Psihosinteza

PSIHOSINTEZA: Pot osebne rasti

Shema človeške psihe Assagiolijevo jajce 1.Nižje nezavedno 2.Srednje nezavedno 3.Višje nezavedno ali nadzavedno 4. Polje zavednega 5. Jaz ali osebni jaz 6. Transpersonalni ali višji jaz 7. Kolektivno nezavedno

Psihosinteza je znanstven pristop za osebnostno rast, za iskriščanje danih potencialov, ki jih človek nosi v sebi. Psihosinteza je metoda psihološke rasti in samouresničevanja za tiste, ki nočejo ostati sužnji svojih notranjih prikazni ali zunanjih vplivov za tiste, ki se nočejo pasivno podvreči notranji igri psiholoških sil, in za tiste, ki so odločeni, da bodo obvladovali svoje življenje (Roberto Assagioli).

Začetnik in utemeljitelj psihosinteze je italijanski psihiater in psihoterapevt Roberto Assagioli (1888 - 1974). Assagioli je v psihosintezi povezal, nadgradil in nadaljeval delo svojih kolegov in predhodnikov, velikih psihologov prejšnjega stoletja: S. Freuda, A. Adlerja, V. Frankla, E. Fromma, A. Maslowa, R. Desoilleja in drugih. Prav posebej velja izpostaviti C. G. Junga, s katerim je Assagioli po prvem srečanju v psihiatrični bolnici Burgholzli v Švici prijateljeval in dolga leta delil svoja spoznanja. Psihosintezo je Assagioli bolj kot vedo o psihoterapiji imenoval veda o vzgoji človeka. Posameznika je predstavil kot dinamično večplastno bitje, v katerem je zdravo jedro, ki se lahko zaveda in raste. Morda je prav slednje navdihnilo številne sodobne psihologe, terapevte in svetovalce ter jih izpodbudilo, da so psihosintezo razširili v več kot 60 držav po celem svetu. Danes je tudi med vzgojitelji, pedagoškimi delavci, zaposlenimi v zdravstvenih in socialnih službah ter prostovoljskih društvih priznana metoda samovzgoje, osebne rasti in načina življenja.

Predstavlja nižje nezavedno, našo osebno psihološko preteklost, ki zajema potlačene komplekse, že zdavnaj pozabljene spomine, nagone in telesne funkcije, nad katerimi navadno nimamo nikakršnega zavestnega nadzora. Od stanja našega osebnostnega jaza je odvisno, kako močno vplivajo na naše življenje – misli, dejanja, čustva. (2) Predstavlja srednje nezavedno, ki jih zlahka vnesemo v polje zavesti. V lažje dostopnem srednjem nezavednem nosimo najrazličnejše znanje in podatke, ki niso vedno potrebni. (3) Predstavlja nadzavedno ali našo razvojno prihodnost, področje, od koder prejemamo navdih. Bržkone predstavlja najpomembnejše področje, ko si zaželimo uspešnejšega in jasnejšega pomika v prihodnost. (4) Polje zavesti ima obliko amebe, ki ponazarja, da se nenehoma spreminja. Polje zavesti oživljajo podobe, misli, čustva, občutki, želje in vzgibi, ki jih lahko opazujemo. Spreminja pa se, ko nam občutki, misli ali čutenja sporočajo podatke o okolju. (7) Predstavlja kolektivno nezavedno, ki je skupno vsem živim bitjem. Med nami in vsemi drugimi čutečimi bitji poteka neprekinjena in dejavna izmenjava, pa naj se tega zavedamo ali ne. (5) Osebnostni jaz doživlja vsa različna stanja zavesti. To je jaz, ki se doživlja kot nekaj, kar ima misli, čustva in občutke. V življenju ga navadno izkušamo malce nejasno. Bolj, ko s psihosintezo spodbujamo svoj razvoj, bolj se povezujemo z osebnostnim jazom in bolj ga opredeljujemo kot živo, izkustveno resničnost v svoji zavesti. Lahko bi rekli, da postajamo bolj zdravi in celostni. "Buden jaz!" V psihosintezi je večkrat omenjen kot režiser. To je del nas samih, naše središče. Del, ki se lahko svobodno odloča. Roberto Assagioli ga je poimenoval tudi "zdravo jedro", ki se lahko zaveda in raste. In psihosinteza je pot rasti, pot samovzgoje, ki nam spremeni življenje. V nas prebudi sposobnost, da obrnemo jadra v pravo smer, da vanje ujamemo veter in nato pozorno usmerjamo jadrnico svojega življenja. Sprejeti svojo mnogoterost ne pomeni, da potrdimo obstoj statičnih delov sebe, ki so prisiljeni biti drug ob drugem. Ti nenehno delujejo in reagirajo med seboj. To je dramatičnost človeškega življenja, v kateri se želja po zaslužku bori z lenobo, želja po spolnosti z boleznijo, to je nenehen boj podosebnosti. Samo pomislimo, kako želimo preživeti večer, in že se štiri ali pet naših delov spopade med seboj, da bi predstavili svoje videnje večera. Lahko se tudi primeri, da se dva ali trije deli zoperstavijo enemu. Zato potrebujemo "buden jaz", ki jih obvladuje. PSIH OSIN TEZ A IN PSIH OAN AL IZ A Psihosinteza ima svoje korenine v psihoanalizi. Psihosinteza priznava močan vpliv človekove podzavesti na njegova ravnanja, vendar njen koncept sloni na bolj dinamičnem sistemu, ki predstavlja osebnost kot interaktivno celoto kot del večje celote - družbene, naravne in duhovne substance. Podzavest je le ena sfera nezavednega jaza, ki ga sestavlja še osrednja nezavednost, nadzavest, kolektivna zavest in duhovna zavest. Prav tako daje večji pomen posameznikovi možnosti samoaktualizacije in samoregulacije. Psihoanaliza združuje tri psihološka področja: razvojno psihologijo, osebnostno teorijo in klinično psihologijo. O B L I K O VA N J E S U B P E R O N A L N I H S T R U K T U R

Razvoj človekove osebnosti se prične že v prednatalnem obdobju. Dražljaji, ki vplivajo na strukturiranje osebnosti so fizični in psihični. Genska struktura prihaja v interakcijo z okoljem in prične se izvajati nezavedni zapis senzornih občutenj, ki se transformirajo v oblikovanje zavednega in nezavednega dela osebnosti. Vsak individuum je unikaten prav zaradi te interakcije okolja in posameznih struktur osebnosti. Potrebo po shranjevanju zapisov v nezavedni del osebnosti, si lahko razložimo s primerjavo z delom na računalniku. Predstavljajte si, da ne bi mogli zapirati aktivnih oken in bi vse naše ustvarjanje ostajalo aktivno – prišlo bi do prave zmede in nepreglednosti. Podobno lahko naredimo primerjavo z avtomatizacijo gibov. Predstavljajte si, da bi morali zavestno izvajati naše gibe in zavestno upravljati vso motoriko telesa, udov, govornih organov itd. Tako kot se oblikujejo živčno-mišični vzorci v vsaki motorični aktivnosti, se tudi v naši psihični dinamiki oblikujejo neke vrste vzorci mišljenja in delovanja, ki so odločilni za naše mišljenje, čustveno doživljanje, socialno delovanje, moralno ravnanje in estetsko doživljanje, to so t.i. subpersonalne strukture. Naša osrednja nezavednost tako postaja avtomatiziran sistem naše osebnosti, ki nam omogoča nemoteno zavestno delovanje. Prav zaradi takšnega sistema nam je omogočeno brezmejna raznolikost izražanja, doživljanja ter intelektualnega in umetniškega ustvarjanja. Ta psihosinteza osebnostnih podstruktur omogoča, da se kljub neskončnemu številu osebnosti vzorec v celoti nikoli ne more ponoviti. Če se slikovito izrazimo, lahko rečemo, da je osrednja nezavednost infrastruktura našega zavestnega jaza in esenca osebnosti posameznika. Subpersonalne strukture so dinamični sistemi, ki se izražajo v ravnanju in vedenju posameznika. Nastajajo tekom življenja preko iskustva in opazovanja. Glavnina the struktur se razvije v prvih treh letih, zato je doba ranega otroštva tako pomembna v končni strukturi osebnosti posameznika. To je obdobje najhitrejšega osebnostnega razvoja in hkrati obdobje v katerem se oblikujejo mehanizmi samozaščite in samokontrole. Otrok se nauči, kaj je zanj dobro in kaj slabo. Vse te iskušnje se s pomočjo samoregulacijskega mehanizma preoblikujejo v strukture, ki se shranijo v osrednji nezavedni del osebnosti in določajo delovanje, vedenje in ravnanje posameznika. P O D Z AV E S T

I N N A D Z AV E S T

–

N I Ž J E N E Z AV E D N O I N V I Š J E N E Z AV E D N O

V obdobju formiranja osnovne osebnostne strukture pa prihaja tudi do težjih psihičnih travm, ki jih otrok prepozna kot nevarnost za njegov obstoj, zato jih potisne v podzavest. Največkrat gre tu za čustveno ranjenost in za fizične travme. Izkušnja, ki je prenesena v podzavest onemogoča delovanje psihične ali fizične bolečine, hkrati pa se blokira tudi aspekt osebnosti, ki je s to izkušnjo povezana, npr. če je bil otrok zasmehovan, ko je počel nekaj kreativnega, se bo s to izkušnjo v podzavest potlačila tudi njegova kreativnost. Tako so lahko ovirani tudi ostali osebnostni potenciali, ki so del človekove nadzavesti, kot čut za ljubezen, duhovnost, estetsko doživljanje, intuitivni potencial ipd. Psihosinteza se torej razlikuje od psihoanalize zlasti po tem, da podzavest razširja na pojem nižje nezavedno, kjer niso le potlačene travme ali dogodki, temveč tudi naša izgubljena izkustva in z njimi povezani naši potenciali. Torej zdravljenje podzavesti ni samo terapevtski poseg v preteklost, temveč tudi v sedanjost osebe. Če želimo na fizični način prikazati dogajanje, lahko rečemo, da si človek ogradi zavest z neprepustno ograjo in s tem onemogoči prehajanje nezavednega do zavednega. Žal s tem onemogoči tudi potenciale nadzavesti, kar osiromaši njegovo življenje. Nadzavest ali super zavest predstavlja nezavedne potenciale človeka, ki jih zaradi povezanosti s travmami izrinemo v naše višje nezavedno. Nadzavest se nam odpre ob nepričakovanih trenutkih, ponavadi, ko je človek umirjen in sproščen ali v situacijah, ko človek potrebuje nadnaravno moč. Te izkušnje je težko opisati z besedo, ponavadi so to

prijetni občutki svobode, lahkotnosti, umetniškega navdiha, intuitivne rešitve obstoječega problema, nadnaravna fizična moč, občutek ljubezni do vsega stvarstva… Doživetje nadzavestnega občutenja ni srečanje z nekim nadnaravnim svetom, temveč »višji« pogled na obstoječi svet, kot občutek in pogled na zemljo, ko po dolgem času turobnega in oblačnega vremena, pokuka sonce izza oblakov.