržno krivuljo povpraševanja:

-povprečni dohodek potrošnikov -velikost trga ( ga merimo s številom prebivalcev) -cena in razpoložljivost povezanih dobrin (nadomestki) -okusi ali preference -posebni vplivi ( na primer klimatsko okolje – vročina povečanje po klima napravah)

a) pomik vzdolž krivulje povpraševanja – spremembo količine povpraševanja zaradi spremembe cene, ostale determinante se niso spremenile b) premik krivulje povpraševanja na desno – višji dohodek bo povečal povpraševanje in povzročil premik krivulje na desno ( se torej spremeni eden od elementov, ki določajo povpraševanje)

Ponudba Med tržno ceno dobrine in količino, ki so jo proizvajalci pripravljeni proizvesti in prodati, obstaja določeno razmerje, pri nespremenjenih ostalih dejavnikih. Ponudba ( razpredelnica ponudbe ali krivulja ponudbe) dobrine kaže razmerje oz. povezavo med njeno tržno ceno in količino, ki so jo proizvajalci pripravljeni proizvesti in prodati pri nespremenjenih drugih elementih. Ponujena količina se v splošnem pozitivno odziva na ceno, torej krivulja ponudbe raste na desno navzgor.

Ko cena izdelka porase (pade), in se ostali dejavniki ne spremenijo, se ponudba tega izdelka poveča (zmanjša). Premik vzdolž krivulje: ko se spremeni cena, se spremeni ponudba, ostali dejavniki ostanejo nespremenjeni.

Elementi, ki določajo ponudbo: - proizvodnji stroški, ki jih določajo cene imputov in tehnološki napredek - cene povezanih dobrin (substituti) - vladna politika (okoljski in zdravstveni razlogi, davki in predpisi, vladna trgovinska politika - posebni vplivi ( vreme za smučarsko ponudbo)

Premik krivulje ponudbe: sprememba količine povpraševanja (vzrok sprememba drugih dejavnikov) Ravnotežje med ponudbo in povpraševanjem Tržno ravnovesje se vzpostavi pri tisti ceni, pri kateri je povpraševanja količina enaka ponujeni. To je ravnotežna cena, ki vzpostavi tržno ravnotežje. Pri ravnotežni ceni je količina, ki jo kupci želijo kupiti, ravno enaka količini, ki jo prodajalci želijo prodati.

Ravnotežje med ponudbo in povpraševanjem Ravnotežna količina in cena sta tam, kjer je količina, ki so jo pripravljeni kupiti, enaka količini, ki so jo pripravljeni ponuditi. Na konkurenčnem trgu najdemo to ravnovesje pri sečišču krivulj ponudbe in povpraševanja. Pri ravnotežni ceni niti pomanjkanja ( presežnega povpraševanja) niti presežka (presežne ponudbe). Ravnotežje med ponudbo in povpraševanjem se vzpostavi v točki C, kjer se sekata krivulji ponudbe in povpraševanja.

Premiki ponudbe ali povpraševanja Ko se spremenijo elementi, ki določajo ponudbo ali povpraševanje, to vodi v premik povpraševanja ali ponudbe in v spremembo tržne ravnovesne cene in količine (ravnotežna količina in cena se premakneta).

Ko se spremenijo dejavniki, ki vplivajo na ponudbo in povpraševanje, se ponudba ali povpraševanje spremenita – premakneta, kar pomeni, da se spremenita – premakneta ravnotežna cena in ravnotežna količina.

Razlaga sprememb cene in količine Na obeh spodnjih grafih vidimo, da se poveča količina. Na grafu a) cena poraste – kaže primer povečanja povpraševanja ali premik krivulje povpraševanja. Rezultat tega premika je, da se ravnotežna količina povpraševanja poveča iz 10 na 15 enot. Na grafu b) cena pade –je primer premika po krivulji povpraševanja. V tem primeru sprememba ponudbe premakne tržno ravnotežje iz E v E'.To povzroči spremembo količine povpraševanja od 10 na 15 enot v odgovor na spremembo cene.

Ko proučujemo učinek premika ponudbe ali povpraševanja, moramo poskušati, kolikor je le mogoče, ohraniti ostale elemente nespremenjene. Kaj opravi tržni mehanizem? Cene, določene v razmerah konkurence, racionirajo oz. razdelijo omejeno količino ponujenih dobrin med povpraševalce. Z določitvijo ravnotežne cene in količine vseh inputov in outputov trg razporedi (alocira) ali racionira redke dobrine družbe med različne možne uporabe. To je racioniranje z denarnico, ki ga opravi trg na osnovi vzajemnega delovanja ponudbe in povpraševanja. Poteka takole:

• • •

Kaj proizvajati? To signalizirajo tržne cene ( visoke cene spodbujajo proizvodnjo). Za koga proizvajati? Moč denarnice določa porazdelitev dohodka in potrošnje Kako proizvajati? Pri nizki ceni koruze se kmetom ne splača uporabiti dragih traktorjev in le najboljša zemlja je obdelana. Pri visokih cenah nafte, se naftnim družbam splača vrtati tudi na odprtem, globokem morju in uporabljati nove tehnike odkrivanja nafte.

Uporaba ponudbe in povpraševanja – POGLAVJE 4 Študij mikroekonomije – se ukvarja z obnašanjem posameznih trgov, ki sestavljajo gospodarstvo:

1. Trgi proizvodov ali dobrin: analiza potrošnikov in proizvajalcev; morfologija trga. 2. Trgi proizvodnih dejavnikov: cene proizvodnih dejavnikov in dohodki njihovih lastnikov. 3. Vloga vlade v tržnem gospodarstvu: usklajevanje učinkovitosti in pravičnosti. Prožnost (elastičnost) povpraševanja in ponudbe Prožnost (elastičnost) povpraševanja/ponudbe na splošno definiramo kot odstotno spremembo povpraševane/ponujene količine glede na odstotno spremembo dejavnika povpraševanja/ponudbe. Pove nam torej za koliko odstotkov se spremeni povpraševanje/ponudba, če se velikost dejavnika povpraševanja/ponudbe spremeni za 1 odstotek. Cenovna prožnost (elastičnost) povpraševanja meri, kako močno se spremeni količina povpraševanja po dobrini, ko se spremeni njena cena. Natančna opredelitev cenovne prožnosti pravi, da je odstotna sprememba količine povpraševanja, deljena z odstotno spremembo cene.

-

ko je cenovna prožnost dobrine visoka – pomeni da se količina povpraševanja močno odzove na spremembe cene – luksuzne dobrine, substituti in ko imajo potrošniki več časa, da prilagodijo svoje obnašanje ko je cenovna prožnost dobrine nizka, je povpraševanje togo (neelastično) in količina povpraševanja se le malo odzove na spremembe cene – življenjske dobrine

Izračunavanje prožnosti: Cenovna prožnost

ED = (odstotna sprememba količine povpraševanja) (odstotna sprememba cene)

-cenovno prožno povpraševanje = ko 1% sprememba cene povzroči več kot 1% spremembo količine Povpraševanja -cenovno togo povpraševanje = ko 1% sprememba cene botruje manj kot 1% spremembi količine -enotno prožno povpraševanje = ko je odstotna sprememba cene natančno enaka odstotni spremembi količine ( sprememba cene za 1% povzroči 1% padec količine povp.) Računanje prožnosti: 1. negativni predznak pred številkami opustimo in odstotne spremembe obravnavamo kot pozitivne. Torej vse prožnosti so pozitivne, četudi se cene in količine zaradi zakona padajočega povpraševanja premikajo v nasprotnih smereh. 2. pazi – v formuli nastopajo odstotne spremembe cene in količine, zato sprememba merskih enot ne vpliva na prožnost. 3. postopek za izračunavanje odstotnih sprememb cene in količine:

∆Q Q1 + Q 2 ) / 2

ED =

Q1 in P1 Q2 in P2

= =

:

∆Q (P1 + P2) / 2

predstavlja začetno ceno in količino predstavlja novo ceno in količino

. prožno povpraševanje : ED > 1 enotno prožno : ED = 1 togo povpraševanje : ED < 1

Cenovna prožnost je čisto število, ki temelji na odstotkih in je ne smemo zamenjati z nagibom krivulje

Cenovna diskriminacija je praksa zaračunavanja različnih cen za isto storitev različnim potrošnikom

Paradoks bogate letine: dobro vreme in bogata letina znižata dohodke kmetov- odgovor je v prožnosti povpraševanja po hrani: bogata letina-večja ponudba-zniža cene-toda nižje cene ne povečajo povpraševanja kaj dosti, ker je nizka prožnost prehrambenih proizvodov. Prožnost povpraševanja in prihodek Prožnost nam pomaga razčistiti, ali bo rast cen povečala ali zmanjšala prihodek. - Ko je povpraševanje togo, znižanje cene zmanjša celotni prihodek - Ko je povpraševanje cenovno prožno, znižanje cene poveča celotni prihodek - V mejnem primeru enotno prožnega povpraševanja znižanje cene ne vodi v spremembo celotnega prihodka.

Cenovna prožnost ponudbe je odstotna sprememba ponujene količine, deljena z odstotno spremembo cene. V mejnem primeru enotne prožnosti, ko je cenovna prožnost ponudbe enaka 1, je odstotno povečanje ponujene količine enako odstotnemu povečanju cene. Cenovna prožnost ponudbe:

Es = (odstotna sprememba ponujene količine) (odstotna sprememba cene)

Dejavniki, ki vplivajo na prožnost ponudbe: težavnost oziroma enostavnost, s katero je mogoče povečati proizvodnjo v panogi. časovno obdobje (sprememba cene ima običajno močnejši vpliv, če imajo proizvajalci več časa, da se nanjo odzovejo- npr. rabijo čas, da zgradijo nove objekte, zaposlijo delavce…).

Uporaba pri aktualnih ekonomskih vprašanjih: -krčenje kmetijstva po industrijski revoluciji -vpliv davkov na gospodarstvo na primeru trošarine -vladno posredovanje na trgu

Zgled 1: Ekonomika kmetijstva

Slik 4-7: kaže začetno ravnotežje z visokimi cenami v točki E. Z leti je povpraševanje po hrani naraščalo počasi, saj je hrana življenjska potrebščina. Na strani ponudbe pa je hitra rast produktivnosti izjemno povečala ponudbo, kot kaže premik krivulje SS' . Močno povečanje ponudbe je preraslo povečanje povpraševanja in tako povzročilo upadanje kmetijskih cen v primerjavi z drugimi cenami v gospodarstvu. Slika 4-8: Številne vlade skušajo kmetom pomagati z omejevanjem proizvodnje. Če mora vsak kmet zmanjšati proizvodnjo bo to povzročilo premik krivulje ponudbe navzgor in na levo. Ker je povpraševanje po hrani togo, omejevanje pridelave poveča cene pridelkov in običajno poveča tudi kmetijske celotne prihodke in zaslužke. Omejevanje pridelave in višje cene pa seveda škodijo potrošnikom – to je tipičen primer posredovanja vlade na trgu, ki poveča dohodke ene skupine na račun drugih.

Zgled 2: Učinek davka na ceno in količino Kdo nosi resnično breme davka in kako bo davek vplival na output? Če nekdo plača davek še ne pomeni, da mu to zmanjšuje njegov dobiček. Z davčno obremenitvijo mislimo na končni ekonomski učinek ali breme davka. Primer trošarin:

Točka E je začetno ravnotežje pred davkom in je sečišče krivulj SS in DD Uvedba dolarja trošarine = premik krivulje ponudbe navzgor pri nespremenjeni krivulji povpraševanja. Krivulja povpraševanja se ne premakne ( povpraševanje po bencinu je relativno togo. Krivulja ponudbe pa se pomakne navzgor za dolar. Proizvajalci so pripravljeni prodati dano količino le, če dobijo enako neto ceno kot prej. Točka E' je nova ravnotežna cena. Zaradi spremembe ponudbe je cena višja, prav tako pa sta se zmanjšali ponujena količina in količina povpraševanja – večino davčnega bremena nosijo potrošniki, saj poraste drobnoprodajna cena.

Če davke uporabimo za zmanjšanje potrošnje dobrin, uporabimo subvencije za spodbujanje proizvodnje-primer subvencij v kmetijstvu. Davčno breme davka določimo z učinkom na cene in količine pri ravnotežju ponudbe in povpraševanja. Na splošno je davčno breme odvisno od relativne prožnosti povpraševanja in ponudbe: a) Davek se prevali na potrošnike, če je v primerjavi z ponudbo povpraševanje togo. b) Davek se prevali na proizvajalce, če je v primerjavi z povpraševanjem tega ponudba.

Davčno breme bo na potrošnike bolj pritiskalo, kot na proizvajalce, če bo povpraševanje v primerjavi s ponudbo relativno togo. Zgled 3: Predpisane najnižje in najvišje cene Minimalna plača

Maksimalna cena energenta

Slika 4-10: Ko se minimalna plača poveča nad tržno ravnovesje pri M, se celotno število zaposlitev poveča po krivulji povpraševanja v E, torej zaposlenost upade. Z uporabo ponudbe in povpraševanja vidimo, da bo povečanje minimalne plače verjetno prineslo povečanje brezposelnosti in zmanjšanje zaposlenosti nekvalificiranih delavcev. Učinek minimalne plače na dohodek – povečanje minimalne plače bi povečalo dohodke delavcev z nizkimi dohodki kot celoto.

Slika 4-11: Ravnotežje po šoku je podano v točki E. Vlada predpiše najvišjo ceno za bencin, kar prikažemo s črto CJK. Po zakonsko predpisani najvišji ceni ponujene in povpraševane količine niso usklajene. Potrošniki želijo več bencina, kot so ga proizvajalci pripravljeni ponuditi po tej nadzorovani ceni. Nezadostno ponudbo je potrebno racionirati (omejiti). Mehanizem racioniranja, ki ne temelji na cenah: -racioniranje z vrstami ( pri nepokvarljivih izdelkih ljudje stojijo v vrsti -prodaja na črnem trgu -racioniranje z boni: je potrebno imeti bone in denar. Vlada mora izdati ravno dovolj bonov, da premakne krivuljo povpraševanja v D'D' , kjer sta ponudba in povpraševanje usklajena pri predpisani najvišji ceni. V normalnih obdobjih cena sama racionalizira redko ponudbo. Ko pa se vlada vmešava v ponudbo in povpraševanje, cene ne morejo več opravljati vloge racioniranja. Najvišje predpisana cena vodi v presežno povpraševanje oz. pomanjkanje, najnižja predpisana cena pa v presežno ponudbo oz. presežek. Včasih utegne posredovanje povečati dohodke kake skupine, kot naprimer kmetov ali pa nekvalificiranih delavcev. Pogosto pa so posledica motnje in neučinkovitosti.

5. Povpraševanje in obnašanje potrošnika – POGLAVJE 5 • • • •

Suverenost potrošnikov je temeljni postulat tržnega gospodarstva, zato je poznavanje njihovega obnašanja za proizvajalce ključnega pomena. Ekonomisti predpostavljajo, da smo ljudje smotrna bitja, ki izvajamo gospodarsko dejavnost zato, da zadovoljujemo lastne interese. Potrošniki so vključeni v proces potrošne izbire, pri katerem v okviru svojih nakupnih zmožnosti izbirajo tako kombinacijo dobrin, ki jim prinaša največjo koristnost. Ko pojasnimo nakupno vedenje enega potrošnika in njegovo povpraševanje po blagu (individualno povpraševanje), lahko pojasnimo tudi nakupno vedenje vseh potrošnikov in njihovo povpraševanje po blagu (tržno povpraševanje).

Pristop teorije koristnosti V teoriji povpraševanja pravimo, da ljudje maksimizirajo svojo koristnost, kar pomeni, da izberejo tisto košarico potrošnih dobrin, ki jo imajo najraje. Mejna koristnost označuje dodatno koristnost, ki izhaja iz potrošnje dodatne enote dobrine ( ko pojemo dodatno enoto sladoleda dobimo nekaj dodatnega zadovoljstva ali koristi, če pa bi jih pojedli preveč bi namesto povečanja zadovoljstva ali koristi zboleli. Zakon padajoče mejne koristnosti pravi, da se mejna koristnost dobrine zmanjšuje, ko narašča potrošena količina te dobrine. (če potrošimo še

več dobrine se užitek pri potrošnji dobrine zmanjša).

slika b) – krivulja mejne koristnosti MU je nagnjena navzdol slika a) – ravna črna črta je zvezna krivulja mejne koristnosti Celotna koristnost potrošnje količine je enaka vsoti mejnih koristnosti do te količine. Celotno področje pod krivuljo mejne koristnosti pri posamezni ravni potrošnje ( slika 5-1b) merjena ali s pravokotniki ali s področjem pod zvezno krivuljo MU, mora biti enako višini krivulji celotne koristnosti za enako število enot na sliki 5-1a. Kardinalna koristnost – merljiva koristnost Ordinalna koristnost – pogledamo le rangiranje košaric dobrin glede na to, kaj ima kdo raje. Načelo izenačevanja mejnih koristnosti: potrošniki doseže pri danem dohodku in danih tržnih cenah dobrin maksimalno zadovoljstvo ali koristnost, ko je mejna koristnost zadnjega eura za neko dobrino natančno enaka mejnim koristnostim zadnjega eura, porabljenega za katerokoli drugo dobrino. Skupni mejni koristnosti na denarno enoto vseh dobrin v potrošnikovem ravnotežju pravimo mejna koristnost dohodka.

MU dobirna1 P1

=

MU dobrina 2 P2

MU = mejne koristnosti P = cene različnih dobrin

MU dobrina 3 P3 = MU na $ dohodka =

Zakaj je krivulja povpraševanja padajoča: ker višja cena dobrine zmanjša potrošnikovo želeno potrošnjo te dobrine. Alternativni pristop k analizi povpraševanja: uporablja »indiferenčne krivulje« in razlaga dejavnike, ki utegnejo narediti odzivnost povpraševane količine na ceno močno ali šibko. a) učinek nadomestitve oz. substitucije: porast cene dobrine bo povzročil, da bodo potrošniki nadomestili dražjo dobrino z drugimi in tako svoje želje zadovoljili ceneje. b) Učinek dohodka: označuje vpliv spremembe cene na povpraševano količino dobrine, ki izhaja iz učinka spremembe cene na potrošnikov realni dohodek. Nižji realni dohodek vodi v nižjo potoršnjo. Dohodkovna prožnost dobrine: označuje odstotno spremembo količine povpraševanja , deljeno z odstotno spremembo dohodka pri nespremenjenih ostalih dejavnikih.

Krivulja tržnega povpraševanja

Povzetek ključnih pojmov: - Učinek nadomestitve (substitucije) se pojavi, ko vodi višja cena v nadomestitev dražje dobrine z drugo dobrino - Učinek dohodka je sprememba količine povpraševanja po dobrini, ker ima sprememba njene cene učinek na potrošnikov realni dohodek. - Dohodkovna prožnost je odstotna sprememba količine povpraševanja po določeni dobrini, deljena z odstotno spremembo dohodka. - Dobrine sta nadomestka (substituta), če povečanje cene ene dobrine poveča povpraševanje po drugi - Dobrini sta komplementa, če povečanje cene ene dobrine zmanjša povpraševanje po drugi - Dobrini sta neodvisni, če sprememba cene ene dobrine nima učinka na povpraševanje po drugi. Paradoks vrednosti: voda, ki je nujno potrebna za življenje ima majhno vrednost, cena diamanta pa je visoka. Odgovor: dobrina izredno visoke vrednosti, kot je voda se prodaja za skoraj nič, ker so njene zadnje kaplje vredne skoraj nič. Zato je tudi absolutno nepogrešljivi zrak pa je celo prosta dobrina. Potrošnikov presežek je razlika med celotno koristnostjo dobrine in njeno celotno tržno vrednostjo. Presežek se pojavi, ker zaradi zakona padajoče mejne koristnosti »dobimo več, kot pa plačamo«. Uporaben je pri ocenjevanju številnih vladnih odločitev. Pri izdelavi analize stroškov in koristi, ki skuša določiti stroške in koristi vladnih programov. Vsi namreč žanjemo koristi ekonomskega sveta, ki ga nismo ustvarili sami.

Učinek nadomestitve in učinek dohodka • Učinek nižje cene blaga na povpraševano količino lahko razstavimo na dva učinka: dohodkovni in substitucijski učinek.

• • •

Potrošniki na račun nižje cene blaga dosežejo večjo kupno moč (njihov realni dohodek se poveča) in zato kupujejo več vseh dobrin, tudi opazovane dobrine. Ta učinek imenujemo dohodkovni učinek. Pri nižji ceni postane opazovano blago relativno cenejše od drugega blaga, zaradi česar ga potrošniki kupujejo več. Ta učinek imenujemo substitucijski učinek. Substitucijski učinek ponazarja premik po indiferenčni krivulji, dohodkovni pa premik na višjo indiferenčno krivuljo.

Indiferenčna krivulja prikazuje točke enako zaželenih potrošnih košaric. Običajno jih rišemo knveksne v skladu z zakonom padajoče relativne mejne koristnosti. Ko se pomikamo navzdol, desno po krivulji, kjer premikanje pomeni povečanje količine hrane in zmanjševanje npr, enot obleke, krivulja postaja vse bolj položna.

Potrošnikovo ravnotežje: indiferenčne krivulje

Ko se pomaknemo iz A v B zamenjate 32 od vaših 6 neot obleke za 1 dodatno enoto hrane. Ko se premaknemo iz B v C žrtvujete le eno enoto vaše preostale zaloge obleke, da pridobite tretjo enot hrane.

Potrošnikovo ravnotežje: proračunska omejitev = NM

- Ravna proračunska črta NM povezuje vse možne kombinacije dveh dobrin, pri katerih bi potrošnik potrošil ves dohodek - Kupljena količina hrane je F, kupljena količina obleke je C - Celotni izdatki za hrano so 1,5F$ in za obleko 1,C$ - Dnevni dohodki in izdatki so 6$ - Enačba proračunske omejitve NM = 6$ = 1,5F$ + 1C$ - Nagib funkcije NM = 1,5$ / 1$ ( cena hrane / cena obleke)

Potrošnikovo ravnotežje: tangentost Potrošnik je v ravnotežju, ko je nagib proračunske omejitve natančno enak nagibu indiferenčne krivulje. Nagib indiferenčne krivulje je razmerje mejne koristnosti hrane z mejno koristnostjo obleke. V točki B se proračunska omejitev le dotika indiferenčne krivulje U 3 in je ne prečka. V točki B kjer se proračunska omejitev ravno dotakne in ne prekorači indiferenčne krivulje, najdemo najvišjo krivuljo koristnosti, ki jo lahko doseže potrošnik Nagib indiferenčne krivulje je mera relativne mejne koristnosti dobrin oz. nadomestitvenih pogojev, pod katerimi bi bili potrošniki za zelo mejne spremembe pripravljeni sprejeti malo manj ene dobrine za malo več druge. Odvisen je od razmerja med dvema tržnima cenama, kako daleč od nič leži pa je odvisno od velikosti dohodka Potrošnik se bo pomikal po tej proračunski omejitvi, dokler ne bo dosegel najvišje dosegljive indiferenčne krivulje . V tej točki

se proračunska črta dotika indeferenčne krivulje, ne bo pa je prečkala. Ravnotežje je v tangentni točki, kjer je nagib proračunske omejitve natančno enak nagibu indiferenčne krivulje.

Potrošnikovo ravnotežje: sprememba dohodka Primer: Potrošnikov dnevni dohodek se je razpolovil in črta se je premaknila vzporedno navznoter N'M' in potrošnik se sedaj lahko prosto pomika vzdolž te nove (nižje) proračunske omejitve.

Dohodkovno-potrošna krivulja

Potrošnikovo ravnotežje: sprememba cene Primer: cena hrane je porasla od 1,5$ na 3$. Cena obleke se ni spremenila. Ker se cena obleke ni spremenila je točka N še vedno na voljo tam, kjer je bila prej Ker se je cena hrane povečala, točka M ni več dosegljiva Nova proračunska omejitev gre skozi točko N, vendar se mora pri toki N zasukati in spustiti v M''

Cenovno-potrošna krivulja

Individualna krivulja povpraševanja Iz cenovno-potrošne krivulje izpeljemo krivuljo individualnega povpraševanja po neki dobrini. Pri izpeljavi uporabimo predpostavko, da se razen cene opazovane dobrine noben drug dejavnik povpraševanja ne spreminja (“ceteris paribus”).

Y Px

P1

cenovno-potrošna krivulja

krivulja povpraševanja

P2

P3

2

1

X1

0

X2

X3

3

X

0

X1

X2

X3

X

Proizvodnja in organiziranje poslovanja – POGLAVJE 6 • • •

•

Proizvodna funkcija kaže največjo količino proizvodov, ki jo je mogoče proizvesti pri dani količini inputov/proizvodnih dejavnikov. Opredeljena je za dano raven inženirskega in tehničnega znanja. Proizvodnja je proces, ki spreminja proizvajalne dejavnike (vložke, inpute) v proizvode (izložke, outpute). Proizvodna funkcija prikazuje maksimalni proizvod (Q), ki ga je mogoče proizvesti z neko kombinacijo proizvajalnih dejavnikov pri dani tehnologiji. Proizvodno funkcijo lahko zapišemo v analitični obliki. Če predpostavimo, da podjetje uporablja le dva proizvajalna dejavnika kapital (K) in delo (L), jo lahko zapišemo kot: Q = f (K,L)

Proizvajalni dejavniki •

• •

Z vidika njihove razpoložljivosti v nekem obdobju lahko proizvajalne dejavnike razdelimo v dve skupini: - fiksne oz. stalne proizvajalne dejavnike in - variabilne oz. spremenljive proizvajalne dejavnike. Na kratek rok so nekateri proizvajalni dejavniki fiksni, nekateri pa spremenljivi. Na dolgi rok so vsi proizvajalni dejavniki spremenljivi.

Trije proizvodni koncepti

• -

Na osnovi proizvodne funkcije posameznega podjetja lahko izračunamo tri pomembne proizvodne koncepte: Celotni proizvod –pomeni celotno količino proizvedenega outputa v fizičnih enotah Povprečni proizvod – je enak celotnemu outputu, deljenemu s številom enot inputa. mejni proizvod inputa je dodaten proizvod ali output, ki ga doda 1 dodatna enota tega inputa, medtem ko vsi ostali inputi ostanejo nespremenjeni

Tri lastnosti proizvodne funkcije: (1) Zakon o padajočem donosu (2) Krivulja enakega proizvoda (3) Merilo proizvodnje in donosi obsega 1) Zakon o padajočem donosu mejni proizvod vsake enota inputa pada, ko povečujemo količino tega inputa, vse druge inpute pa ohranjamo konstantne. Primer: - pri nič enoti dela je proizvod tudi nič - dodamo eno enoto dela pri isti količini zemlje in pridelamo 2.000 bušlov koruze - povečamo količino dela na 2 enoti, druge inpute ohranimo nespremenjene - druga enota dela doda le 1.000 bušlov dodanega outputa, kar je manj kot je dodala prva enota - tretja enota dela ima še nižji mejni proizvod Donosi obsega – kažejo odzivnost celotnega proizvoda, ko se vsi inputi povečajo sorazmerno: a) konstantni donosi obsega – sprememba vseh inputov vodi v sorazmerno spremembo outputa b) naraščajoči donosi obsega – ko povečanje vseh inputov vodi v več kot sorazmerno povečanje outputa. c) padajoči donosi obsega – pomenijo, da hkratno povečanje inputov vodi v manj kot sorazmerno povečanje celotnega outputa.

•

Mejni proizvod proizvajalnega dejavnika je dodatna količina proizvoda, ki se jo lahko proizvede, če se poraba proizvajalnega dejavnika poveča za eno enoto.

•

Ob povečevanju porabe spremenljivega proizvajalnega dejavnika začne mejni proizvod po določeni točki padati. To lastnost imenujemo zakon o padajočem donosu.

• •

Mejni proizvod (dela) izračunamo kot:

APL =

Povprečni proizvod (dela) izračunamo kot:

Q L

MPL =

∆Q ∆L

Zakon o padajočem donosu • Dokler je mejni proizvod (MP) večji od povprečnega (AP), povprečni proizvod narašča, in nasprotno. • Krivulja mejnega proizvoda seka krivuljo povprečnega proizvoda v njenem maksimumu. Krivulje celotnega proizvoda, mejnega proizvoda in povprečnega proizvoda.

112

D

100

80

količina (Q)

količina (Q)

120

35 112

B

30

25

C

M povprečni proizvod

20 B

60

15 40

mejni proizvod

10 20

5 A

0 0

1

2

3

4

5

6

7

8

9

D

0

10 delo (L)

0

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

delo (L)

2.) Krivulja enakega proizvoda Produktivnost – s produktivnostjo merimo razmerje celotnega outputa do tehtanega povprečja inputov. - produktivnost dela = količina outputa na enoto dela

-

produktivnost kapitala = output na enoto kapitala celotno produktivnost dejavnikov = output celotnih inputov kapitala in dela

Proizvodnja ne zahteva le dela in zemlje, ampak tudi čas: - kratek rok-opredelimo kot čas, v katerem lahko podjetja prilagodijo proizvodnjo s spremembo prilagodljivih dejavnikov, kot so surovine in delo, ne morejo pa spremeniti stalnih dejavnikov, kot je kapital. - dolgi rok – je dovolj dolgo obdobje, da lahko prilagodimo tudi stalne oz. vse dejavnike proizvodnje vključno s kapitalom. Precej povečanja outputa gre na račun tehnoloških sprememb, ki izboljšujejo produktivnost in življenjsko raven. Tehnološka sprememba - izboljšanje v proizvodnjih procesih dobrin in storitev = procesne inovacije - sprememba starih in uvedba novih izdelkov = inovacije proizvodov

•

zemlja (A)

•

Krivulja enakega proizvoda ali izokvanta povezuje vse kombinacije proizvajalnih dejavnikov, s katerimi je mogoče proizvesti enako količino proizvoda. Zemljevid krivulj enakega proizvoda določa značilnosti proizvodne funkcije. 6

5

4

3

692

2

548

1

346

0 0

1

2

3

4

5

6 delo (L)

Krivulja enakega proizvoda

• • •

Nagnjenost krivulje enakega proizvoda prikazuje količino enega proizvajalnega dejavnika, ko jo je treba zamenjati za enoto drugega proizvajalnega dejavnika, da se velikost proizvoda ne bi spremenila. Mejna stopnja tehnične zamenljivosti (MRTS) je količina enot prvega proizvajalnega dejavnika, ki jo je treba zmanjšati, če povečamo količino drugega proizvajalnnega dejavnika za eno enoto in želimo ohraniti enako proizvodnjo. Mejno stopnjo tehnične nadomestljivosti zemlje za delo na primer izračunamo kot:

MRTS = −

∆A ∆L

•

pri čemer ∆ A in ∆ L merita mejne spremembe zemlje in dela vzdolž krivulje enakega proizvoda.

•

Mejna stopnja tehnične nadomestljivosti je povezana z mejnim proizvodom proizvajalnih dejavnikov, saj velja:

MPL ⋅ ∆L + MPK ⋅ ∆K = 0

•

Od tod izpeljemo:

MRTS = −

∆A MPL = ∆L MPK

Krivulja enakega proizvoda Mejna stopnja tehnične nadomestljivosti

zemlja (A)

6

5 A= 3

4 L=1

3 A =1

2 L=1

1

A= 1/3 L=1

0 0

1

2

3

4

5

6 delo (L)

Krivulja enakega proizvoda V primeru, da sta proizvajalna dejavnika popolnoma nadomestljiva ali popolnoma nenadomestljiva, imajo krivulje enakega proizvoda specifično obliko.

kapital (K)

kapital (K)

Krivulje enakega proizvoda pri popolni nadomestljivosti proizvajalnih dejavnikov (levo) Krivulje enakega proizvoda pri stalnem razmerju proizvajalnih dejavnikov (desno)

C

C B B K1

Q1

Q2

Q1 Q2

A Q3

Q3 A

0

delo (L) 0

L1

delo (L)

3) Merilo proizvodnje in donosi obsega • •

Proporcionalno povečanje naložb vseh proizvajalnih dejavnikov, ki vstopajo v proizvodni proces, imenujemo povečanje merila proizvodnje. Lastnost proizvodne funkcije, da opisuje razmerje med obsegom porabe proizvajalnih dejavnikov in njihovo učinkovitostjo, imenujemo donosi obsega.

•

Donose obsega lahko merimo s koeficientom elastičnosti:

EQ =

% ∆ kolicine proizvoda % ∆ nalozbe vseh produkcijskih dejavnikov

•

Glede na koeficient elastičnosti EQ razlikujemo med: - naraščajočimi donosi obsega: EQ > 1 - konstantnimi donosi obsega: EQ = 1 - padajočimi donosi obsega: EQ < 1

•

Pri dani produkcijski funkciji so lahko pri različnih obsegih proizvodnje različni donosi obsega.

Konstantni donosi obsega Če proporcionalnemu povečanju naložbe proizvajalnih dejavnikov sledi proporcionalno povečanje količine proizvoda, govorimo o konstantnih donosih obsega (EQ = 1). Konstantni donosi obsega

Q

Q L

K, L K

Naraščajoči donosi obsega Če proporcionalnemu povečanju naložbe proizvajalnih dejavnikov sledi nadproporcionalno povečanje količine proizvoda, govorimo o naraščajočih donosih obsega (EQ > 1). Naraščajoči donosi obsega

Q

Q L

K,L K

Padajoči donosi obsega Če proporcionalnemu povečanju naložbe proizvajalnih dejavnikov sledi podproporcionalno povečanje količine proizvoda, govorimo o padajočih donosih obsega (EQ < 1). Padajoči donosi obsega

Q

Q L

K, L K

W

Uporaba teorije proizvodnje • Podjetja se morajo pri sprejemanju poslovnih odločitev zavzemati, da delujejo na proizvodni funkciji in da zaposlujejo ustrezno količino proizvajalnih dejavnikov. • Podjetju se splača povečevati zaposlitev nekega proizvajalnega dejavnika toliko časa, dokler vrednost njegovega mejnega proizvoda presega stroške zaposlitve dodatne enote proizvajalnega dejavnika. Optimalna zaposlenost

povpraševanje po delu

točka maksimiranja dobička

W0

0

L0

L

Poslovne organizacije – po Samuelsonu: V tržnem gospodarstvu je proizvodnja organizirana v podjetjih: nekaj proizvodnje v s.p.-jih, nekaj v partnerstvih in večino v korporacija. Vsaka vrsta podjetja ima prednosti in slabost. Majhna podjetja so prilagodljiva, lahko tržijo nove proizvode in lahko hitro izginejo. Toda imajo temeljno slabost, da ne morejo pritegniti večje količine kapitala od razpršenih vlagateljev. Današnjim velikim korporacijam država dovoljuje omejeno odgovornost in so sposobne zbrati miljarde $ kapitala s sposojanjem od bank, imetnikov obveznic in delničarjev. V sodobnem gospodarstvu proizvajajo večino dobrin in storitev podjetja, kjer ekonomije množične proizvodnje zahtevajo output velikih količin, tehnologija proizvodnje zahteva več kapitala, kot so ga posamezni vlagatelji pripravljeni tvegati, in učinkovita proizvodnja zahteva, da centalna entiteta skrbno upravlja in koordinira naloge.

Analiza stroškov - POGLAVJE 7 1 2 3

Stroški so ovrednoteni potroški proizvajalnih dejavnikov, ki vstopajo v proizvodni proces. Inputi: delo, kapital, material. Stroškovna funkcija, ki opisuje zvezo med obsegom proizvodnje in stroški proizvodnje, izhaja neposredno iz proizvodne funkcije podjetja. Proizvajalec mora poznati značilnosti svoje stroškovne funkcije, da lahko sprejema kakovostne poslovne odločitve.

Zapis stroškovne funkcije Če ima dvofaktorska proizvodna funkcija obliko: Q = f(K,L), pri čemer K in L označujeta porabo kapitala in dela in če pri konkretni porabi kapitala k in dela l podjetje lahko proizvede količino q izdelka, q = f(k,l) potem celotne proizvodne stroške lahko zapišemo kot TC(q) = TC(f(k,l)) = k.PK + 1.PL. pri čemer PK označuje ceno enote kapitala in PL ceno enote dela.

Kratkoročni stroški Na kratek rok so nekateri stroški: a) stalni ( fixed cost)– FC ( najemnina, obresti za dolgove, plača profesorja) predstavljajo celotne denarne izdatke, ki jih imamo tudi, ko ne proizvedemo nič. Spremembe količine outputa ne vplivajo na stalne stroške. b) spremenljivi (variable cost)– VC (material, surovine, plača delavcev na proizvodnji liniji, elektrika, gorivo) predstavljajo izdatke, ki se spreminjajo skupaj s količino outputa. Vključujejo vse stroške, ki niso stalni. c) celotni stroški (total cost)– TC predstavljajo najnižje denarne izdatke, ki so potrebni za proizvodnjo dane količine outputa q in rastejo,ko raste q, zato ker: TC = FC + VC.

Pri analizi kratkoročnih stroškovnih funkcij upoštevamo naslednje predpostavke: - Podjetje uporablja le dva proizvajalna dejavnika: kapital (K), ki je stalni dejavnik, in delo (L), ki je spremenljivi dejavnik. - Podjetje proizvaja le en izdelek, katerega proizvedeno količino označimo s Q. - Trgi proizvodnih dejavnikov so popolnoma konkurenčni, kar pomeni, da je njihova cena znana in stalna v opazovanem obdobju. - Za kratkoročno proizvodno funkcijo velja zakon padajočih donosov. Celotni stroški (TC) = stalni stroški (FC) + variabilni stroški (VC)

Mejni stroški (marginal cost) – MC označujejo dodatne stroške pri proizvodnji 1 dodatne enote outputa. Mejni stroški proizvodnje so dodatni stroški, ki jih povzroči proizvodnja 1 dodatne enote outputa. Primer:- za letalsko družbo, ki leti s praznimi sedeži so dodatni stroški za dodatnega potnika le cena prigrizka, saj za dodatnega potnika ne potrebujejo nič dodatnega kapitala (letala) ali dela ( pilota). -v elektrarni pa so lahko stroški dodatne enota outputa lahko zelo visoki

Povprečni stroški ali stroški na enoto – AC so celotni stroški, deljeni s številom vseh proizvedenih enot Povprečni stroški = celotni stroški = TC = AC output Povprečni stalni stroški - AFC = FC / q Ker so celotni stalni stroški vedno konstantni, nariše deljenje z vse večjo količino padajočo krivuljo povprečnih stalnih stroškov. Ko podjetje proda večjo količino lahko razporedi svoje splošne stroške na več in več enot. Povprečni spremenljivi stroški – AVC = VC / q

So enaki spremenljivim stroškom, deljenim z outputom Pazi: Ne zamenjuj povprečnih stroškov z mejnimi stroški, ker je to napako prav lahko storiti !

Povzetek: Ko so mejni stroški pod povprečnimi stroški, vlečejo povprečne stroške navzdol Ko so MC ravno enaki AC, AC ne rastejo in ne padajo in je to njihov minimum Ko so MC nad AC, vlečejo AC navzgor Torej pri dnu krivulje AC v obliki črke U velja MC = AC = minimum AC Pomeni: - da naj podjetje, ki išče najnižje povprečne stroške proizvodnje, poišče tisto količino proizvodnje, pri kateri so mejni stroški enaki povprečnim. Krivulja stroškov v podjetju je močno odvisna tudi od proizvodnje funkcije podjetja. Če tehnološke izboljšave omogočajo podjetju proizvodnjo iste količine outputa z manj inputi bodo stroški podjetja padli in krivulja stroškov se bo pomaknila navzdol. Proizvodnja funkcija nam pove, kaj je najcenejša kombinacija inputov, ki je na voljo podjetju, da bo lahko proizvedlo to količino. Zakaj ima krivulja povprečnih stroškov običajno obliko črke U? Slika 7-4 - Kratki rok je obdobje ki je dovolj dolgo, da lahko prilagodimo spremenljive inpute, kot material in delo, toda prekratko za prilagoditev vseh inputov. V kratkem roku ne moremo prilagoditi oz. spremeniti stalnih dejavnikov, kot so tovarne in oprema. Zato so običajno stroški materiala in dela spremenljivi, medtem ko so stroški kapitala stalni stroški. -V dolgem roku lahko prilagodimo vse inpute, vključno z delom, materialom in kapitalom. Torej so dolgoročno vsi stroški spremenljivi, in ne stalni. Odgovor: Kratkoročno, ko so dejavniki ( kapital) stalni, spremenljivi dejavniki, običajno v začetku, kažejo naraščajoče donose, ki jim nato sledijo padajoči donosi. Temu ustrezna krivulja stroškov kaže v začetku padajoče mejne stroške, ki jim sledijo naraščajoči MC, ko vstopimo na področje padajočih donosov.

Izbor inputov podjetja Vsako podjetje se mora odločiti kako bo proizvajalo. Izhodišče: Podjetja minimizirajo proizvodne stroške. Pravilo najmanjših stroškov: če želi podjetje pri dani količini proizvajati z najnižjimi stroški, naj kupuje inpute, dokler se ne izenačijo mejni proizvodi na €, porabljen za vsak input. Postopek: -najprej izračunamo mejni proizvod pri vseh količinah outputa -potem delimo mejni proizvod vsakega inputa z njegovo ceno in najdemo mejni proizvod na $ inputa -kombinacija inputov z najnižjimi stroški je tam, kjer je mejni proizvod na $ inputov enak za vse inpute. Pravilo najmanjših stroškov : če želi podjetje pri dani količini proizvajati z najnižjimi stroški, naj kupuje inpute, dokler se ne izenačijo mejni proizvodi na $, porabljeni za vsak input, pomeni = mejni proizvod L cena L To pravilo je analogno tistemu, ki velja za potrošnike pri maksimiranju koristnosti. Pravilo nadomestitve: če pade cena enega dejavnika, medtem ko vse druge cene ostanejo enake, bo podjetje pridobilo, če bo druge dejavnike nadomestilo z zdaj cenejšim proizvodnim dejavnikom. Primer: - padec cene dela bo povečal razmerje MPL / PL nad razmerja MP/P za druge inpute. - povečanje zaposlenosti dela ( L) zmanjša MPL zaradi zakona padajočih donosov in zato zniža MPL /PL - nižja cena in MP dela vrneta mejni proizvod na $ za delo v položaj enakosti z drugimi proizvodi. Ekonomski stroški in poslovno računovodstvo -kategorije stroškov v bilanci uspeha: material, stroški dela in stroški poslovanja - ustrezajo spremenljivim stroškom podjetja najem, AM in administrativni stroški - ustrezajo stalnim stroškom amortizacija AM meri letne stroške inputov kapitala, ki ga dejansko ima podjetje: celotni znesek AM v času uporabne dobe kapitalne dobrine mora biti enak nabavni ceni AM obračunavamo v letnih obračunih -* čas uporabe je povezan z dejanskim ekonomskim uporabnim časom sredstva. Bilanca stanja kaže, koliko je v danem trenutku vredno premoženje podjetja, osebe ali države. Izkazuje sredstva na eni strani in obveznosti do virov sredstev na drugi strani

Bilanca uspeha meri tokove v podjetju in iz njega. Bilanca stanja meri stanje sredstev in obveznosti ob koncu obračunskega leta. Neto vrednost = sredstva - obveznosti Računovodske kategorije se vrednotijo po standardih Oportunitetni stroški Opredelitev stroškov, ki jo uporabljajo ekonomisti je širša od računovodske. Ekonomski stroški vključujejo ne le

očitne denarne izdatke oz. denarne transakcije, ampak tudi bolj prefinjene oportunitetne stroške, kot je zaslužek lastnika podjetja za njegovo delo. Ti oportunitetni stroški so tesno omejeni s ponudbami na konkurenčnih trgih, tako da so cene za dobrine in storitve, s katerimi trgujemo, blizu oportunitetnim stroškom. Najpomembnejša je uporaba oportunitetnih stroškov za netržne dobrine ( čist zrak, zdravje, rekreacija), katerih »storitve« imajo zelo visoko vrednost , čeprav jih ne kupujemo ali prodajamo na trgu. Oportunitetni strošek je vrednost dobrine, ki se ji odrečemo. Ekonomisti vključujejo vse stroške, pa naj odsevajo denarne transakcije ali ne, zato se ekonomski pogled na oportunitetne stroške razlikuje od računovodskega. Ekonomski stroški tako vključujejo poleg eksplicitnih denarnih izdatkov tudi tiste oportunitetne stroške, ki so nastali, ker lahko vire uporabljamo na alternativne načine.

Teorija proizvodnje, teorija stroškov in optimalna kombinacija proizvodnih dejavnikov Tabela 7A-1: ponazarja zakon padajočih donosov -mejni proizvod dela je dodatna proizvdonja, ki izhaja iz 1 enote dodatne enote dela -v tabeli v poljubni točki poiščemo mejni proizvod dela tako, da odštejemo output od števila na desni v isti vrstici -mejjni proizvod zemlje – izračunamo ga s prierjavo sosednjih elementov v danem stolpcu Zakon padajočih donosov pravi, da bo pri povečanju enega inputa in nespremenjenem drugem inputu, mejni proizvod dejavnika, ki ga spreminjamo, po določeni točki začel upadati. Ko povečamo delo z 1 na 2 enoti, se količina outputa poveča od 200 na 282 enot oz. za 82 enot. Toda naslednje povečanje dela doda le 64 enot ( 346-282). Padajoči donosi so torej začeli delovati. Slika 7A-1 = krivulja enakega proizvoda Tabelo A-1 spremenimo v zvezno črto tako, da narišemo krivuljo skozi vse točke, ki daho q= 346. Tej črti pravimo krivulja enakega proizvoda ali izokvanta. Tabela 7A-2: Številčna proizvodnja funkcija nam kaže različne načine za proizvodnjo dane količine outputa. Slika 7A-2 = Krivulja enakih stroškov . Vse črte so ravne in vzporedne, ker podjetja pogosto privzemajo, da bodo lahko kupila vso želeno količino inputa po konstantnih cenah. Črte so položnejše, ker je cena dela nekoliko nižja od cene kapitala.

Slika 7A-3: Krivulje enakega proizvoda in krivulje enakih stroškov – dotikališče pri najnižjih stroških. S kombinacijo krivulj enakega proizvoda in enakih stroškov lahko določimo za podjetje najboljši položaj z najnižjimi stroški (optimum). To točko določimo tako, da preko krivulj enakih stroškov narišemo krivuljo enakega proizvoda. Ravnotežje bo v C, kjer se krivulja enakega proizvoda dotika najnižje krivulje enakih stroškov.

Pogoj najnižjih stroškov: Razmerje mejnih proizvodov obeh dejavnikov mora biti enako razmerju cen obeh dejavnikov. Nadomestitveno razmerje = mejni proizvod dela mejni proizvod zemlje = nagib krivulje enakega proizvoda = cena dela cena zemlje

Ali, kar sledi iz prejšnjega, mejni proizvod na € mora biti enak za vsak proizvodni dejavnik

. Povzetek: Proizvodnja funkcija je seznam količin outputa, ki ga lahko proizvedemo z različnimi kombinacijami dela (stolpci) in zemlje (vrstice). Padajoče donose spremenljivega dejavnika pri ostalih stalnih ali konstantnih dejavnikih lahko pokažemo tako, da izračunamo zmanjšanje mejnega proizvoda v vsaki vrstici ali stolpcu. Krivulja enakega proizvoda ali izokvanta kaže alternativne kombinacije inputov, ki dajo enako količino proizvodov. - Nagib ali nadomestitveno razmerje vzdolž krivulje enakega proizvoda je enako relativnemu mejnemu proizvodu. - Krivulje enakih celotnih stroškov so vzporedne črte, katerih nagib je enak razmerjam cen dejavnikov, kombinacija z najnižjimi stroški je v dotikališču, kjer se krivulja enakega proizvoda dotika, vendar ne prečka najnižje krivulje TC. - V ravnotežju najnižjih stroškov so mejni proizvodi sorazmerni cenam dejavnikov z izenačenimi mejnimi proizvodi na $, potrošen za vse dejavnike.

Poslovanje organizacije/Ekonomika podjetja • • •

Ekonomija množične proizvodnje Zbiranje virov za proizvodnjo velikih količin Upravljanje proizvodnega procesa

Proizvodnjo organiziramo v podjetju zaradi tega, ker učinkovitost v splošnem zahteva proizvodnjo velikih količin, zaradi potrebnih finančnih virov in skrbnega upravljanja in nadziranja dejavnosti.

Povezave

POLITIČNA EKONOMIJA PROIZVAJALNI DEJAVNIKI

EKONOMIKA POSLOVNEGA SISTEMA PRVINE POSLOVNEGA PROCESA

Delovna sila

Delovna sila

Proizvajalna sredstva

Delovna sredstva

Delovna sredstva

Predmeti dela

Predmeti dela Storitve

Smoter in cilji delovanja organizacije • • •

Organizacija je razmeroma samostojna celota ljudi in sredstev, ki se z neko dejavnostjo prizadeva doseči zastavljene cilje in tako uresničiti namen. Uresničevanje ciljev je povezano s členitvijo nalog, ki izhajajo iz tehnične delitve celostne naloge, smotrnost izvajanja nalog pa se dosega z ustreznim organiziranjem. Vsa, sicer različna pričakovanja deležnikov v organizaciji je mogoče uresničevati le z delovanjem organizacije, ki ga označujemo kot poslovanje ali poslovni proces.

Deležniki organizacije • • • • • •

lastniki/ustanovitelji zaposlenci dobavitelji kupci/odjemalci/uporabniki lokalna skupnost država

Dva temeljna smotra pridobitne organizacije • •

naturalnogospodarski (ukvarjanje s proizvodi in storitvami) vrednostnogospodarski (ustvarjanje nove vrednosti)

Cilji pri poslovnem procesu pridobitne organizacije Smotru gospodarske družbe iz vrednostnogospodarskega zornega kota morajo biti podrejeni vsi cilji poslovnega procesa: v zvezi s prvinami poslovnega procesa, poslovnimi učinki, pretvarjanjem prvin poslovnega procesa v poslovne učinke ali z drugimi posameznimi procesi na različnih ravneh, v zvezi s sredstvi in njih financiranjem ali številnimi drugimi stanji in gibanji. Cilji pri poslovnem procesu nepridobitne organizacije • • •

gospodarno, učinkovito in uspešno zadovoljevanje družbenih potreb.

Predmet ekonomike organizacije ali poslovne ekonomike proučuje: • • •

gospodarske pojave v organizaciji in v njenih poslovnih stikih z okoljem, raziskuje dejavnike njene učinkovitosti in uspešnosti ter opredeljuje zakonitosti pojavov v zvezi z njo.

Poslovanje Zanima nas gospodarjenje v okviru tiste organizacije, ki se ukvarja s poslovanjem. S poslovanjem razumemo : • proizvajanje in prodajanje proizvodov, • nakupovanje in prodajanje blaga ter • opravljanje storitev. Kdo se ukvarja s poslovanjem?

Poslovni subjekti v Sloveniji, 31.12.2003 nefinančne družbe 45.414 Skupaj 140.237 gospodarski subjekti 111.907 pravne osebe 45.140

finančne družbe 708 zavodi, organi in organizacije 28.330

fizične osebe 66.767

pravne osebe

Gospodarski subjekti v Sloveniji, 31.12.2003 Skupaj 111.907 Družba z neomejeno odgovornostjo (d.n.o.) Komanditna družba (k.d.) Družba z omejeno odgovornostjo (d.o.o.) Delniška družba (d.d.)

3.375 1.232 38.063 1.197

Proizvajalne organizacije •

Proizvajalne organizacije so tiste, katerih pretežni del poslovanja je proizvajanje in prodajanje proizvodov, to je materialnih dobrin, ki služijo osebni, kolektivni ali proizvajalni (po)rabi.

•

Delimo jih na: a) rudarska podjetja b) industrijska podjetja c) kmetijska (in ribiška) podjetja d) gozdarska podjetja e) gradbena podjetja f) obrtna proizvajalna podjetja.

Trgovinske organizacije • •

So nasprotje proizvajalnih organizacij, saj njihovi poslovni učinki niso opredmeteni. Trgovinske organizacije kupujejo blago zato, da bi ga prodajale (trgovinska podjetja). Posredujejo med proizvajanjem in porabo. Delimo jih po obsegu in načinu poslovanja na tista, ki poslujejo na veliko, in tista, ki poslujejo na malo.

Storitvene organizacije • •

So nasprotje proizvajalnih organizacij, saj njihovi poslovni učinki niso opredmeteni. Med storitvene organizacije štejemo: a) podjetja za prevoz in zveze, b) vodnogospodarska podjetja, c) gostinska podjetja, d) podjetja za trgovinske storitve, e) obrtna storitvena podjetja, f) stanovanjsko-komunalna podjetja, g) podjetja za finančne, tehnične in poslovne storitve, h) podjetja, ki se pridobitno ukvarjajo z izobraževanjem, znanostjo, kulturo in informiranjem ali zdravstvom.

Vrste organizacij glede na lastništvo Sredstva organizacije

Viri sredstev organizacije

Stvari Pravice Denar

Dolgovi

•

Kapital

Lastništvo organizacije je z gospodarskega vidika opredeljeno le z naravo kapitala, ne dolgov. Financerji vnesejo kapital v organizacijo s čisto določenim namenom. Takšni financerji so lastniki organizacije.

•

Razlikovati je treba odgovora na vprašanja, čigava so sredstva in komu pripada organizacija.

Državne, zasebne, domače, tuje in mešane organizacije • •

Ko govorimo o njih, mislimo na to, v čigavi lasti so oziroma kdo je prispeval njihov kapital. Ločitev upravljanja in ravnateljevanja.

Osebne in kapitalske družbe • • • • •

Gospodarske družbe kot najbolj značilne pridobitne organizacije lahko razporedimo v dve skupini: osebne in kapitalske družbe. Osebna družba: večji pomen sodelovanja družbenikov kot združevanja kapitala. Kapitalska družba: združevanje kapitala pomembnejše od osebnega sodelovanja družbenikov. Vse gospodarske družbe, razen tihe družbe, so pravne osebe. Samostojni podjetnik posameznik ni pravna oseba in pri svoji pridobitni dejavnosti nastopa zgolj kot fizična oseba.

Podjetje Podjetje je gospodarska in pravna tvorba, ki ima praviloma pridobitni namen. Podjetje je ločeno od zasebnega gospodinjstva podjetnika ali družbenika in je skupek organiziranega premoženja, namenjenega za opravljanje gospodarske dejavnosti, praviloma naravnane na ustvarjanje dobička. Pri tem je kapital podjetnika ali družbenikov izpostavljen tveganju. Podjetje mora dolgoročno ustvarjati dobiček, saj bi sicer porabilo kapital, postalo plačilno nesposobno in šlo v stečaj. Prihodke in odhodke ter vse spremembe v premoženju evidentira v računovodstvu. Pravna karakteristika podjetja se izraža v njegovi pravni obliki in v firmi. Podjetje preneha z likvidacijo in stečajem, zasebno podjetje tudi s smrtjo podjetnika. Stopnje ali faze poslovnega procesa

Nabava

Proizvodnja

Okolje

Okolje

Financiranje/denar

Bilanca uspeha/izkaz poslovnega izida (obdobje; tok)

VC FC

Prodaja

Bilanca stanja (stanje na določen dan)

sredstva = obveznosti + čista vrednost čista vrednost = sredstva - obveznosti

Obnašanje popolno konkurenčnih trgov - POGLAVJE 8 Tema tega poglavja: -odločitve o ponudbi podjetja so odvisne od mejnih stroškov proizvodnje -dolgoročno bodo podjetja vstopala ali izstopala iz panoge,dokler ne bodo dobički v tej industriji enaki0 -popolno konkurenčna panoga bo učinkovita, kar pomeni, da ni mogoče izboljšati položaja vseh le z reorganizacijo proizvodnje. Opredeljevalci tržne strukture/položaja: • število ponudnikov ali povpraševalcev na trgu, • možnost vstopa novih ponudnikov ali povpraševalcev med stare, • obstoj in popolnost substitutov (homogenost proizvoda) • gibljivost ponudnikov in povpraševalcev.

Tržna struktura

Tržna struktura – Von Stackelberg

Tržna struktur Homogenost proizvodov

(Tržna struktura – S. Weintraub

ŠteviloKupci

Tržne strukture • Popolno konkurenčni/popolni tekmovalni trg: kadar se na njem z istovrstnim (homogenim) blagom in ob enaki ceni pojavlja veliko število prodajalcev, a tudi veliko število kupcev, in posameznik nima nobenega vpliva na ceno; niti med prodajalci niti med kupci ni dogovora, prav tako ne vmešavanja države. • Nepopolno konkurenčni/nepopolno tekmovalni trg: kadar manjka katera izmed naštetih posebnosti popolno konkurenčnega/popolno tekmovalnega trga. • Monopol: kadar je na strani ponudbe kakega blaga samo en prodajalec. Ponudbeno obnašanje popolnega konkurenta Predpostavka: da naše konkurenčno podjetje maksimira dobiček. Dobiček za korporacijo predstavlja znesek, ki ga lahko izplača v dividendah svojim lastnikom, ponovno vloži v denar ali uporabi za finančne naložbe. Ker dobički vključujejo tako stroške kot prihodke, mora podjetje dobro poznati strukturo svojih stroškov.

Osrednje točke: • V popolni konkurenci je mnogo majhnih podjetij, vsako proizvaja identičen proizvod, a je premajhno, da bi lahko vplivalo na tržno ceno. • Popolni konkurent ima popolnoma prožno krivuljo povpraševanja. • Mejni, dodatni prihodek, ki ga zasluži s prodajo dodatne enote proizvoda je enak ceni proizvoda. Slika 8-1: ponazarja, kako je prožnost povpraševanja za posamezno podjetje precej večja kot pa za celotni trg.

-

-

V popolni konkurenci je mnogo majhnih podjetij, vsako proizvaja identični proizvod, a je premajhno, da bi lahko vplivalo na tržno ceno Popolni konkurent ima popolnoma prožno krivuljo povpraševanja (dd) Dodatni prihodek, ki ga zasluži s prodajo dodatne enote je torej enak tržni ceni.

Količina, ki prinaša največji dobiček je tam, kjer so mejni stroški enaki ceni. Celotni dobiček doseže vrh, ko ni mogoče s prodajo dodatne enote zaslužiti še več dobička. Pravilo za ponudbo podjetja v popolni konkurenci: Podjetje maksimira dobiček, ko proizvaja tisto količino, pri kateri so mejni stroški enaki ceni: Mejni stroški = cena ali MC = P

Potrebni pogoj za doseganje optimalnega položaja popolnega konkurenta v kratkem obdobju • • • •

Na kratek rok lahko proizvajalec v popolni konkurenci določene proizvodne dejavnike spreminja, drugi pa so stalni. Ker na ceno nima vpliva, določi obseg proizvodnje tako, da maksimizira svoj dobiček. Podjetju se splača povečevati obseg proizvodnje toliko časa, dokler so mejni prihodki (MR) večji ali enaki mejnim stroškom (MC). Pogoj za doseganje največjega dobička zapišemo kot: MR = MC oziroma P = MC.

•

Navedeni pogoj je potrebni pogoj za maksimiziranje dobička oziroma minimiziranje izgube podjetja, ki posluje v pogojih popolne konkurence.

Zadostni pogoj za doseganje optimalnega položaja popolnega konkurenta v kratkem obdobju •

Tudi če podjetje izpolnjuje potrebni pogoj P=MC, lahko posluje z dobičkom ali izgubo, kar je odvisno od povprečnih celotnih stroškov pri danem obsegu proizvodnje: - če je P>ATCmin, potem podjetje dosega dobiček; - če je P=ATCmin, potem podjetje dosega ničelni dobiček; - če je AVCmin
V razmerah ko podjetja lahko prosto vstopajo in izstopajo iz panoge in ker nima nobeno podjetje posebnih prednosti lokacije ali spretnosti, bo konkurenca dolgoročno izničila vse dobičke, ki jih zaslužijo obstoječa podjetja. Prav tako prost izstop pomeni, da cena ne more pasti pod točko ničelnega dobička, pomeni prost vstop, da cena v dolgoročnem ravnotežju ne more presegati dolgoročnih povprečnih stroškov.

•

Zadostni pogoj za doseganje optimalnega obsega proizvodnje na kratek rok je: P rel="nofollow">= AVCmin Zadostni pogoj za doseganje optimalnega položaja popolnega konkurenta Točka B = ničelni dobiček – cena je enaka povprečnim storškom in prihodki ravno pokrijejo vse stroške

Konkurenčno podjetje ustvarja dobiček

Zadostni pogoj za doseganje optimalnega položaja popolnega konkurenta Podjetje ne proizvaja niti z dobičkom niti z izgubo

Zadostni pogoj za doseganje optimalnega položaja popolnega konkurenta Podjetje dosega minimalno izgubo

Slika 8-3: kaže točki ničelnega dobička in umika s trga za podjetje -točka ničelnega dobička M je tam, kjer je cena enaka AC Medtem ko je količina, ki ustreza točki umika s trga, tam, kjer je cena enaka AVC Točka ničelnega dobička je tista ravne proizvodnje pri kateri je dobiček nič. Pri točki ničelnega dobička je cena enaka povprečnim stroškom in prihodki ravno pokrijejo vse stroške. Podjetje ki maksimira dobiček bo proizvajalo tam, kjer so mejni stroški enaki ceni. Zato je krivulja mejnih stroškov podjetja tudi njegova krivulja ponudbe.

Podjetje mora minimalizirati svoje izgubo kar je po eni strani isto kot maksimalizirati dobiček. Podjetje mora namreč plačati pogodbene obveznosti, stalne stroške tudi, kadar nič ne proizvaja. Odločilni so spremenljivi stroški. Pri P=MC bo koristno nadaljevati proizvodnjo tako dolgo, dokler razlike med prihodki in spremenljivimi stroški ne pokrije vsa dela stalnih stroškov. Točka umika s trga imenujemo kritično nizke tržne cene, pri katerih so prihodki ravno enaki spremenljivim stroškom: -pri cenah,višjih od točke umika strga, bo podjetje proizvajalo vzdolž krivulje mejnih stroškov, čeprav utegne izgubljati denar, ker bi izgubilo več, če bi ustavilo proizvodnjo, - pri nižjih cenah od točke umika s trga ne bo podjetje proizvajalo nič, saj bi s prenehanjem proizvodnje izgubilo le stalne stroške. To na da pravilo umika s trga: Pravilo umika s trga: točka umika s trga je tam, kjer prihodki ravno pokrijejo spremenljive stroške, ali kjer je izguba enaka stalnim stroškom. Analiza pogojev umika s trga nas vodi v sklep, da bodo podjetja, ki maksimirajo dobiček, morda kratkoročno nadaljevala poslovanje, čeprav imajo izgubo. Posebno to velja za močno zadolžena podjetja, ki imajo zaradi obresti visoke stalne stroške. Funkcija kratkoročne ponudbe popolnega konkurenta • Krivulja ponudbe prikazuje hipotetični odnos med ceno proizvoda in ponujeno količino blaga pri predpostavki, da ostanejo vsi ostali dejavniki nespremenjeni (ceteris paribus). • Ker se proizvajalec na kratek rok odloča po pravilu P=MC, pri tem pa upošteva tudi zadostni pogoj P>=AVCmin, je njegova individualna krivulja ponudbe kar enaka krivulji mejnih stroškov nad AVCmin. Krivulja kratkoročne ponudbe konkurenčnega podjetja

Slika 8-4: Oblikovanje tržne ponudbe iz krivulj posameznih podjetij. Da dobimo tržno krivuljo ponudbe za dobrino SS, moramo vodoravno sešteti krivulje ponudbe vseh posameznih proizvajalcev te dobrine.

Kratkoročno in dolgoročno ravnotežje. Kratkoročni premiki povpraševanja povzročijo večje prilagajanje cene in manjše prilagajanje količini kot dolgoročn - kratkoročno ravnotežje, ko se povečanje ali zmanjšanje outputa zgodipri nespremenjeni količini zgradb in opreme. Obdobje kratkoročnega ravnotežja lahko spremeni spremenljive dejavnike ( delo), ne more spremeniti stalnih dejavnikov (kapital), zato se številopodjetij ne spremeni. - dolgoročno ravnotežje, ko so spremenljivi vsi dejavniki, tako da lahko podjetje opustijo stare tovarne ali pozidajo nove in podjetja lahko vstopijo ali izstopijo s trga. Novim razmeram povpraševanja se povsem prilagodi število podjetij, tovarn in vsi drugi elementi. Dolgoročno ravnotežje v konkurenčni panogi je torej položaj brez ekonomskega dobička. Primer: povpšraševanje po ribah naraste-pri višjih cenah ribiči skušajo povečati svoj ulov-lovijo dalj časa in najamejo dodatne ribiče-to poveča količino ulova = kratkoročna krivulja ponudbe seka novo krivuljo povpraševanja pri točki kratkoročnega ravnotežja E'. Dolgoročno višje cene spodbujajo ladjedelništvo, privabijo več mornarjev = vstop novih podjetij na trg Presečišče dolgoročne krivulje ponudbe z novo krivuljo povpraševanja nam da dolgoročno ravnotežje, ki ga dosežemo, ko so se vsi ekonomski pogoji prilagodili novi ravni povpraševanja.

Funkcija kratkoročne ponudbe panoge

Krivulja mejnih stroškov vsakega podjetja je njegova krivulja ponudbe. Da dobimo krivuljo ponudbe skupine konkurenčnih podjetij, vodoravno seštejemo njihove posamezne krivulje ponudbe. Krivulja ponudbe celotne panoge torej predstavlja krivuljo mejnih stroškov za celotno konkurenčno panogo

Funkcija ponudbe v dolgem obdobju

Posebni primeri konkurenčnih trgov Splošna pravila: S premikom ponudbe in povpraševanja mislimo na premik krivulje povpraševanja ali ponudbe ( levo ali desno) in ne pomika vzdolž krivulje – pazi potrebno je razlikovati med premikom in pomikom ! Pravilo povpraševanja: (a) Na splošno bo povečanje povpraševanja po dobrini (pri nespremenjeni krivulji ponudbe) povečalo ceno te dobrine. (b) Za večino dobrin povečanje povpraševanja poveča tudi količino povpraševanja. Padec povpraševanja ima nasproten učinek. Pravilo ponudbe: Povečanje ponudbe (pri konstantni krivulji povpraševanja) v splošnem povzroči znižanje cene in povečanje prodane ali kupljene količine. Padec ponudbe ima nasproten učinek Končni učinki na ceno in količino so odvisni od natančne oblike krivulj ponudbe in povpraševanja! Slika 8-7: konstantni stroški ( tekstilna industrija)–proizvodnjo lahko povečamo zgolj z podvojitvijo tovarn, strojev.. Dolgoročna krivulja ponudbe SS je vodoravna, povečanje povpraševanja od DD na D'D' premakne sečišče v E'.

Slika 8-8 – naraščajoči stroški: (grozdje za vino–letni oputput vina je mogoče povečati z dodatkom dela in gnojila na ar.) Kaže rastočo krivuljo ponudbe SS. Kako bo povečanje povpraševanja učinkovalo na ceno? Slika kaže, da bo večje povpraševanje povečalo ceno te dobrine tudi dolgoročno in tudi pri prostem vstopu in izstopu identičnih podjetij.

Ko je razpoložljiva količina pri vsaki ceni konstantna, imenujemo plačilo za njegovo uporabo v proizvodnji renta ali čista ekonomska renta Slika 8-9: dejavniki z dano količino zaslužijo rento : kaže zemljo, od katere višja cena ne more izvabiti večje količine outputa. Ko je količina neodvisna od cene je krivulja ponudbe navpična. Zemlja bo prispevala k proizvodnji ne glede nato, kakšna je cena. Ko uvedejo davke na stalne dobrine se cena, ki jo dobi ponudnik zmanjša natančno za ta znesek davka. Davek plača v celoti ponudnik, ponudnik absorbira celoten davek iz ekonomske rente. Slika 8-10 – nazaj obrnjena krivulja ponudbe: kaže kakšna utegne biti krivulja ponudbe dela. Najprej količina ponujenega dela rste, ko višje realne plače privabljajo več dela. Toda nad točko T višje plače vodijo v to, da delajo ljudje manj ur in si vzamejo več prostega časa. Rastoče povpraševanje poveča ceno dela in zmanjša količino ponujenega dela. (Ko se plače podvojijo, delavci ne delajo več 6 ur, ampak le 4 ure, ostalo pa grejo raje ribariti) Premiki ponudbe Če velja zakon padajočega povpraševanja, mora povečanje ponudbe zmanjšati ceno in povečati količino povpraševanja. Pri tem lahko ugotovimo:

• •

da bo povečanje ponudbe najbolj znižalo ceno, če je povpraševanje togo, da bo povečanje ponudbe najmanj povečalo količino, če je povpraševanje togo.

Učinkovitost in pravičnost konkurenčnih trgov Učinkovitost (alokativna ali azporeditvena) pomeni, da proizvodnje ni mogoče preurediti tako, da bi bil kdorkoli v boljšem položaju, ne da bi bil pri tem kdo drug potisnjen v slabši položaj. Gospodarstvo je neučinkovito, če se nahaja znotraj PPF. Analiza konkurenčnih trgov dodatno osvetli učinkovito organizacijo družbe. Razporeditvena učinkovitost se pojavi, ko ni mogoče preurediti proizvodnje in porazdelitve tako, da bi se izboljšalo zadovoljstvo vseh. Gospodarstvo je učinkovito, ko nihče ne more izboljšati svojega položaja, ne da bi se poslabšal položaj koga drugega. V idealnih razmerah doseže konkurenčno gospodarstvo razporeditveno učinkovitost. Učinkovitost zahteva, da so vsa podjetja popolni konkurenti in da ni zunanjih učinkov, kot so onesnaževanje ali izboljšanje informacije. Učinkovitost se pojavi zaradi tega, ker je: a) pri maksimiranju zadovoljstva potrošnikov mejna koristnost ravno enaka ceni b) pri ponudbi dobrin konkurenčnih proizvajalcev ti izberejo output tako, da so mejni stroški ravno enaki ceni. c) ker velja MU = P in MC = P, sledi, da je MU = MC, torej so družbeni stroški proizvodnje dodatne dobrine v popolni konkurenci ravno enaki njeni mejni koristnosti.

Učinkovitost konkurenčnega ravnotežja: P = MU P = MC MU = MC Izid konkurenčnih trgov, četudi so učinkoviti, morda ne bo družbeno zaželen – izid ne bo ustrezal družbenim predstavam o pravični porazdelitvi dohodka in potrošnje.

Slika 8-11kaže ponudbo in povpraševanje za poenostavljeno konkurenčno gospodarstvo. Krivulja MC je kruvulja tržne ponudbe. Krivulja povpraševanja po hrani je navzdol stopničasta krivulja za hrano MU = DD. Točka E = konkurenčno ravnotežje za hrano (kmetje ponujajo natančno tisto, kar so pri ravnotežni ceni potrošniki pripravljeni kupiti. Učinkovitost in pravičnost konkurenčnih trgov Pojem učinkovitosti oz. razporeditve oz. alokativne učinkovitosti – pomeni, da ni mogoče preurediti proizvodnje tako, da bi bil kdorkoli v boljšem položaju, ne da bi bil pri tem kdo drug potisnjen v slabši položaj. Torej zadovoljstvo oz. korist ene osebe je mogoče povečati le na račun zmanjšanja koristnosti nekomu drugemu. Gospodarstvo je učinkovito, ko zagotavlja svojim potrošnikom najbolj želeno košarico dobrin in storitev pri danih virih in tehnologiji. Pogoj, da je za družbo mejna koristnost potrošene enote enaka mejnim družbenim stroškom proizvodnje te zadnje enote zagotavlja, da je konkurenčno ravnotežje učinkovito. RAVNOTEŽJE Z MNOGO POTROŠNIKI IN TRGI Popolno konkurenčen trg je mehanizem za povezovanje • Pripravljenosti ljudi, ki imajo evrske glasovnice, da plačajo dobrine, ki jih predstavlja povpraševanje, • z mejnimi stroški teh dobrin, ki jih predstavlja ponudba podjetij.

Slika 8-12: ponazarja, kako konkurenčni sistem prinese ravnotežje med koristnostjo in stroški za posamezne dobrine z različnimi podjetji in potrošniki. Popolno konkurenčno gospodarstvo je učinkovito, ko so zasebni in družbeni stroški in koristnosti izenačeni.

Popolni konkurenčni trg je mehanizem za sintezo: a) pripravljenost ljudi, ki imajo dolarske glasovnice, da plačajo za dobrine, ki jih predstavlja povpraševanje. b) z mejnimi stroški teh dobrin , ki jih predstavlja ponudba podjetij.

Ključna vloga mejnih stroškov - MC v tržnem gospodarstvu je: šele ko so cene enake MC, gospodarstvo iztiska maksimalni proizvod in zadovoljstvo iz svojih redkih virov zemlje, dela in kapitala. Šele ko ima vsako podjetje svoje MC enake MC drugih podjetij (vsi MC enaki skupni ceni), bo panoga proizvajala celotni proizvod pri minimalnih celotnih stroških. MEJNI STROŠKI SO REFERENČNA TOČKA ZA UČINKOVITO RAZPOREDITEV VIROV.

Nepopolna konkurenca in njen skrajni primer: monopol - POGLAVJE 9 Popolno konkurenčni trgi so ideal, vendar jih najdemo zelo redko. Popolno konkurenčni trg je tisti, kjer je vsako podjetje premajhno, da bi lahko vplivalo na tržno ceno. To pomeni, da ne glede na to, koliko podjetje proizvaja lahko proda celotno proizvedeno količino po tržni ceni. Popolen konkurent nima razlogov, da bi skušal zniževati tržno ceno. Popolna konkurenca ne pove ničesar o rivalstvu, ampak preprosto pravi, da nobeno posamezno podjetje v panogi ne more vplivati na tržno ceno. Nepopolna konkurenca vlada v panogi, če imajo prodajalci nadzor nad ceno svojega proizvoda- ne pa popolni nadzor nad cenami, saj se stopnja nadzora spreminja od panoge do panoge. Pomembno je vedeti, da nepopolna konkurenca ne izključuje intenzivnega rivalstva na trgu. Nepopolni konkurenti se ponavadi na vse kriplje trudijo, da bi povečali svoje tržne deleže – rivalstvo vključuje širok spekter različnega obnašanja, od oglaševanja s katerim skušajo krivuljo povpraševanja pomakniti navzven, do zboljšanja kakovosti izdelka

Za popolnega konkurenta je povpraševanje popolnoma prožno, za nepopolnega konkurenta pa ima povpraševanje končno priložnost. Pomembne vrste tržnih struktur -4 glavne strukture: a) monopol, kjer le eno samo podjetje proizvaja ves output v dani panogi

b) c) d)

oligopol, kjer nekaj prodajalcev podobnih ali diferenciranih proizvodov ponuja proizvodnjo panoge monopolistična konkurenca, kjer veliko število majhnih podjetij ponuja povezane, vendar nekoliko različne proizvode popolna konkurenca, kjer veliko število majhnih podjetij proizvaja identičen proizvod. V prvih treh primerih imajo podjetja v panogi padajoče krivulje povpraševanja.

Ekonomija obsega ali padajoči povprečni stroški so glavni vir nepopolne konkurence. Ko lahko podjetja zmanjšajo stroške s povečanjem količine, lahko učinkovito proizvaja le peščica podjetij v panogi. Ko je velikost minimalne učinkovitosti podjetja v primerjavi z državnim ali regionalnim trgom velika, stroškovni pogoji povzročijo nepopolno konkurenco Poleg padajočih stroškov obstajajo tudi druge sile, ki vodijo v nepopolno konkurenco. To so ovire pri vstopu v obliki zakonskih omejitev (vladni predpisi, ukrepi, patenti), visoki stroški vstopa, oglaševanje in diferenciacija proizvoda. Slika 9-1: razlika med popolno in nepopolno konkurenco

Viri tržnih nepopolnosti: - vpliv proizvodnje velikih količin in padajočih stroškov oziroma obstoj ekonomije obsega (povpraševanje, tehnologija in stroški); - obstoj ovir za vstop novih konkurentov (zakonske ovire, visoki vstopni stroški, oglaševanje in diferenciacija proizvodnje).

Mejni prihodek in monopol Konkurenca v primerjavi z rivalstvom Ko proučujemo oligopole , si je pomembno zapomniti, da nepopolna konkurenca ni isto kot odsotnost konkurence. V številnih ologopolističnih panogah je konkurenca zelo ostra. Nekateri najostrejši tekmeci v gospodarstvu so na trgu, kjer je le nekaj rivalskih podjetij. Primer izjemno močne konkurence v letalskem prometu, kjer imajo tri družbe včasih pravo vojno cen. Diferencirani proizvodi so tisti, katerih pomembne značilnosti se razlikujejo. Pomemben vir diferenciacije proizvodov je lokacija, kakovost proizvodov

Viri tržnih nepopolnosti: a) stroški in tržne nepopolnosti : tehnologija in struktura stroškov v panogi pomagata določiti, kako podjetje lahko preživi v tej panogi in kako velika bodo. Ključno je ali obstaja ekonomija obsega. b) ovire pri vstopu: to so dejavniki, ki povzročijo, da je vstop v panogo in na trg za nova podjetja težak. Če so ovire visoke je konkurenca omejena: - ekonomija obsega je najpogostejši tip omejitev vstopa

- zakonske omejitve – vlade včasih omejijo konkurenco v nekaterih panogah. Te omejitve vključujejo a) patente –patent podelijo izumitelju in mu omogoča začasno izključno uporabo proizvoda ali procesa ki je patentiran ( pogosto v farmacevtskih podjetjih) b) neposredne omejitve vstopa-tipično za lokalne proizvode telefonije, vode, elektrike, kjer podelijo franšizni monopol, da oskrbujejo lokalno področje c) zunanjetrgovinske kvote in carine – uvozne omejitve, ki imajo učinek na tuje konkurente. - visoki vstopni stroški – v nekaterih panogah utegne biti cena stopa zelo visoka (primer komercialna letala) c) oglaševanje in diferenciacija proizvodov – - oglaševanje lahko ustvari zavest o proizvodu in zvestobo dobro znani blagovni znamki ( Coca-Cola) - diferenciacija proizvoda - lahko postavi oviro za ostale in poveča tržno moč proizvajalca. Diferenciacija povzroči večjo koncentracijo in bolj nepopolno konkurenco.

Mejni prihodek in monopol Iz njegove krivulje povpraševanja zlahka izpeljemo krivuljo celotnega prihodka podjetja. Iz razpredelnice ali krivulje celotnega prihodka potem lahko izpeljemo mejni prihodek, ta označuje spremembo prihodka, ki izhaja iz dodatne enote prodaje. Za nepopolnega konkurenta je mejni prihodek manjši od cene zaradi izgubljenega prihodka od vseh poprejšnjih enot, ki se bo pojavil, ko je podjetje prisiljeno znižati ceno, da lahko proda dodatno enoto proizvoda. Pri padajoči krivulji povpraševanja to pomeni: P=AR > MR = P – izgubljeni prihodek poprejšnjih enot q Monopolist bo našel svoj položaj, ki maksimira dobiček tam, kjer velja MC = MR. To je tam, kjer zadnje prodana enota prinese dodatni prihodek, ki je natanko enak dodatnim storškom. Rezultat MR = MC je mogoče prikazati grafično s presečiščem krivulj MR in MC, ali pa z enakostjo nagibov krivulj celotnega prihodka in celotnih stroškov. V obeh primerih mora v ravnotežju z maksimalnim dobičkom veljati mejni prihodek = mejni stroški. Za popolne konkurente je mejni prihodek enak ceni. Zato je količina z največjim dobičkom, kjer MC = P. Ekonomsko razmišljanje nas vodi k pomembnemu mejnemu načelu. Pri sprejemanju odločitev so pomembne mejne prihodnje koristi in stroški, zato lahko nepovratne stroške , ki smo jih že plačali, zanemarimo.

MEJNI PRIHODEK = MR Monopol v panogi Tabela 9-3: stolpec 3 kaže, kako izračunamo celotni prihodek TR = P x q Pri ravni ali linearni krivulji povpraševanja celotni prihodek najprej raste z outputom, saj je zmanjšanje cene, ki je potrebno za prodajo dodatne q, relativno majhno. Ko dosežemo srednjo točko na ravni krivulji povpraševanja , dosežemo TR maksimum. Povečanje q preko te točke prinese podjetje v togo področje povpraševanja. Za togo povpraševanje povzroči en odstotek znižanja cene, manj kot en odstotek povečanja prodaje, torej celotni prihodek pri zmanjšanju cene pada.

Mejni prihodek in cena Mejni prihodek MR je sprememba prihodka, ki jo povzroči dodatna enota prodaje. MR je lahko pozitiven ali negativen. Negativni MR pomeni, da mora podjetje za še eno prodano dodatno enoto zmanjšati svojo ceno predhodnih enot toliko, da celotni prihodek pade. Pri padajočem povpraševanju velja P > MR ( = P – zmanjšanje prihodkov za vse povprejšnje q). Mejni prihodek MR je: - je pozitiven, ko je povpraševanje prožno, - je nič, ko je prožnost povpraševanja 1, - je negativen, ko je povpraševanje togo. Pogoji maksimiranja dobička Dobiček bo maksimalen, ko bo output na tisti ravni, kjer so mejni prihodki podjetja enaki mejnim stroškom.

Cena in količina monopolista z maksimalnim dobičkom je tam, kjer je mejni prihodek podjetja enak mejnim stroškom: MR = MC, pri P*in q* z največjim dobičkom . Točka maksimalnega dobička je pri tisti količini, kjer so MC enaki MR, to je v presečišču E. Maksimalni dobiček monopolista (TP = TR – TC = (P x q) – TC) je pri tistem obsegu proizvodnje, kjer je MR = MC.

Ravnotežje monopola MR = MC P > MC

10. Oligopol in monopolistična konkurenca Točka maksimalnega dobička je pri tisti količini, kjer so MC enaki MR, to je v presečišču E. - ravnotežje E najdemo pri količini q= 4 - za ceno pogledamo navpično nad E na krivuljo DD pri točki G,ki leži nad povprečnimi stroški F, zagotavlja pozitivni dobiček. (obarvano področje na sliki a) je dejanski znesek dobička. Isto zgodbo pripoveduje del b) s krivuljami celotnega prihodka, stroškov in dobička. -celotni prihodek je v obliki kupole -celotni stroški pa vedno naraščajo -navpična razlika med obema krivuljama je celotni dobiček, ki je v začetku in tudi na koncu negativen - pri količini z največjim dobičkom sta nagiba črtne krivulje TR in krivulje TC enaka, saj sta krivulji vzporedni. -monopolist bo torej maksimiral svoj dobiček, če bo izbral količino tam, kjer MC = MR. Ker je cena nad mejnimi stroški za monopolista, ki maksimira dobiček, ta zniža količino pod tisto, ki bi jo našli v popolni konkurenci. Popolna konkurenca kot nasprotna skrajnost nepopolni konkurenci

Pravilo MC = MR je enako veljavno tudi za maksimiranje dobička popolnega konkurenta. V popolni konkurenci je cena enaka povprečnemu prihodku, ki je enaka mejnemu prihodku ( P = AR = MR) Krivulja dd popolnega konkurenta in njegova krivulja MR sta ena in ista vodoravna črta. Ker lahko popolni konkurent proda vse kar želi po tržni ceni je MR = P = MC pri količini z največjim dobičkom. Mejno načelo: naj bo preteklost preteklost Eno najpomembnejših spoznanj ekonomije je, daje potrebno upoštevati mejne stroške in mejne koristi odločitve ter zanemariti pretekle ali nepovratne stroške. Mejno načelo pomeni, da bodo ljudje maksimirali svoje dohodke ali dobičke, ali zadovoljstvo, če bodo upoštevali le mejne stroške in mejne koristi odločitve. Mejno načelo torej uporabimo pri maksimiranju dobičkov podjetij in naložbenih odločitvah.

OLIGOPOL IN MONOPOLISTIČNA KONKURENCA - POGLAVJE 10

Narava nepopolne konkurence:

Primeri nepopolne konkurence:

• • •

• •

Dogovorni oligopol

•

Monopolistična konkurenca

Stroški Ovire konkurenci Strateško vzajemno delovanje

nekooperativno

Oligopol z majhnim številom podjetij

kooperativno strateško obnašanje

cenovne vojne

dogovarjanje o cenah in količinah

velika podobnost monopolu

Mere koncentracije kažejo stopnjo tržne moči v nepopolno konkurenčni panogi. Panoge, ki so bolj koncentrirane imajo višje izdatke za R&D, vendar njihova donosnost ni višja od povprečne. Ugotovimo, da so skrajne strukture popolne konkurence in čistega monopola bolj redke. Bolj pogoste so vsekakor različice nepopolne konkurence, ki so med obema skrajnostima.

Tržno moč označuje stopnjo nadzora, ki ga ima posamezno podjetje ali peščica podjetij nad ceno in proizvodi v določeni panogi. Mera tržne moči je količnik koncentracije za panogo (odstotni delež celotne proizvodnje ali dobav panoge)

Glavni dejavniki na nepopolno konkurenčnem trgu: -stroški – ko je minimalna učinkovita velikost podjetja pri precejšnjem deležu proizvodnje dane panoge, lahko le nekaj podjetij preživi donosno – se pojavi oligopol

-ovire konkurenci – ko obstajajo velike ekonomije obsega ali vladne omejitve vstopa, bodo te omejile število konkurentov v panogi

-strateško vzajemno delovanje – ko na trgu deluje le nekaj podjetij, bodo ta kmalu spoznala, da so medsebojno vzajemno odvisna. Pojavi se, ko so poslovni načrti podjetja odvisni od obnašanja njegovih tekmecev Panoge, za katere je značilna nepopolna konkurenca, se obnašajo na načine, ki so škodljivi javnim interesom. Nepopolna konkurenca na splošno vodi v cene, ki so nad mejnimi stroški, to pa povzroči neučinkovito razporeditev virov. Imajo visoke dobičke.

Trije najpomembnejši primeri konkurence: -oligopol z majhnim številom podjetij -monopolistična konkurenca -dogovorni oligopol Dogovorni oligopol Visoke omejitve vstopa in popolni dogovori lahko vodijo v dogovorni oligopol. Ta tržna struktura da razmerje med količino in ceno, ki je podobna kot pri monopolu. Ko podjetja v oligopolu dejavno sodelujejo drugo z drugim, se vključujejo v dogovorni oligopol. Pomeni, da dve ali več podjetij skupno določajo cene in količine proizvodnje, si razdelijo trg ali skupaj sprejemajo druge poslovne odločitve: -kartel je organizacija neodvisnih podjetij, ki proizvajajo podobne izdelke in delujejo skupaj, da omejijo količino proizvodnje in povečajo cene. Ko se lahko oligopolisti dogovorijo o maksimiranju njihovega skupnega dobička in pri tem upoštevajo svojo soodvisnost, bodo proizvajali enako količino, zaračunavali enako ceno in zaslužili enak dobiček kot monopol.

Slika 10-2: Položaj oligopolista DADA-krivulja povpraševanja oligopolista Točka E = ravnovesje z največjim dobičkom za dogovorne oligopoliste Točka G = optimalna cena za dogovornega oligopolista

Monopolistična konkurenca Monopolistična konkurenca zaznamuje mnoga drobnoprodajna podjetja. Tukaj vidimo majhno število podjetij z majhnimi razlikami v kakovosti proizvodov ( kot so različne vrste bencina ali živilskih izdelkov). Obstoj diferenciacije proizvodov vodi v padajočo krivuljo povpraševanja dd za vsako posamezno podjetje. Dolgoročno prost vstop izniči dobičke, saj so te panoge v ravnotežju, kjer so krivulje AC podjetij tangente na njihove krivulje dd. V dotakališču so cene nad mejnimi stroški, vendar panoga kaže večje število različic kakovosti in storitev, kot v popolni konkurenci. Krivulja individualnega povpraševanja po proizvodih monopolističnega konkurenta je padajoča (diferenciacija proizvodov). Količina se oblikuje pri MR = MC. V dolgoročnem ravnotežju za monopolistično konkurenco velja P > MC, toda ekonomski dobički so nič. Točka G' je dolgoročno ravnotežje za panogo, ker so dobički nič in nikogar ne zamika da bi vstopil, niti nihče ni prisiljen izstopiti

Rivalstvo med peščico (npr. duopol) Ni ene same teorije, ki razlaga to tržno strukturo. Primer nepopolne konkurence na trgih, na katerih deluje le nekaj podjetij. Konkurenca med nekaj podjetji uvede v ekonomsko življenje povsem nove značilnosti: podjetja prisili, da upoštevajo odzive konkurentov na odstopanja cen in količin ter na njihove trge prinese strateške tržne elemente – upoštevanje strateškega vzajemnega delovanja. Strateško vzajemno delovanje- ko ima panoga le peščico podjetij. Ker na trgu tekmuje samo nekaj podjetij , morajo ta upoštevati strateško vzajemno delovanje. Konkurenca med majhnim številom podjetij uvede v ekonomsko življenje povsem nove značilnosti: podjetje prisili, da upoštevajo odziv konkurentov pri odstopanjih cene in količine. Torej na te trge prinese strateške elemente. Teorija iger raziskuje načine, kako ta podjetja izbirajo strategije, ki skušajo predvideti odziv njihovih nasprotnikov. Nadzor, inovacije, informacije Ko korporacije rastejo in se veča število njihovih lastnikov, ki so vse bolj razpršeni, pride do ločevanja lastništva in nadzora. Takšen trend lahko pripelje do konflikta interesov med delničarji in menedžerji. Glavni cilj vseh pa je maksimiranje dobička. Ena od omejitev maksimiranja dobičkov je omejena racionalnost. To načelo upošteva, da sprejemanje odločitev povzroča stroške, zato utegnejo menedžerji sprejemati nepopolne odločitve, tako varčujejo pri času, potrebnim za

iskanje informacij in sprejemanje odločitev. Primer obnašanja na osnovi takega pravila odločanja je oblikovanje cen s pribitkom, kjer se cene določijo z dodatkom določenega odstotka na stroške proizvodnje. Oblikovanje cen s pribitkom je drugače sicer uporabno pravilo. 1. Ločeno lastništvo in nadzor velikega podjetja ( konflikti interesov lastnikov in managementa): - principal in agenti; - izplačevanje dividend; - izogibanje tveganim naložbam. 2. Inovacije, posnemanje, ekonomika informacij in nezajemljivost Schumpeter je poudaril pomen inovatorja, ki vpeljuje nove kombinacije v obliki novih proizvodov ali metod organizacije in dobi za to nagrado podjetniškega dobička. Po njegovem so monopoli in oligopoli glavni vir inovacij in rasti življenjskega standarda. Meni, da če bi razbili velika podjetja v popolne konkurente bi to sigurno upočasnilo tehnološki napredek. Po drugi strani pa je dejstvo, da veliko izumiteljev dela doma in večina novih proizvodov prihaja od »bog ve kje«. Inovacije prinašajo nadnormalne inovacijske dobičke, ki pa e kasneje zaradi posnemanja izgubijo. Danes ekonomija informacij poudarja težave, ki so povezane z učinkovito proizvodnjo in distribucijo novega in izboljšanje znanja. Informacije so drugačne od normalnih dobrin, saj je njihova proizvodnja draga, reprodukcija pa poceni. Nezajemljivost je nesposobnost podjetja, da zajeme celotno denarno vrednost svojih izumov. Zato so vlade oblikovale pravice intelektualne lastnine patente, izume, avtorske pravice. Patent = monopol nad uporabo izuma Rast elektronskih informacijskih sistemov – internet, predstavlja dilemo učinkovitega oblikovanja cen informacijskih storitev. Informacije so praktično zastonj dostopne vsakomur – težko zagotavljati motivacijo za nove informacije. Ekonomski stroški nepopolne konkurence Dokler je P > od MC je Q za družbo manjši

izguba presežka ali “mrtva izguba”

Ekonomski stroški nepopolne konkurence:

•

davke

Popolna konkurenca: MC = MR = P Monopolist:

MC = MR; P > MC

Intervencija: • protimonopolna zakonodaja (prepovedi) • spodbujanje konkurence • neposredni nadzor/regulacija (dovoljenja) • vladno lastništvo monopolov • nadzor cen

stroški napihnjenih cen in nezadostnega outputa : nepopolna konkurenca zmanjša output in poveča cene in tako pomeni proizvodnjo, nižjo od tiste v popolno konkurenčni panogi. Slika 10-5-Izguba presežka, ki jo povzroči nepopolna konkurenca

-če bi bila panoga konkurenčna bi dosegla ravnotežje v točki E Izguba presežka: Ekonomsko škodo zaradi neučinkovitosti zaradi monopola merimo z izgubo presežka. To označuje izgubo realnega dohodka, ki nastane zaradi monopola, carine, kvote, davka. Glavni pristopi, ki jih uporabljajo vlade, ko se ukvarjajo z nepopolno konkurenco: -uporaba protimonopolne politike ( protimonopolni zakoni) -spodbujanje konkurence -neposredni nadzor ali regulacija -vladno lastništvo monopola ( za distribucijo vode, elektrike..) -nadzor cen -davki ( da bi odpravili učinke prerazdelitve dohodka)

Negotovost in teorija iger - POGLAVJE 11 TO POGLAVJ ENIMA PROSOJNIC

Kako trgi določijo dohodke - POGLAVJE 12 Dohodek (tok) Premoženje (stanje) Povpraševanje po proizvodnih dejavnikih: a) izvedeno iz potrošnikovega povpraševanja po končnem proizvodu; b) povpraševanja po proizvodnih dejavnikih so soodvisna; c) povpraševanja po posameznih proizvodnih dejavnikih so izpeljana iz prihodkov, ki jih prinaša posamezen dejavnik s svojim mejnim proizvodom.

Temeljna ideja, ki jo je potrebno razumeti je, da so povpraševanja po posameznih proizvodnih dejavnikih izpeljana iz prihodkov, ki jih prinaša posamezen proizvodni dejavnik s svojim mejnim proizvodom. Vrednost mejnega proizvoda proizvodnega dejavnika je dodatni prihodek, ki ga proizvede dodatna enota tega dejavnika.

Trg dela - POGLAVJE 13

Ključni elementi ponudbe dela: • delovne ure, • udeležba v delovni sili, • priseljevanje

Sindikati pridobijo tržno moč na osnovi pravnega monopola pri zagotavljanju storitev za določeno podjetje, panogo ali celotno gospodarstvo.

Zemlja in kapital - POGLAVJE 14

Renta je plačilo za uporabo proizvodnega dejavnika, katerega ponudba je stalna in se ne spreminja. Vrednost zemlje je izpeljana iz vrednosti končnega proizvoda, in ne obratno. Kapital in obresti

• • • • • •

Cena kapitalske dobrine Najemnina kapitalske dobrine (rental) Donosnost kapitala Finančne naložbe in obrestna mera Sedanja in prihodnja vrednost Dobiček (računovodski vs. ekonomski)

Klasična teorija kapitala in obresti:

• •

posredna proizvodnja odpovedovanje

sedanji

potrošnji

•

naložbene priložnosti

Trgi in ekonomska učinkovitost – vloga “nevidne roke”- POGLAVJE 15 Splošno ravnotežje

Omejitve Tržne slabosti - Nepopolna konkurenca - Zunanji učinki - Nepopolne informacije Porazdelitev dohodka Trgi in ekonomska politika