Med Eskapizmom In 3d

32

»

Carlo Bocchetta: Debatiranjeje umetnost, prepiranjepa kaotičnastran debate.Je lahko razdiralnoin zaviralno.Emocionalnost pri tem pa vidimkot del strastipri delu.Pomembno se mi zdi debatirati, zagovarjati svoje poglede, a obenem ostati odprt za druge zorne kote in kritiko sprejemati zaradi vrednosti, ki jo ima kot del procesa učenja. Kako pa se kreativnost izraža pri vodenju in usmerjanju podjetja? Rok Uršič: Ves čas se trudim gledati na stvari od daleč, kaj se dogaja z nami kot celoto, seveda glede na okolje in vse parametre na trgu, tudi gospodarsko in finančno krizo. Hkratine smem biti prevečoddaljen od realnostiin moram čutiti, kaj se dogaja. Zato je pomembno, da poznaš sebe in veš, kaj se dogaja tudi s tabo v tej vlogi. To se mi zdi ključno. Carlo Bocchetta: Kreativnost je pri delu, kot je naše, ključna za uspeh. Hočemo inovacije, uporabo starih idej na novo. Ponujamo rešitve,ne le izdelkov– če to hočemo, moramobiti pri oblikovanjuteh rešitevseveda kreativni. Gre torej za upravljanje kreativnosti, pa naj gre za kolektivneali individualne preboje. Allen Weeks: Pri nas je kreativnost ključ, vsakdan. In boriti se moramo, da se ne ujame v vsakodnevnih operativnih aktivnostih. Kakšno vlogo namenjate motivaciji zaposlenih? Rok Uršič: Motivacijaima več razsežnosti. Prva je ta, da se ljudje,ki jih pri nas zaposlimo, dejansko ukvarjajo z najbolj izzivalnimi problemidanašnjegačasa. Področjepospeševalnikov osnovnih delcev je zagotovo eno takšnih področij. Druga raven motivacije je, da ima podjetje osebne dohodke, ki so nad povprečjemv regiji, pa tudi v Sloveniji. S tem, ko se je podjetje preoblikovalo v delniško družbo, bomo v nekaj odstotkih uvedli tudi notranje lastništvo. Allen Weeks: Vodstvo mora ves čas skrbeti, da je okolje primerno in izzivi definirani. In res je, da je velik izziv, motivacija že dejstvo, da so naše stranke najzahtevnejši znanstveniki in inženirji. Carlo Bocchetta: Motiviranje zaposlenih je naravni element našega dela, vsakdanja rutina, nujna sestavina. Kreativnosti,ki jo potrebujemo za uspeh, od zaposlenih ne moreš izsiliti, lahko jo le vzpodbujaš,izzoveš. Skupni izzivi, intelektualno zadoščenje, ko rešiš problem, prepoznavnost, nagrajevanje ter zagotavljanjepravegadelovnega okolja so dobra motivacija.Upravljamo znanje, a znanje so ljudje. Krize za zdaj torej ne občutite? Rok Uršič: Ne tako kot preostalo gospodarstvo, saj so naši trgi povezani s programi vlad, ki so dolgoročni. Sodelujemo pri gradnji velike raziskovalneinfrastrukture, ti programi pa so načrtovani dolga leta vnaprej. Naj omenim, da so se projekti znotraj iniciative ESFRI v zadnjih dveh letih povečalis 13,2 milijardeevrovleta 2006 na nekaj več kot 20 milijard evrov v letošnjem letu. Ko sem govoril s profesorjem Rizzutom, ki je predsednik sveta foruma ESFRI in tudi predsednik tržaškega Sinhrotrona, mi je povedal,da bo evropskikomisiji izpostavil pospešeno gradnjo velike raziskovalne infrastrukture kot enega od načinov za proaktivno vzpodbudo malim in srednjim podjetjem,ki delajo na področju visokih tehnologij,v času gospodarske krize.

DELO,

27. decembra 2008

Filmska inventura 2008 Vlada Janeza Janše je projekt FAIR podprla le načelno, pri tem pa je tudi ostalo. Rok Uršič: Prejšnja vlada je s pismom o nameri pristopila k projektu, uresničitve pa dejansko še ni. Tak projekt po mojem mnenju zahteva veliko usklajenost med posameznimi ministrstvi. Računam, da ga bo nova vlada podprla, saj je to odličen projekt. Sodelovanje pri tako velikih projektih omogoča stik z najnovejšimi znanstvenimi dognanji, obenem pa krepi tudi nacionalno samozavest. Slovenija pri vključevanjih v takšne mednarodne institucije zaostaja za državami, kot sta, denimo, Češka in Bolgarija. Naša država bi po mojem mnenju dolgoročno morala vstopiti v FAIR, CERN, XFEL in tudi druge podobne projekte. Trenutek krize je za to nadvse primeren. Če se bomo zapirali, bo to za nas slabo. Včasih je vzrok za dolgotrajnost pomanjkanje izkušenj pri tako velikih projektih, ker še ni izdelanega in preverjenega scenarija, kako se vsega skupaj lotiti. Mi lahko, in to z veseljem, ponudimo veliko podpore. Moja želja je, da Slovenija v tem primeru ne bi imela vloge sledilca, ampak bi bili inovatorji vzpostavitve sodelovanja med industrijo, znanstveno sfero in politiko. Zdi se mi, da se vse prevečkrat zadovoljimo s premajhnim. Kakšen bi bil finančni vložek Slovenije v tem primeru in kaj konkretnega bi si slovenska podjetja lahko obetala od vstopa k temu projektu? Rok Uršič: Vložek naše države bi bil v naslednjih šestih letih odstotek vrednosti projekta FAIR. Ta vložek bi bil viden v razvoju in izvozu tehnoloških izdelkov in storitev slovenskihpodjetij,kar ocenjujem kot zelo pomemben element pri presojanju smiselnostivstopav take projekte.Projekt vključujepodročja elektronike,celega spektra softverskih tehnologij pa vse do mehanike, vakuumske tehnike, področja močnostne elektronike,na katerabi Slovenija lahko vstopala. Sicer pa bi bilo v FAIR smiselno vstopiti,ko se stvari šele formirajo in ko lahko še izbiraš. To bi se moralo zgoditi do marca 2009, potem bodo stvari že razdeljene. FAIR po eni strani pomeni izvoz za visoke tehnologije,na drugi strani pa predstavljaodprtavrata za naše raziskovalce, ki bi se lahko ukvarjalis tem projektom.

Med eskapizmom in tretjo dimenzijo Letošnje filmsko leto je bolj kot vsebinsko postreglo z opaznimi premiki na tehnološkem področju, saj se je internetno piratiziranje filmov tako razširilo, da ponekod že krepko ogroža domači video. Filmski studii se proti temu borijo tudi s silovitim tehnološkim razvojem nove vrste tridimenzionalnih filmov, ki bodo v vsej svoji polnosti zaživeli prihodnje leto. Pred vami je tako osem letošnjih filmskih zgodb, ki nakazujejo nekatere letošnje poglavitne trende, katerim smo bili priča tudi pri nas, nekatere od njih pa so že zazrte v prihodnjo leto, ko nas, vsaj na začetku, čaka nekaj izvrstnih filmov.

Samo Rugelj

P

red dnevi so nekaj hollywoodskih insajderjevpovprašali, kako bo gospodarskakriza vplivala na kinoobisk.Odgovor je bil dokaj nedvoumen: kakšnega velikega vpliva na kinoobisk kriza ne bo imela, lahko pa se še bolj spremeni struktura najbolj gledanihfilmov. Po njihovem mnenju so filmi, kot so bili v zadnjem času Kvantum sočutja, Madagaskar2 in Somrak, pritegnili več gledalcev,kot je bilo pričakovati, ker gre za tipične eskapistične filme, ob tem pa so bili prizadetiresnejši filmi, ki ne ponudijosproščujočegapoplačila. Gledalci imajo seveda še vedno radi tudi zahtevnejše filme in jih bo zaradi oskarjev v prihodnjih mesecih na sporedu kar nekaj, a žal se to ne odraža več tudi na kinoblagajnah. Ključno vprašanje je po njihovem torej to, koliko bodo kinogledalciv prihodnjemobdobju pripravljeni plačati za ogled filma,

Allen Weeks: Želimo, da ljudje razumejo, da ima vzpostavljanjeoziroma gradnja takih projektov velikanske učinke: ni nam treba čakati do konca, da se pokažejo pridobitve. Ti projekti niso pomembni le za znanstvenike, ki jih bodo po gradnjiuporabljali. Že vključitev v gradnjo je velika trženjska priložnost in ponuja možnosti podjetjem, ki bi pri njej sodelovala. Predstavljajte si še, da se eden od kompetenčnih centrov zgradi v Sloveniji. Ali obstaja zavedanje o pomenu vstopa v ta projekt tudi pri širši slovenski javnosti? Rok Uršič: Seveda, predvsem med ljudmi, ki ta področjapoznajo.Vključitevv projekt FAIR je podprla tudi Gospodarska zbornica Slovenije, svoj predlog pa je poslala na ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. Kot sem seznanjen,je ministrstvo to vprašanježe obravnavaloin ga dalo v postopek za nadaljnje reševanje. Ne nazadnje je to lahkonačinza zelo kakovostno porabo sredstev strukturnihskladov. Pa verjamete, da bo nova vlada projekt izpeljala, kar vam je nedavno javno obljubil tudi premier Pahor? Rok Uršič: Verjamem in računam na to. •

Romantični muzikal Mamma Mia!

DELO,

33

27. decembra 2008

ob katerem se ne bodo smejali ali pa bili vsaj v akcijski napetosti. Ta spreminjajoči trend bo seveda še bolj vplival na prihodnjo filmskoprodukcijo,ki je že nekaj časa ujeta v reciklažo predelav, nadaljevanj in stripovskih priredb. Da imajo ta razmišljanja realenodsev v Sloveniji,potrjujejo tudi letos najbolj gledani filmi pri nas: romantični muzikal Mamma Mia!, komična risanka Kung fu panda, akcijskiKvantum sočutja, romantično-komični Seks v mestu, akcijsko-pustolovski četrti Indiana Jones in pustolovsko-komičnarisanka Madagaskar 2. Oskarjevskega zmagovalca Ni prostora za starce seveda ni kje blizu. »Ljudje bodo vse manj denarja namenjali za filme, za katere niso prepričani,kaj lahko od njih pričakujejo,«menijo anketiranci, »zmagovali bodo preverjenikoncepti.« Hm, včasih se je hodilo gledat prav filme, od katerih nisi vedel, kaj lahko pričakuješ.

Slovenija: od Petelinjega zajtrka do Pokrajine št. 2 in Dar Furja Letos spomladi je romantična komična drama Petelinji zajtrk postala najbolj gledan slovenskifilm po osamosvojitviSlovenije, pri čemer so se drugi filmi iz lanskefestivalske bere, kot so Estrellita, pesem za domov, L kot ljubezen, Instalacija ljubezni itn., le s težavo vsaj malo prebili izpod njegove velike sence. Drugače od zadnjih let pa so se letos v ospredjepririnilidomačitelevizijski filmi, kot sta bila Hit poletja ter prejšnji teden še Vampir z Gorjancev, ki sta pokazala, da se gledalci slovenskih filmov morda bolj kot v kinu skrivajona televiziji. Hit poletja je na letošnjem Festivalu slovenskega filma (poleg nagrade za stransko moško vlogo) celo prejel tudi nagrado za najboljši scenarijin pokazal,da domača televizijska filmska produkcija gotovo predstavlja prostor, kjer bi se slovenski film v prihodnje lahko še bolje razvijal, z nekaj več ambicije pa bi ti filmi svojo pot lahko začeli na velikem platnu in ne že takoj na malem ekranu. Prva sadeža letošnje filmske bere, veliki zmagovalec jesenskega festivala, Möderndorferjevakriminalnadrama Pokrajinašt. 2, in političnidokumentarec Dar Fur – Vojnaza vodo Toma Križnarja in Maje Weiss pa sta s približnoenakim kinoobiskom pokazala,da je treba slovenske filme za soliden odziv domačim gledalcem predstavljati kar se da aktivno, že skoraj aktivistično, saj običajna, salonsko izpeljana promocija običajno ne prinese kakega posebnega rezultata.

Petelinji zajtrk, najbolj gledan slovenski film po osamosvojitvi Slovenije. bo ta verjetno imela neprimerljivo več knjižnih kupcevkot pa film kinogledalcev.

Izvirnik in predelava hkrati ali Španci napadajo V tretjem tisočletjusmo bili navajeniameriških predelav azijskih žanrskih filmov, predvsem grozljivk, ki so obsegali vse od

Gomora ali film in knjiga Film Gomora, pripoved o neapeljskih mafijskih imperijih, ki zasužnjujejo malega človeka, posnetpo istoimenskiknjigi,je letos v Cannesu najprej dobil grand prix, potem pa nedavno še pet evropskih filmskih nagrad – med njimi nekaj najprestižnejših, kot so denimoza film, režijo,scenarij,glavno moško vlogo – in postal eden ključnih letošnjih evropskih filmov. Avtorju knjige Robertu Savianu, ki se menda že več kot dve leti skriva pred mafijo – ta mu zaradi razkritij v knjigi streže po življenju –, je s tem uspel velikimet, saj nas je v svojemdelu v intenzivnem slogu insajdersko popeljal v sodobno delovanje južnoitalijanskih kriminalnih združb, pri katerih se skoraj legalni in korporativno organizirani del spretno prepleta s filigransko organiziranim nezakonitim poslom, hkrati pa je vse skupaj premešano z izjemno nepopustljivostjo in surovostjo do nasprotnikov. Kakor za zdaj kaže vsaj pri nas, pa je Gomora tudi lep dokaz neizmerne moči knjige, saj

Kroga, Zamere,Temačnevode pa do Slutnje in Odseva. Čeprav je bila Evropa v zadnjih letih na tem področju precej neizvirna, so vsaj Španci dokazali,da imajo na zalogi nekaj materiala, ki je primeren tudi za mednarodno eksploatacijo. Cameron Crowe je po španskem Odpri oči pred leti denimo posnel znanstvenofantastičnitriler Vanil-

la Sky, Guillermo del Toro pa je s svojimi strašljivimi produkcijami, kot sta Hudičeva hrbtenicain Favnov labirint, dokazal,da lahko s tem žanrom poseže tudi po najvišjih nagradah. Da tudi gledalci niso imuni nanje, spet dokazuje Sirotišnica, ki je postala eden največjih španskih hitov vseh časov in ste si jo lahko ogledalitudi na letošnjem Liffu (zdaj pa je še na rednem sporedu domačih kinematografov).Tu pa je bil tudi Snemaj!, še en španski žanrski proizvod, ki je domače kinodvorane napadel na začetku lanskega oktobra, v slovenskih in tudi nekaterih drugih evropskih kinodvoranah pa je bil nedavno kriv za svojevrstni precedens.Prvič smo si to urbano verzijo Čarovniceiz Blaira namreč lahko sočasno ogledali tako v izvirniku (v Cankarjevem domu in Kinodvoru) kot tudi v njeni ameriški predelavi (v komercialni kinomreži). Ta precedensje zgoljše eno znamenje vsesplošnega zgoščevanja na področju filma, ki mu poleg ekspresnega pretvarjanja izvirnikovv (največkrat)ameriške priredbe lahko sledimo tudi v vse hitrejšem ciklu prehajanjafilmov iz kinodistribucije na druge medije. To vpliva tudi na programe festivalov, ki zajemajo iz celoletne ali celo večletne filmske produkcije, na katerih je tako vse več filmov, ki so v izvirnih državah že izšli na devedejih. Temu smo bili priča tudi na letošnjemLiffu, ki je imel na sporeducelo filme,ki smo si jih že lahko sposodili tudi v lokalni videoteki. Razlog za vse to je seveda vse večje internetnopiratiziranje filmov.

Korejci in Slovenci kot kralji piratov

Sirotišnica Guillerma del Tora

Pred kratkim so iz ameriškega filmskega studia Warner Bros. sporočili, da se s koncem tega leta umikajo z južnokorejskega trga na področju videa, torej prodaje devedejev. Presenetljivo? Niti ne, glede na to, da bo Warner to naredil zadnji in da so se drugi od tam pobrali že pred časom. Južna Koreja kot ena od tehnološko najrazvitejših držav na svetu,s širokopasovniminternetom v skoraj vsakem domu, je s svojim ofenzivnim piratiziranjem ameriških fil-

34

»

mov (po eni od anket je skoraj polovica prebivalcev v zadnjem letu piratsko pretočila vsaj en film) praktičnouničila prodajo digitalnihploščkov.Ali to pomeni tudi konec domačega videa za južnokorejske ljubitelje filmov? Seveda ne, samo način distribucije se bo zamenjal, saj si bodo zainteresirani lahko filme legalno potegnili prek »videa na zahtevo«, ki omogoča veliko boljšo zaščito in nazor nad spletnim pretakanjem filmskih datotek. Kaj pa se medtem dogaja v Sloveniji?Piratske strani, ki ponujajo obilen ilegalni nabor filmov, vse bolj pridobivajomoč, saj so v zadnjem letu močno povečale število uporabnikov in se prebile med najbolj obiskane domače spletne strani s po več kot tristo tisoč različnimiuporabniki(oziroma s toliko različnimi dostopnimi točkami na posamezne strani). Že v nekaj dneh po kinematografski premieriob filmu ponudijo tudi slovenskepodnapisein za njihovonalaganje na domači računalnik celo zaračunavajo dostop v obliki nekakšne mesečne donacije. Eden od slovenskih filmskih distributerjev je pred kratkim izračunal, da če za nalaganje filmov plačuje »donacijo« več kot deset odstotkov uporabnikov(plačevati je treba zgolj, če uporabnik z internetne strani neuravnoteženo količinsko pobira več podatkov, kot jih vrača nanjo), lastniki vsake od teh strani mesečnozaslužijo precej več kot uradni slovenski distributer ameriškegastudia v enem letu. Tako vse kaže na to, da je slovenska ilegalna internetna distribucijafilmov postala veliko večji biznis od uradnega posla, ki ga opravljajo uradni zastopnikiameriškihstudiev na naših tleh. Da ne govorimoo tem, da na teh straneh oglašujejo največji slovenski oglaševalci, ki s tem neposrednopodpirajo piratskofilmskodejavnostter temu kriminalnemu dejanju dajejo poleta. Slovenija za spletnefilmskepirate tako postajadežela, kjer se ceditamed in mleko,saj represivni aparat na tem področju, razen nedavne male spremembezakona o avtorskihin sorodnih pravicah,prav nič ne ukrepa.

Ponovni vzpon 3D-filma (tudi v Sloveniji) Tridimenzionalni kino postaja nova in vse pomembnejša filmska zgodba, kar ni čudno, saj skuša industrija z njo spet stopiti korak pred pirate. 3D je s sedanjo omejenostjo na kinopredvajanje za to kot nalašč. Če je omemba tridimenzionalnega filma še pred nekaj leti spomnila na tista precej nerodna kartonasta očala z zelenordečimi »stekli«, po katerih je pogosto bolela glava, in na običajno ne ravno kakovosten filmski izdelek, ki je bolj kot s svojo zgodbo in glavnimi liki skušal pritegniti s karseda izstopajočimi 3D-učinki, je danes že precej drugače. Tridimenzionalni kino je svojo prvo pomlad sicer doživel že pred dobrimi petdesetimi leti, ko so za novo tehnološko filmsko čudo poprijeli tudi veliki studii, ter se na kratko še enkrat zbudil ob koncu sedemdesetih let, ko je napadel tudi take filme, kot je tretji del kultnega Žrela, a z dobrimi filmi ni nikoli pustil opaznejšega vtisa. Da se v tretjem tisočletju na to temo pripravlja nekaj resnejšega, je pokazal že James Cameron, tehnološki navdušenec, ki je posebne filmske učinke nekajkrat že potisnil naprej, saj je s posebnimi kamerami eksperimentiral že pri Titaniku in pred nekaj leti predstavilsvoj prvi 3D-dokumentarec Duh morskih globin. Poleg Roberta Rodrigueza, ki je s tovrstnimi filmi poskusil pri otrocih, kot sta bila denimo tretjidel Malih vohunovter Morski

DELO,

dečekin deklicaiz lave, je v novo tehnologijo ugriznil še Robert Zemeckis,ki je pohod na te tehnologije napovedal že s Polarnim vlakom za božič pred štirimi leti, lani pa mu je dodal še Beowulfa. Tudi Disneyje začel v zadnjih letih uvajati tretjo dimenzijo v svoje risanke; naprej pri Malem piščku, lani pa še v Spoznajte Robinzonove, ki smo jih digitalno tridimenzionalne videli tudi pri nas. Zato ni čudno,da je DreamWorksAnimation pred časom potrdil, kako bodo od leta

27. decembra 2008

dnjem projektu vrnil domov in v zgodovinski romanciAvstralijaposkušalzdružiti lokalno in globalno ter ustvariti referenčen film o še zmeraj precej skrivnostnem kontinentu. Zgodovinskafilmska kronika, v kateri je kot angleška aristokratinja zaigrala Nicole Kidman, kot neodvisni avstralski gonjač živine pa Hugh Jackman, je stisnjena na čas pred začetkom druge svetovne vojne. Takrat je bilo rasno razlikovanje še v polnem pogonu in so morali mladi aboriginski mešančki bežati pred

tega denarja.« Čas uniči vse, je tudi poanta tega filma, ki pa bo njemu morda vseeno prizanesel.

nravstveno policijo, saj so jih belci nasilno ločevali od njihovihmater ter jih trumoma trpali v internates strahotnimiživljenjskimi razmerami.Luhrmannse je z ekipo najboljših avstralskih filmskih ustvarjalcev, od režiserjado igralcev,scenaristovin snemalcev, lotil izjemno težavne naloge – narediti filmski spektakel v maniri klasično zasnovane epske filmske romance, a hkrati predstavitikar se da spodobno resnico o Avstraliji.

sodbo. Tudi letos je Eastwood posnel dva filma. Že spomladi je v Cannesu predstavil dramo Zamenjan (Changelling), ki jo je naslonil na resnične dogodke z začetka dvajsetega stoletja, ko so materi samohranilki (Angelina Jolie) neznanci ugrabili otroka, po večmesečnem iskanju pa ji je policija pripeljala dečka, v katerem obupana mati ni prepoznala svojega sina. Kljub ostremu nasprotovanju družbe se je odločila odkriti resnico, toda državni sistem v službi moških jo je bil za svoj pripravljen povsem ponižati in uničiti. Film Zamenjan je bil tempiran tudi za letošnje oskarje (k nam pride na spored januarja), potem pa je Eastwood, kot da bi slutil, da to ni film za nagrade, skoraj iz rokava potegnil še Gran Torino. Tega imamo lahko za jagodo na vrhu torte njegovega filmskega opusa v zadnjem desetletju, v katerem je posnel praktično prav toliko filmov. Film je dobil naslov po ekskluzivno predelanem avtomobilskem modelu Forda z začetka sedemdesetih, znajdemo pa se v ameriškem predmestju, kjer po ženini smrti svojo starost preživlja upokojeni veteran korejske vojne Walt Kowalski. Nenehni nergač in latentni rasist s puško, četudi zgolj v obliki iztegnjenega palca in kazalca, vedno pripravljeno na strel, neizprosen po značaju, z desetletji delovne dobe v Fordovi tovarni, patriot po srcu, se Walt po sosedskih izpadih zbliža s kitajskim dečkom in v antologijskem zaključku filma obračuna z lokalno tolpo ter spet vzpostavi mir. Če je res, da se je Eastwood, ki bo kmalu praznoval osemdesetletnico, s to vlogo za zmeraj poslovil od igranja in bo odslej le še režiral, bi se mu morda morala pokloniti tudi Akademija ter ga februarja nagraditi še z igralskim oskarjem. •

Clint Eastwood, dvakrat Vsakokrat, ko veliki Clint posname kakšen novi film, je za cinefile praznik, kar smo lepo videli pred dvema letoma, ko je postregel z dvojno interpretacijo ameriškega napada na Iwo Jimo in so tudi naši filmski kritiki kar tekmovali, kdo bo o velikem filmskem mojstru napisal tehtnejšo

Zgodovinska romanca Avstralija 2009 naprej vse njihoverisankevsaj delno 3D, čemur so takoj sledilitudi drugi animacijski studii,vključnos Pixarjem.Cameron je eksperimenteže prelil v redno prakso in zdaj končujespektakularni3D-filmAvatar s proračunom dvesto milijonov dolarjev, ki bo prišel na spored decembra prihodnje leto, natanko dvanajst let po Titaniku. Če dodamo še uporabo očal s tekočimi kristali, ki se jih, v kompletus premičnimdigitalnim projektorjemin oddajnikom,prestavi iz ene v drugo dvorano, lahko sklenemo, da je bilo letošnjeleto zadnje,ko smo risanke gledali zgolj v dveh dimenzijah. Prihodnje leto bo tako na redni kinospored prišlo nekje ducat tridimenzionalnihfilmov, kar pomeni, da smo se znašli na točki, kjer tehnologija že določa tudi vsebino filmov. Seveda pa imajo ti posebni učinki lahko spet bolj kratkosapo, če jih ne bo spremljalo tudi ustrezno scenaristično napredovanje filmov.

Avtorski filmi epskega formata Že spomladi nas je Paul Thomas Anderson šokirals svojimnovimfilmomTeklabo kri, brutalno fresko z začetka dvajsetegastoletja, ko je bilo osvajanje in kapitaliziranje naftnih polj v tako pošastnem vzponu, da je v požrešnih naftarjih zameglilo še zadnjo luč človeškega.Hkratipa je bil Anderson tudi znanilecnovega vala ambicioznih filmov nekaterih največjih anglosaksonskih režiserjev,ki so kljub ujetostiv studijski sistem svojim filmom želeli dati čim bolj oseben pečat. Če nas je pred sedmimi leti Baz Luhrmann začaral z muzikalom Moulin Rouge!, vrhunsko nakičenim in stiliziranim glasbenim toboganom, se je ta enkratno talentirani avstralski cineast v svojem nasle-

Na drugi strani pa se je David Fincher,ki se je v popkulturneantologiježe zapisals svojimi filmi,kot so Sedem,Igra, Klub golih pesti itn.,poskusilv neobičajnidramiz naslovom Nenavadni primer Benjamina Buttona, zmodeliranipo kratkizgodbiameriškega literarnegaklasika Fitzgeralda.V njej je naslovni lik, ki ga je upodobil Brad Pitt (s Fincherjem sodeluježe tretjič),deležennenavadnega, nadnaravnegaposega v njegovo življenje, saj se rodi kot starček in se v nasprotju z drugimiv življenjumlajša.Prekrasno posnet ter dramaturško dovršen (scenarij je prispeval Eric Roth, večkratni nominiranec in tudi dobitnik oskarja za Forresta Gumpa), s skoraj tremi urami dolžine že sam po sebi dobra metaforačasa, je Benjamin Button najlepši primer, kaj ga lahko tudi znotraj oholega studijskega sistema naredi avtor, ki mu je mar zgolj za kakovost filma. To je visokoproračunska drama, ki je pred uporabo računalnikov sploh ne bi mogli narediti, pri čemer pa je bila tehnologija tokrat povsem v funkciji filmskega realizmain ne njegovegaspektakla. Ali kakor je Fincher nedavno odgovoril na provokativno vprašanje novinarja, da Klub golih pesti ni povrnil investicije: »Nekateri filmi sicer morda ne vrnejo vloženega denarja (za Klub golih pesti sem sicer prepričan,da ga je), a so vseeno vredni