Ustavna Procesna Jamstva V Dokaznem Postopku

Ustavna procesna jamstva v dokaznem postopku Avtor: mag. Nina Betetto Publikacija: Pravna praksa 2003/21 1. UVOD Ustavni sistem Slovenije kot pravne države temelji na delitvi oblasti (3. člen ustave). Organi zakonodajne, izvršilne in sodne veje oblasti v okviru svojih pristojnosti izvajajo funkcije državne oblasti, pri čemer je med njimi vzpostavljen sistem mehanizmov medsebojnega nadzora in omejevanja. Ustavno sodišče ima v sistemu delitve oblasti vlogo varuha ustavnosti in zakonitosti. Pristojnost Ustavnega sodišča je med drugim odločanje o ustavnih pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti (6. alineja 1. odst. 160. člena ustave). Iz 1. odst. 1. člena Zakona o ustavnem sodišču (Ur. l. RS, št. 15/94) izhaja, da je Ustavno sodišče na področju varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin najvišji organ sodne oblasti. Čeprav v Sloveniji ustavne zadeve presoja Ustavno sodišče (kontinentalni model sodne presoje ustavnosti), pa so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani na ustavo in zakon (125. člen ustave). Ravnati morajo v skladu z zakonom, pri čemer nobene zakonske določbe ne smejo uporabiti ali razlagati tako, da bi bile s tem kršene ustavne pravice strank v postopku. Če sodišče pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora postopek prekiniti in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem (156. člen ustave). Zastavlja se torej vprašanje, v kakšni meri iz obstoječe sodne prakse izhaja uporaba zakona s pomočjo njegove ustavno skladne razlage. Predmet prispevka je analiza, v kakšnem obsegu se civilne procesne določbe v dokaznem postopku uporabljajo tako, da pravdno sodišče pri interpretaciji pravne norme izhaja neposredno iz vsebine človekovih pravic. Z 22. členom ustave je zagotovljena pravica do enakega varstva pravic v postopku. * Iz odločbe Ustavnega sodišča Up 39/95 z dne 16. 1. 1997 je razvidno, da iz načela kontradiktornosti v pravdnem postopku izhaja, da mora biti stranki zagotovljena pravica, da je prisotna ob izvajanju dokazov, da postavlja vprašanja priči ali izvedencu ter da se nato izjavi o rezultatih dokazovanja in glede tega poda tudi svoja pravna naziranja. * V odločbi Ustavnega sodišča Up 119/98 z dne 6. 1. 2000 je poudarjeno, da mora imeti v pravdnem postopku vsaka stranka možnost predstaviti svoja stališča, vključno z dokazi, pod pogoji, ki je ne postavljajo v vsebinsko slabši položaj nasproti drugi stranki. Zahteva za "enakost orožij", to je za takšno ureditev in vodenje pravdnega postopka, ki zagotavlja enakopraven položaj strank, je najpomembnejši izraz pravice do enakega varstva pravic pred sodiščem. Stranki in vsakemu, ki ima stranki enak položaj, mora biti omogočeno, da navaja argumente za svoja stališča, da se v sporu izjavi tako glede dejanskih, kot glede pravnih vprašanj. Enako kot drugi stranki mu mora biti zagotovljena pravica navajati dejstva in dokaze, možnost, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke ter rezultatih dokazovanja, kot tudi pravica, da je prisoten ob izvajanju dokazov. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, pa na drugi strani odgovarja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli.

Na podlagi pregleda omenjenih dveh in drugih podobnih judikatov Ustavnega sodišča, ki izražajo enako stališče, je jasno, da kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave, ki je v delu, v katerem vsakomur zagotavlja pravico do kontradiktornega postopka pri vsakem oblastnem odločanju, procesne narave, v civilnem procesnem pravu vsebinsko praviloma ustreza absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, v nadaljevanju ZPP). 2. USTAVNA JAMSTVA V DOKAZNEM POSTOPKU V SODNI PRAKSI Iz obstoječe judikature Ustavnega sodišča, na primer citirane odločbe Up 119/98 z dne 6. 1. 2000, izhaja, da je element kontradiktornega postopka tudi enakopravno sodelovanje v dokaznem postopku. Izvajanje dokazov je sestavljeno iz predlaganja dokazov, sklepanje o tem, katere dokaze bo sodišče izvedlo, zbiranja dokazov, izvajanje dokazov v ožjem smislu in ocenjevanja dokazov. 2.1. Predlaganje dokazov V skladu z uveljavljenim razpravnim načelom so stranke tiste, ki morajo ne le navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, ampak tudi predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (1. odst. 7. čl. ZPP). Čeprav je odločilna vloga strank pri predlaganju dokazov nesporna, pa je dokazni predlog lahko upošteven samo v primeru, če je substanciran, ne pa pavšalen. To izhaja tako iz sodne prakse kot tudi iz prakse Ustavnega sodišča: * V zadevah II Ips 160/2002 in III Ips 56/2001 je na primer Vrhovno sodišče navedlo, da bi morala stranka v skladu z 212. členom ZPP navesti, o katerih dejstvih naj se izvede konkretno predlagani dokaz. Ni naloga sodišča, da samo na podlagi določenih podatkov imputira strankam v njihovo korist odgovarjajoča dejstva. * Iz odločbe Ustavnega sodišča Up 90/98 z dne 10. 10. 2000 pa izhaja, da če je imela pritožnica, kot izhaja iz njenih navedb v ustavni pritožbi, ob tem ko je predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem priče, v mislih dokazovanje nekih novih dejstev, na katera iz dosedanjega poteka spora ni bilo mogoče sklepati, bi s temi dejstvi ob predlaganju dokaza na naroku za glavno obravnavo morala seznaniti tudi sodišče. Sodišče o utemeljenosti dokaznega predloga namreč lahko odloči le na podlagi navedb in dejstev, ki so mu znana. Povzamemo torej lahko, da je pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena izpeljano tudi v dokaznem postopku. Če ni spoštovano, o kršitvi pravice do kontradiktornega postopka ne more biti govora. Z uveljavitvijo eventualne maksime (286. čl. ZPP) je postalo aktualno vprašanje razmerja med prekluzijo glede predlaganja dokazov in pravico stranke, da se v postopku izreče. Prekluzija glede predlaganja dokazov načeloma ni nedopustna. * Tako na primer iz odločbe Ustavnega sodišča Up 329/01 z dne 20. 11. 2001 izhaja, da prekluzivni roki za vložitev pravnih sredstev (v konkretnem primeru je šlo za predlog za obnovo postopka) sicer predstavljajo poseg v pravico stranke, da se izjavi, saj sodišče vloge, ki je bila vložena po preteku prekluzivnega roka, ne bo vsebinsko obravnavalo. Določitev takšnih rokov pa je ustavno dopustna, saj služi zagotovitvi jasnosti in gotovosti v medsebojnih pravnih razmerjih in je s tem v interesu vseh strank pravnega razmerja, prav tako pa v interesu

instituta učinkovitega sodnega varstva (23. člen ustave). Podan mora biti torej legitimen namen določitve prekluzivnega roka. Tako določeni roki ne smejo biti pretirano kratki, saj bi se sicer praktično izenačili z odvzemom pravice do sodnega varstva. Ni namreč dopustno, da bi zaradi ne dovolj jasne zakonske norme stranki bila dokončno odvzeta pravica do sodnega varstva. Menim, da je torej ustavno skladna samo takšna, primerno ohlapna interpretacija 286. člena ZPP, ki strankam ne jemlje pravice do sodnega varstva (23. člen ustave). Resne pomisleke bi tako na primer vzbujala odločitev sodišča, ki bi med postopkom spremenilo svoje pravno naziranje o sporu, o čemer bi obvestilo stranke, nato pa zavrnilo nov dokazni predlog stranke, ki ga je podala glede na takšno novo "diagnozo" sodišča. Tudi sodna praksa poudarja, da mora biti stranka na možnost prekluzije jasno in nedvoumno opozorjena. * Višje sodišče v Ljubljani je v odločbi I Cp 1797/2000 zapisalo, da bi moralo sodišče upnika v sporu majhne vrednosti, ki se je začel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, potem ko mu je vročilo ugovor, opozoriti, da lahko navaja nova dejstva in predlaga dokaze še v eni pripravljalni vlogi, ki jo lahko vloži v roku osem dni. Postopek, ki se začne s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, je specifičen v tem, da upniku v predlogu za izvršbo ni treba navajati dejstev, kot jih mora vsebovati tožba v rednem pravdnem postopku. Edina vloga, ki jo ima za navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov na razpolago upnik v primeru, da se izvršilni postopek prelevi v pravdni postopek, je pripravljalna vloga. Načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka je eno od načel pravdnega postopka, zato je ZPP tudi uvedel takoimenovano eventualno maksimo. To načelo pa ne sme priti v nasprotje s pravico do sodnega varstva, ki je ustavno zagotovljena pravica. Zato je v sporih majhne vrednosti, še bolj pa v sporih majhne vrednosti, ki se začnejo s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, na mestu opozorilo sodišča strankam, do kdaj smejo navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze. Ker iz spisa ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje tožečo stranko, ko ji je vročilo ugovor dolžnika (tožene stranke), opozorilo, da lahko navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze le še v eni pripravljalni vlogi, je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bila toženi stranki odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. 2.2. Sklepanje o tem, katere dokaze bo sodišče izvedlo O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP). Izvedbo dokazov odredi sodišče z dokaznim sklepom. Predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnilo (prvi in drugi odstavek 287. člena ZPP). Iz prakse Ustavnega sodišča izhaja, da pravica stranke do izvedbe predlaganih dokazov ni neomejena. * V odločbi Up 175/98 z dne 16. 2. 2000 je na primer navedlo, da se mora ustavno jamstvo odražati tudi v dokaznem postopku, vendar pa to ne pomeni, da ima pravdna stranka pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali pa da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Zadošča, da je sodišče dovolj prepričljivo in izčrpno obrazložilo, da je bilo že iz izvedenih dokazov mogoče zanesljivo sklepati o obstoju odločilnih dejstev in da zato ni sledilo dokaznim predlogom pritožnika.

* Podobno je v zadevi Up 90/98 z dne 10. 10. 2000 izreklo, da iz 22. člena ustave med drugim za sodišče izhaja obveznost, da pretehta dokazne predloge strank in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, tudi izvede. Sodišče pa ni dolžno slediti dokaznim predlogom, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati. Zavrnitev dokaznega predloga stranke mora sodišče ustrezno obrazložiti. Ne sme pa sodišče zavrniti dokaznih predlogov strank, če za to niso podani ustavno sprejemljivi razlogi. * Iz odločbe Ustavnega sodišča Up 420/00 z dne 21. 5. 2002 tako izhaja, da iz 22. člena ustave načeloma izhaja prepoved takoimenovane vnaprejšnje dokazne ocene. Vendar pa je bilo treba v obravnavani zadevi upoštevati, da sodišče ni zavrnilo dokaznih predlogov pritožnice v teku rednega pravdnega postopka, pač pa v zvezi z izrednim pravnim sredstvom obnove postopka. Pravica do izvedbe dokazov oziroma pravica do obnove postopka zaradi novih dokazov je v tem okviru bolj omejena. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, kar predstavlja poseg v pravnomočnost. Ustavno dopustno je, da sodišče ob odločanju o dovolitvi obnove postopka tudi oceni dokazno moč dokazov, na katere se opira predlog za obnovo postopka. Ustavno sodišče ob tem ne more preizkušati pravilnosti te dokazne ocene sodišča, saj gre pri tem zgolj za oceno pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja. Presoje, da predlagani novi dokaz ne more vplivati na drugačno odločitev, ni mogoče oceniti kot nerazumne ali arbitrarne oziroma očitno napačne. Judikaturo rednega sodstva je mogoče glede tega vprašanja razdeliti v tri podskupine: - V prvo spadajo odločbe, v katerih Vrhovno sodišče poudarja, da gre očitek, da je sodišče zavrnilo predlagani dokaz, v smeri izpodbijanja dejanskega stanja, zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja pa ni revizijski razlog. Napačna ugotovitev dejanskega stanja ne pomeni avtomatično tudi procesne kršitve. Pravdne stranke ne morejo s pomočjo procesnih kršitev vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji, in nato pravilno sprejeto na drugi stopnji (na primer odločbe II Ips 120/2001, II Ips 663/96, II Ips 616/93). Očitek procesne kršitve v takih primerih naj bi bil le navidezen: pravdna stranka z njim v bistvu graja sprejeto dokazno oceno (glej na primer odločbo II Ips 334/99). - Drugi sklop predstavljajo odločbe, v katerih Vrhovno sodišče načeloma dopušča, da odločitev sodišča, ki je zavrnilo dokazni predlog, predstavlja postopkovno kršitev, vendar pod pogojem, da je bil predlagani dokaz "primeren". Tako na primer je bilo kot pravilno ocenjeno ravnanje sodišča, ki je zavrnilo izvedbo dokaza, s katerim ne bi bilo mogoče ugotoviti pravnorelevantnega dejstva (odločba II Ips 663/96). Po oceni Vrhovnega sodišča (sodba II Ips 554/99) je bil dokazni predlog z zaslišanjem priče pravilno zavrnjen tudi v primeru, ko pričanje ne bi moglo odločilno vplivati na odločitev sodišča. Četudi bi priča namreč izpovedala natanko tako, kot je zatrjevala tožeča stranka, bi moralo sodišče v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi tožbeni zahtevek za znižanje preživnine še vedno zavrniti. S tako presojo o nepotrebnosti izvedbe predlaganega dokaza pravdni postopek ni bil kršen. Sodišče izvedbe dokaza ni zavrnilo zato, ker priči ne bi verjelo, ampak zato, ker izvedba dokaza ne bi mogla spremeniti dokazne ocene celotnega postopka. - V tretjo skupino primerov pa je mogoče uvrstiti tiste, v katerih je Vrhovno sodišče izhajalo iz stališča, da je prav enakopravni položaj strank najpomembnejši izraz pravice do enakega varstva pred sodiščem. V odškodninski zadevi II Ips 438/99 je bil sporen temelj odškodninske odgovornosti zavarovalnice iz naslova AO-plus zavarovanja. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazni predlog tožene stranke z zaslišanjem priče, ki je bila očividec škodnega dogodka. Vrhovno sodišče je reviziji ugodilo, saj je ocenilo, da je revizijski očitek, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka sodišča prve stopnje zaradi neutemeljene zavrnitve dokaznega predloga, utemeljen.

V konkretnem primeru je namreč imelo sodišče prve stopnje za ugotavljanje odločilnih dejstev na voljo le tri dokazna sredstva: zaslišanje strank, dokaz z izvedencem in zaslišanje priče. Glede na skromno število dokaznih sredstev bi moralo pritožbeno sodišče preizkusiti, ali je sodišče prve stopnje res neutemeljeno zavrnilo predlog, naj se zasliši priča dogodka. Nedopustna zavrnitev dokaznega predloga namreč pomeni kršitev pravice do izjave v postopku. S tem, ko pritožbeno sodišče ni odgovorilo na to pritožbeno grajo, ni preizkusilo sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so bili navedeni v pritožbi. To pa je moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, zato je sodišče druge stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ker dokazno sredstvo zaslišanja strank ni namenjeno zagotavljanju pravice stranke, da se v postopku izjavi, sodišče ne krši načela kontradiktornosti, če ne izvede zaslišanja (nobene od) strank. * Neenakopraven položaj strank v dokaznem postopku pa bi bil lahko podan, če bi sodišče v dokazne namene zaslišalo le eno, ne pa obeh strank (odločba Ustavnega sodišča Up 1/96 z dne 15. 1. 1997). Stališče Vrhovnega sodišča o tem vprašanju je podobno: * V zadevi II Ips 457/99 je tožena stranka vložila revizijo, v kateri je med drugim navedla, da sodišče prve stopnje tožene stranke ni vabilo z vabilom za zaslišanje, čeprav sta pravdni stranki predlagali izvedbo dokaza z zaslišanjem strank in čeprav je sodišče zaslišalo oba tožnika. Vrhovno sodišče je najprej poudarilo, da med bistvene kršitve absolutne narave med drugim spada kršitev takoimenovanega načela obojestranskega zaslišanja oziroma načela kontradiktornosti. Enake pravice pred sodiščem imata stranki tedaj, če je obema strankama dana možnost sodelovanja v postopku. Sodišče mora dati stranki vedno možnost, da se izjavi o trditvah nasprotnika, zaradi česar je treba nasprotni stranki na primer vročiti tožbo, stranko vabiti na naroke za glavno obravnavo in ji dati dovolj časa za pripravo. Kršitev načela obojestranskega zaslišanja in kontradiktornosti je navedena kot absolutna bistvena kršitev postopka. Vendar pa te kršitve revident ni zatrjeval. V zvezi z zaslišanjem strank pa je treba ločiti dejanske navedbe pravdnih strank od dokaznih izpovedih strank. Dejanske navedbe ali trditve strank so izjave strank o dejstvih, na katere opirajo svoj zahtevek ali ugovor. Izjava volje in kršitev postopka v zvezi z njimi je kršitev načela obojestranskega zaslišanja in kontradiktornosti. Dokazne izpovedi strank pa so izjave vednosti, potrditev resničnosti ali neresničnosti neke trditve in spadajo med dokazovanje. Lahko povzročijo le relativno bistveno kršitev postopka. Tožena stranka kršitve, da je sodišče prve stopnje na obravnavo ni vabilo z vabilom za zaslišanje, v pritožbi ni navajala. Zato je napaka sanirana in je v reviziji, v kateri je treba upoštevati le tiste relativne kršitve, ki so bile storjene v postopku odločanja pred sodiščem druge stopnje, ni več mogoče uveljavljati. 2.3. Izvajanje dokazov Tudi izvedba izvedenskega dokaza mora temeljiti na spoštovanju načela kontradiktornosti pravdnega postopka. Stranka mora imeti možnost sodelovati pri izvedbi izvedenskega dokaza. Načelo neposrednosti zahteva, da niti med strankama in sodiščem niti med dokaznim gradivom in sodiščem ne sme biti posrednika (4. člen ZPP). * V primeru, kadar sodišče izpelje dokazovanje le z branjem vsebine dokazov, izvedenih v drugih postopkih, ne pa pred sodiščem, sta kršeni tako načelo kontradiktornosti kot tudi načelo neposrednosti. Obe načeli je prekršilo sodišče, ki je v odškodninski pravdi med oškodovanko in povzročiteljem škode vprašanje obstoja vzročne zveze med ravnanjem storilca in nastankom škode utemeljilo s sklicevanjem na izvedensko mnenje, ki je bilo

izdelano v predhodnem postopku (pred socialnim sodiščem), v katerem je sodelovala le oškodovanka, ne pa tudi povzročitelj škode (odločba Ustavnega sodišča Up 39/95 z dne 16. 1. 1997). * Po stališču Vrhovnega sodišča je bilo v zadevi, v kateri je pritožbeno sodišče brez obravnave drugače ocenilo izpovedbe prič, ki so bile zaslišane v postopku pred sodiščem prve stopnje, prekršeno ne le načelo kontradiktornosti in neposrednosti, ampak je bila podana tudi kršitev ustavne pravice do pritožbe (25. člen Ustave, VIII Ips 85/2001). Jasno je, da ima stranka v postopku lahko enakopraven položaj le pod pogojem, če se ima možnost izjaviti o rezultatih dokazovanja in podati svoja pravna naziranja. Takšen zaključek izhaja iz številnih odločb Ustavnega sodišča, na primer citirane odločbe Up 39/95 z dne 16. 1. 1997. * V zadevi II Ips 189/2001 je bilo med pravdnima strankama sporno vprašanje trajne invalidnosti tožeče stranke. Sodišče je imenovalo izvedenca medicinske stroke, vendar pa je imela tožena stranka na njegovo mnenje številne pripombe. Sodišče je zaradi tega zahtevalo dopolnitev izvedenčevega mnenja, toda predlogu tožene stranke, naj se imenuje še drugega izvedenca, ni ugodilo. Vrhovno sodišče je poudarilo, da je sklepanje o tem, kateri dokazi naj se izvedejo in kateri ne, res pridržano sodišču, vendar pa ne gre za prosto presojo sodišča. Ta presoja je namreč omejena z ustavnim načelom, ki vsakomur omogoča enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem, ki odloča o njegovih pravicah, dolžnostih in interesih (22. člen ustave). Ker je preveč upoštevalo navedbe tožeče stranke, ki je poudarjala načelo hitrosti in ekonomičnosti postopka, je toženi stranki onemogočilo enakopraven položaj v postopku in se premalo potrudilo, da bi popolnoma in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Dejstvo, da pravila o dokazovanju z izvedenci v postopku niso bila pravilno uporabljena, je lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). * Podobno je bilo stališče Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 342/2000, v kateri je tožeča stranka zahtevala plačilo odškodnine, ker je prišlo med zdravljenjem pri toženi stranki do medicinske napake. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, pri čemer se je oprlo na skladna mnenja treh izvedencev medicinske stroke. Tožeča stranka je strokovnim izvidom ugovarjala, vendar pa je sodišče njen dokazni predlog, naj se izvedence povabi na narok, zavrnilo. Vrhovno sodišče je reviziji ugodilo in sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavilo. Navedlo je, da kadar stranke pisno izvedensko mnenje grajajo in imajo nanj pripombe ter terjajo pojasnila o posameznih okoliščinah, ki so pravno pomembne za rešitev spora, kar lahko povzroča dvom o popolnosti in pravilnosti mnenja, je dodatno ustno zaslišanje izvedenca na obravnavi potrebno. Opustitev zaslišanja izvedenca medicinske stroke v takih primerih pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Kršeno je namreč načelo neposrednosti, gre pa tudi za kršitev načela kontradiktornosti. Če naj bo stranki zagotovljena možnost, da se izjavi o rezultatih dokazovanja, je treba vse izjeme od tega pravila (291. člen ZPP) interpretirati ozko. * V zadevi II Ips 343/99 je sodišče prve stopnje opravilo narok za glavno obravnavo v odsotnosti tožene stranke. Potem ko je sodnica izvedla dokaze, ki jih je odredila z dokaznim sklepom, je tožeči stranki naložila, naj sodišču predloži dokumentacijo v zvezi z odškodninskim zahtevkom. Tožnica je soglašala, da sodišče glavno obravnavo zaključi in sodbo izda, potem ko bo prejelo obljubljeno dokumentacijo. Vrhovno sodišče je reviziji ugodilo in sodbi nižjih sodišč razveljavilo. Zavzelo je stališče, da analogna uporaba drugega odstavka 7. člena ZPP in drugega odstavka 291. člena ZPP narekuje sklep, da lahko sodišče konča glavno obravnavo tudi tedaj, če je treba, da se priskrbijo še kakšni drugi listinski dokazi, ki so potrebni za odločitev, vendar le, kadar se stranke odpovejo obravnavanju teh dokazov. Tožena stranka se obravnavanju listinskih dokazov ni odpovedala. Sodišče prve

stopnje je svojo odločitev glede odškodninskega zahtevka oprlo na dokaze, ki jih je tožnica sodišču posredovala po zaključku glavne obravnave. Pravica stranke, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke, je poglaviten element pravice do kontradiktornega postopka. Sodišče prve stopnje je s svojim ravnanjem kršilo pravico tožene stranke do kontradiktornega postopka in zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je navedeno absolutno bistveno kršitev ohranilo tudi v postopku pred sodiščem druge stopnje. Citirana odločba je pomembna še z drugega vidika. S tem, ko se je Vrhovno sodišče sklicevalo na analogno uporabo četrtega odstavka 7. člena ZPP, je namreč zavzelo stališče, da je treba stranki omogočiti ne le, da se izjavi o dejstvih, ki jih je sodišče ugotavljalo po uradni dolžnosti, ampak tudi o dokazih, ki jih je sodišče izvedlo po uradni dolžnosti. Pravdnim strankam mora biti namreč zagotovljena pravica, da se izjavijo o celotnem procesnem gradivu, ki je v sodnem spisu in ki lahko vpliva na odločitev sodišča. Imeti morajo možnost, da se seznanijo in da odgovorijo na navedbe, dokazne predloge in stališča ne le nasprotne stranke, pač pa vsakogar, tudi neodvisnega organa, ki mu je v postopku zagotovljena vloga, da lahko vpliva na odločitev sodišča (primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča Up 108/00 z dne 20. 2. 2003). 2.4. Ocenjevanje dokazov Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Ker se ustavnopravna presoja omejuje na presojo zgornje premise sodniškega silogizma, je ugotavljanje dejanskega stanja v celoti prepuščeno rednemu sodstvu. Po drugi strani pa dokazna ocena ne sme biti izraz subjektivističnega sodnika gledanja na zadevo, saj mora pri ugotavljanju dejanskega stanja izhajati iz sposobnosti logičnega sklepanja in določenih življenjskih izkušenj. Če sodba nima razlogov o relevantnih dejstvih ali so ti nejasni ali med seboj v nasprotju, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ustavnopravna presoja z vidika kršitve pravil o sestavi sodbe pa se omejuje na preizkus, ali je mogoče odločitev sodišča označiti za arbitrarno, torej brez razumnih razlogov. To ne pomeni, da se mora sodišče izjaviti prav o vseh tožbenih ali pritožbenih navedbah, temveč mora svojo odločitev utemeljiti glede tistih navedb, ki so po razumni oceni sodišča za odločitev v zadevi bistvene. Treba je upoštevati tudi, da v določenih primerih ni nujno, da sodišče na navedbe stranke odgovori izrecno, pač pa je dovolj, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve.