Descartes Gre V Hollywood

2009

Descartes gre v Hollywood Hudobni varljivec in “Hollywoodska metafizika” Seminarska naloga za predmet Novoveška Filozofija Mentor: dr. Miran Božovič

Sašo Braz Filozofska fakulteta Ljubljana 3/23/2009 1

UVOD Film in filozofija si nista tuja, saj lahko v vsakem resnejšem filmu najdemo sklicevanje na velike filozofske koncepte. En izmed takšnih filmov je Matrica, znanstveno-fantastični film iz leta 1999, ki je navdušil ves svet. Z drzno idejo, da mogoče svet ni takšen, kot izgleda, je pretresel tudi nefilozofe. Filozofi so se s to idejo poigravali že stoletja, začenši s Platonom. Sledil mu je Descartes, ki je dvomil v obstoj vsega, razen samega sebe in Boga, ki ga mogoče le prepričuje, da je zunanji svet takšen, kot ga Descartes vidi. Po Descartesu sta moderna filozofa Putnam in Nozick ta skepticizem in srhljiv dvom v zunanji svet nadgradila s teorijo o možganih v kadi in stroju izkušenj. Če je Descartes iz »simulacije«, ki mu jo je mogoče projeciral Hudobni varljivec, pobegnil z edino rešilno bilko – svojim razumom, je to pri novejših teorijah veliko težje. V seminarski nalogi bom predstavil temelje sistematičnega dvoma, ki jih je postavil René Descartes, koncept Hudobnega varljivca, dvoma, ki nastane iz varljivosti sanj in skepticizem. V drugem poglavju bom predstavil že omenjeni moderni nadgradnji Descartesovih idej, v tretjem poglavju pa bom vse te ideje povezal z Matrico, glavno predstavnico t.i. »Hollywoodske metafizike«.

2

DESCARTES René Descartes je bil francoski filozof in matematik sedemnajstega stoletja, ki je s knjigo Meditacije postal »Oče moderne filozofije«. V seminarski nalogi se osredotočam predvsem na to knjigo in idejo Hudobnega varljivca.

DVOM O SANJAH Descartesov dvom o sanjah se nanaša na tezo, da so izkušnje v sanjah kvalitativno podobne tistim v budnem stanju. V svojem argumentu vzpostavi domnevo, da so sanje dokaz o varljivosti naših čutov in da je treba vsako stanje, povezano s čuti, preveriti, če je resnično. Ta dvom se je pri filozofih pojavil že zelo zgodaj. V zahodni tradiciji sta se o tem spraševala že Platon in Aristotel, v vzhodni tradiciji pa Zuangzi. Zuangzi je sanjal, da je bil metulj. Ko se je zbudil, se je spraševal, če lahko sploh določi ali je Zuangzi, ki je ravnokar sanjal, da je metulj, ali je zares metulj, ki je začel sanjati, da je Zuangzi. V svoji prvi meditaciji Descartes zapiše: »Vse, kar sem namreč doslej dopuščal kot najbolj resnično, sem dobil od čutov ali po čutih; o njih pa sem dognal, da so sem ter tja varljivi, in preudarnost veleva, da nikdar docela ne verjemimo tistim, ki so nas kdaj ogoljuvali, čeprav le enkrat samkrat.«1 Za tiste, ki se sprašujejo ali je naša resničnost pravzaprav iluzija, so sanje dober začetek za razmišljanje. Če lahko možgani pretentajo same sebe, da so sanje resničnost, potem lahko dvomimo tudi o »budni realnosti«. Ali kot pravita psihologinji Mazzoni in Loftus v svoji raziskavi: »Tisti, ki trdijo, da svet okrog nas ni simulacija, morajo priznati, da naš um – vsaj speči del – sam po sebi ni povsem zanesljiv mehanizem za ločevanje med resničnostjo in iluzijo.«2

HUDOBNI VARLJIVEC Dvom o resničnosti zunanjega sveta, ki ga začnejo sanje, je lahko močan, a ne tako, kot Descartesov dvom, ki vpelje koncept hudobnega varljivca. Dvom, ki ga spodbudijo sanje, spodkoplje rezultate empiričnih znanosti, kot so fizika, astronomija in medicina: »Iz tega bi smeli torej bržkone po pravici sklepati, da so fizika, astronomija, medicina in vse druge vede, odvisne od opazovanja sestavljenih stvari, sicer dvomljive, da pa aritmetika, geometrija in druge vede te vrste, ki obravnavajo samo najbolj enostavne in najbolj obče stvari, vsebujejo nekaj gotovega in nedvoumnega. Če bedim ali spim, dva in tri je pet in nemogoče se zdi, da bi se porodil sum o lažnosti tako očitnih resnic.«3 Na koncu Descartes sklene, da lahko te očitne resnice spoznamo, a morajo biti osnovane na temeljih, ki jih ne more podreti noben dvom. Tu nam predstavi najmočnejši dvom – dvom Hudobnega varljivca. Predpostavi, da je človek delo mogočnega a zlobnega bitja, malin génie-a, ki mu je dal napačne občutke o resničnosti. Ta varljivec človeku predstavi popolno iluzijo o zunanjem svetu, vključno z ostalimi ljudmi, čeprav nič od tega zares ne obstaja. Poleg tega varljivec prevara človekove čute glede lastnega telesa, ki tudi ne obstaja. 1

Descartes: Meditacije (1973), str. 50 Mazzoni G., Loftus E.: When Dreams Become Reality, Univerza Washington, Seattle 3 Descartes: prav tam, str. 52 2

3

Descartes trdi, da je Hudobni varljivec le ena izmed mnogih možnosti, ki lahko spodbudijo dvom. V osnovi je ta dvom povezan s človekovo čutno naravo in z možnostjo, da njegov um ni popoln. To poudarja na večih mestih v Meditacijah: »Bogu, če tako hoče, sploh ni težko doseči, da se motim tudi o stvareh, ki o njih mislim, da jih s svojimi duševnimi očmi sprevidim kar najbolj popolnoma.«4 »Lahko bi si namreč dopovedal, da me je narava naredila takega, da se sem ter tja motim v stvareh, o katerih mislim, da jih dojemam kar najjasneje.«5 Hipoteza o hudobnem varljivcu torej spodbudi dvom o vseh verovanjih, osnovanih na emipričnih dokazih. Mogoče je svet, ki ga človek vidi okrog sebe, le odlična iluzija, ki jo je ustvaril varljivec. In kako lahko vemo, da to ni res? Svet bi v vsakem primeru izgledal enako. A človek ne podvomi le v fizični svet, ampak tudi v vse ostalo. Kako vemo, da so resnične matematične resnice, saj nam je ta prepričanja ravno tako lahko vsadil ta deus deceptor.

SKEPTICIZEM Beseda skepticizem izvira iz grške besede skepsis, kar pomeni spraševanje. Spraševanje o resničnosti vsega, kar je posledica dvoma. Stvari, za katere menimo, da so resnične, se dostikrat izkažejo za zmotne in velikokrat zmoto vzamemo za resnično zaradi varljivih čutov. Ravno zaradi tega se je Descartes podal na veliko epistemološko potovanje – ponovno zgraditi védenje na varnih in trdnih temeljih. Vsa svoja verovanja podvrže metodičnemu dvomu, ki ga uporabi kot filter. Verovanja, ki ne pridejo skozi ta filter, opusti; tista, ki pa preizkus prestanejo, ohrani. Ko enkrat določi, katera verovanja so resnična, na njihovi podlagi sistematično gradi svoje védenje. Glavno verovanje, ki prestane preizkus je obstoj Jaza. Cogito – ergo sum. Če razmišljam, obstajam. To spoznavnoteoretsko pojmovanje, po katerem naj bi bil za zavest realen samo jaz, vse ostalo pa so predstave, imenujemo solipsizem.6

4

Descartes: prav tam, str. 66 Descartes: prav tam, str. 99 6 Veliki splošni leksikon, DZS, Ljubljana, 1997-1998 5

4

MODERNI TEORIJI Iz Descartesovega dvoma se je razvilo mnogo modernih teorij. Najvplivnejši sta gotovo teorija o možganih v kadi, ki jo je ameriški filozof Hilary Putnam razvil leta 1981 in teorija o stroju izkušenj, ki jo je razvil ameriški filozof Robert Nozick.

MOŽGANI V KADI Možgani v kadi je miselni preizkus, ki gre takole: »Predstavljajte si, da je človek (lahko si predstavljate sebe) operiral zlobni znanstvenik. Možgani te osebe (vaši možgani) so bili odstranjeni in položeni v kad s hranili, ki ohranjajo možgane pri življenju. Živčni končiči so bili povezani s superračunalnikom, ki v možganih ustvarja iluzijo, da je vse v najlepšem redu. Izgleda, kot da obstajajo ljudje, predmeti, nebo, itd; a zares ta oseba (vi), doživlja le to, kar ustvarjajo električni impulzi v možganih. Ta računalnik je tako pameten, da bo osebo prepričal, da je dvignila roko, ko bo to hotela...«7 Mogoče se nam zdi, da je to scenarij za grozljivko, a isto bi mislili, če bi bili le možgani v kadi! Ali kot je dejal francoski pesnik Charles Baudelaire, »hudičev najboljši trik je bil, ko je človeka prepričal, da ne obstaja.« Vse, kar zdaj občutite – stol, na katerem sedite, luč, ki sveti nad vašo glavo, listi, ki jih držite v rokah in berete z njih – vse to je le iluzija, misli in občutja, ki jih superračunalnik pošilja v vaše možgane. Četudi ne verjamemo, da je to res, moramo priznati, da nikakor ne moremo dokazati nasprotno. In tu se pojavi enak problem, kot pri Hudobnem varljivcu Renéja Descartesa: če smo možgani v kadi, so vse stvari, ki jih vemo, lahko neresnične. In če je to res, potem ne vemo ničesar o zunanjem svetu. Putnamova teorija je le nadgradnja Descartesa in osnova za znanstveno-fantastični film Matrica iz leta 1999, o katerem bom podrobneje pisal v naslednjem poglavju. Heker Neo odkrije, da je svet, v katerem je živel, le virtualna simulacija, ki so jo ustvarili stroji. Ljudje in stroji so se v zgodbi namreč spustili v vojno, ljudje pa so zatemnili nebo, da bi s tem strojem vzeli vir energije. A stroji so postavili neskončne »farme« kalupov, v katerih so bili ljudje priključeni na glavno omrežje, iz njih pa so stroji črpali energijo. Da bi ljudje ostali ta vir energije, so jih priključili na virtualno okolje, matrico – popolno paralelo možganov v kadi. Švedski filozof in transhumanist Nick Bostrom je predlagal argument simulacije, ki trdi, da obstaja velika možnost, da že živimo v računalniški simulaciji. V prihodnosti je zelo verjetno, da bo naša vrsta ustvarila zelo napreden računalnik, ki bo simuliral človeški um in svet, v katerem bodo ti umi živeli. Tako bodo obstajali pravi ljudje in simulirani ljudje. Simulirani ljudje seveda ne bodo vedeli, da so le simulacije. To je le hipoteza, postavljena v prihodnost, a kdo lahko zatrdi, da se to že ne dogaja in da nismo mi samo simulacije? Sami sicer lahko predpostavljamo, da to nismo, a mogoče je tudi to le posledica odličnega programa, ki nas je v to prepričal. Spet se lahko spomnimo na Baudelairev stavek...

7

Putnam H., Reason, truth, and history (1981), Cambridge University Press, str. 5-6

5

STROJ IZKUŠENJ »Predpostavimo, da obstaja stroj, ki bi vam lahko pričaral katerokoli izkušnjo. Zelo napredni nevropsihologi bi lahko stimulirali vaše možgane tako, da bi mislili in čutili, da pišete roman, spoznavate nove ljudi ali pa berete zanimivo knjigo. Ves ta čas bi zares ležali v bazenu, z elektrodami, priključenimi na vaše možgane. Bi se priključili na takšen stroj za celo življenje in si prednastavili izkušnje, ki naj vam jih projecira računalnik? Seveda bi v tem stanju ne vedeli, da je vse le simulacija, ampak bi mislili, da se vse zares dogaja. Bi se priključili?«8ž Idejni oče tega miselnega poskusa, Robert Nozick, predvideva, da se ne bi nihče priključil na takšen stroj za celo življenje. Ta stroj je zelo podoben Putnamovi kadi, saj oba opisujeta virtualni resničnosti, v katerem je svet simuliran tako, da ga je – vsaj od znotraj – nemogoče ločiti od resničnega sveta. Medtem, ko se Putnam zanima za stanje možganov v kadi in kaj nam to pove o mejah skepticizma, se Nozick bolj ukvarja s stanjem osebe, preden je priključena na ta stroj. Bi se odločila za priklop? In če bi se, kaj nam lahko ta odločitev pove? Na izbiro je svet, v katerem smo konstantno srečni, in svet s svojimi vzponi in padci – resničnim življenjem. Nozick trdi, da bi se večina ljudi, ne glede na privlačnost virtualnega sveta, odločila za resnični svet, zakaj pomembna je resničnost življenja in ne le užitki. Iz tega Nozick sklepa, da obstajajo tudi druge pomembne stvari, poleg užitka, za katerimi stremijo ljudje. Jeremy Bentham je v osemnajstem stoletju oblikoval pojem utilitarizma, ki pravi, da se mora pravilnost ali nepravilnost vseh dejanj soditi na podlagi uporabnosti in kako izboljšajo ali poslabšajo človekovo dobrobit. Nozickov sklep to teorijo ogrozi, saj vpelje nove cilje v človekovo življenje. Glavni argumenti proti priključitvi na takšen stroj so: 1. Hočemo dejansko početi določene stvari, ne le imeti izkušnjo tega. 2. Hočemo biti določena vrsta človeka. Oseba, ki leži v bazenu, priključena na računalnik, je le nedoločljiva kepa. 3. Priključitev na stroj izkušenj nas omeji le na resničnost, ki jo ustvari človek sam. Ni dejanskega stika z globjo resničnostjo, čeprav je lahko takšna izkušnja simulirana. V Matrici je ta koncept lepo viden v dogovoru, ki ga sklene izdajalski Cypher z Agentom Smithom. V zameno za vstopno kodo Siona (mesta, kjer živijo zadnji resnični ljudje) zahteva ponovni priklop na matrico, novo življenje in nove spomine. Hedonistično življenje v matrici mu je bolj všeč, kot resnično, težko življenje. Tudi o tem bom pisal v naslednjem poglavju.

8

Nozick R., Anarchy, state, and utopia (1974), Basic Books

6

MATRICA Matrica je znanstveno-fantastična trilogija bratov Wachowski, sestavljena iz filmov Matrica, Matrica Reloaded in Matrica Revolucija. Film vsebuje ogromno vzporednic s filozofijo uma, mitologijo in simulirano resničnostjo. Nanjo je vplivalo nešteto mislecev in filozofskih šol, kot so Platon, Descartes, Kant, Baudrillard, eksistencializem, nihilizem, gnosticizem in verstva. V tej seminarski nalogi se, kot že omenjeno, osredotočam na povezavo med Descartesovimi koncepti in Matrico. Poleg njegovega koncepta Hudobnega varljivca, dvoma zaradi sanj in skepticizma, sem dodal še teoriji, ki izhajata iz le-teh, vse skupaj pa bom primerjal z Matrico, ki je uspešno črpala snov iz njih.

SKEPTICIZEM ZARADI SANJ & MATRICA »Si imel kdaj takšne sanje, Neo, za katere si bil gotov, da so resnične? Kaj če se ne bi mogel iz teh sanj zbuditi, kako bi ločil sanjski svet od resničnega?«9 Neo se je zbudil iz groznih sanj – sanj, ki so bile njegovo življenje. Tega sicer ni mogel vedeti, saj se v sanjah ne zavemo, da sanjamo. Naposled se seveda zbudimo in ugotovimo, da so vse bile le sanje, a preden se zbudimo, verjamemo, da se vse zares dogaja. Zaradi zadrege, v kateri se je znašel Neo, se vprašamo isto, kot se je vprašal Descartes: Kako vemo, da smo se kdaj resnično zbudili iz sanj? Mogoče so bile vse naše sanje zares le sanje v sanjah, tako kot pri Neu, preden je popil rdečo tableto in se izklopil iz matrice. Velikokrat pomislimo, da smo zamešali sanje in resničnost – da ne vemo točno, kdaj je kaj. Še enkrat z Descartesovimi besedami: »Kolikokrat mi nočni počitek pričara vtis običajnih okoliščin: da sem tu, da oblečen v suknjič sedim ob ognju, ko vendar slečen ležim v postelji! Toda zdajle zatrdno z budnimi očmi gledam tale papir, glava, ki jo premikam, ne spi, po preudarku in vede stegnem roko in jo čutim. Tako razločno tega v snu ne doživljam. Ko da se ne bi spominjal, da so me podobne misli begale tudi kdaj v snu! Če to premislim malce bolj pozorno, čisto jasno sprevidim, da budnosti nikdar ni mogoče po zanesljivih znamenjih razločevati od spanja, tako da osupnem in mi ta osuplost skorajda potrjuje misel, da spim.«10 Ko sanjamo, ne vemo, da sanjamo; in ker so sanje velikokrat žive in »realistične«, kako lahko izključimo možnost, da sanjamo tudi zdaj, ko sedimo in beremo te besede? S to zapleteno mislijo nas je hotel Descartes soočiti in z istim vprašanjem je bil postavljen v zadrego tudi Neo, ko ga je o tem povprašal Morfej.

9

Te besede izreče Morfej, kapitan ladje Nebukadnezar, ki je našel Nea, glavnega junaka trilogije. Descartes: prav tam, str. 50-51

10

7

MOŽGANI V KADI & MATRICA Matrica predstavi svojo verzijo že omenjene zgodbe o možganih v kadi. Ponovimo vsebino: možgani plavajo v kadi, polni hranljivih snovi, priključeni na superračunalnik. Prek žic, povezanih z živčnimi končiči, dobivajo podobne impulze, kot jih dobivajo normalni možgani. Simulacija določa, kakšni bodo ti impulzi in ko možgani ustvarijo izhodne impulze, se ti vrnejo v simulacijo. Z zornega kota možganov je vse v najlepšem redu. Ti možgani pa so v veliki zmoti, saj verjamejo, da imajo telo, da hodijo po soncu, itd. Neova situacija je podobna. Misli, da živi v mestu, misli, da ima lase in misli, da se piše leto 1999. V resnici pa leži v kalupu, priključen na stroje, brez las, leta 2199, v svetu, ki ga je zatemnila vojna. V tej zgodbi je sicer nekaj razlik: Neovi možgani imajo telo, simulacijo pa vodijo stroji in ne zlobni znanstvenik. A bistvene podrobnosti so enake. V končni fazi je Neo možgani v kadi. Matrica je simulacija, ki jo v možgane projecira superračunalnik, stroji pa so zlobni znanstvenik. Spet se postavi večkrat zapisano vprašanje: Kako vem, da nisem v matrici? Največja razlika med Putnamovo zgodbo in zgodbo o Matrici je možnost izhoda iz slednje. Če smo priključeni na superračunalnik zlobnega znanstvenika, smo prepričani, da je vse okrog nas resnično in nobene možnosti ni, da sami pobegnemo. Res je, tudi v Matrici priključeni ljudje mislijo, da je vse resnično, a ker se lahko osvobojenci ponovno priključijo na simulacijo, z védenjem o resničnem svetu izven virtualnega, lahko zaslepljenim priključenim ljudem razkrijejo resnico. Tako kot filozof v Platonovi votlini. Morfej, ki je prikladno poimenovan po grškem bogu sanj, je Neu razkril resnico. Neo je že nekaj časa slutil, da je nekaj narobe s svetom, v katerem živi. Zdelo se mu je, da sanja. Bil je kartezijansko skeptičen o vsem okrog sebe. Ko je sklenil, da je bolje živeti v resničnem svetu, kot v zlagani simulaciji, je popil rdečo tabletko. Na izbiro je imel namreč dve tabletki: modro in rdečo. Modra tableta bi mu zbrisala spomin o srečanju z osvobojenimi osvoboditelji, rdeča tableta pa bi sprožila sledilni program, ki bi osvoboditeljem pomagal najti Neovo telo v neskončni elektrarni ljudi, potem ko bi mu pomagali pri izključitvi iz simulacije. Kot skeptični filozof, je Neo izbral rdečo tableto, pot Resnice. Pot je sicer dolga, tako kot pot v zajčjo luknjo iz Čudežne dežele. Rdeča tableta je simbol želje po vrnitvi v resničnost. Če bi izbral modro tableto, bi se zbudil spet doma iz svojih sanj v sanjah – simulaciji. Skepticizem in iskanje Resnice lahko vodi iz votline iluzij, a le če se filozof pogumno poda na nevarno pot, ne glede na težave, ki ga čakajo.

8

STROJ IZKUŠENJ IN MATRICA Ko je v Matrici izdajalec Cypher sedel v restavraciji z Agentom Smihom in jedel sočen zrezek, je rekel: »Vem, da ta zrezek ne obstaja. Vem, da ko ga dam v usta, Matrica možganom dopoveduje, da je sočen in slasten. In veš kaj sem ugotovil po devetih letih? Nevednost je blagoslov.« Ko ga je agent vprašal, če sta dogovorjena za sodelovanje, mu Cypher odgovori: »Ničesar se nočem spomniti, ničesar! Me razumete? In hočem biti bogat, pomemben. Igralec ali kaj takega. Saj lahko, ne?« Agent mu je odgovoril: »Karkoli hočete, gospod Reagan.« V prejšnjem poglavju sem pisal o Robertu Nozicku in Stroju izkušenj. V svoji knjigi Anarhija, Država in Utopija nas je spraševal, če bi se za celo življenje priključili na stroj, ki bi nas prepričeval, da neprestano uživamo. Njegov odgovor je bil ne, a Cypher se je odločil drugače. A kdo bi mu lahko očital? Mar ni bolje ostalo življenje preživeti v slavi in časti ter verjeti, da je vse v najlepšem redu, kot pa se boriti proti strojem in umreti v zanikrni ter umazani ladji? Kaj bi bilo pomembnejše od kvalitete njegovega doživljanja sveta? Ko bi bil enkrat ponovno priključen, itak ne bi vedel, da se je za to kdaj dogovoril. Kot je sam rekel, nevednost je blagoslov. Spomnimo se, Nozick je dejal, da hočemo ljudje dejansko početi stvari in ne le imeti izkušnje, da smo jih počeli. Hočemo biti določena vrsta ljudi – hočemo biti pošteni, na primer, ne le imeti izkušnje, da smo bili pošteni. Nozick zaključi, da ljudje cenimo stik s samo resničnostjo, ne glede na to ali je ta resničnost prijetna ali ne. Če pogledamo globlje, hočemo biti ljudje sami ustvarjalci svojega življenja in hočemo sodelovati s svetom okrog nas. To, da bi večina ljudi izbrala resnično življenje, namesto popolne simulacije, nam po Nozicku pove, da ljudje cenimo še kaj drugega poleg užitkov. Kljub podobnosti med Strojem izkušenj in Matrico obstaja velika razlika. V Stroju izkušenj je človek pasivno priključen in ne more vplivati na dogajanje v simulaciji, medtem ko je Matrica interaktivno okolje. Ker Matrica do neke mere ohrani svobodno voljo priključene osebe, je bolj privlačna od Stroja izkušenj. A izguba svobodne volje ni edina neprijetnost Nozickove zgodbe. Kot poudari, nam ni všeč izguba stika s pravim svetom. In četudi bi se ljudje priklopili na bolj privlačno Matrico za celo življenje, bi vseeno izgubili nekaj vrednega – stik z realnim svetom. A Cypher in istomisleči filozofi se ne bi strinjali s takšno opazko. Tista večina ljudi, ki se ne bi za celo življenje priključila na Stroj izkušenj, se mogoče moti. Mogoče se bojijo, da bo kaj narobe s strojem, mogoče so vraževerni in nezaupljivi, a ko bi enkrat bili priključeni na stroj, bi tako ali tako ne vedeli, da so se odločili za takšen podvig. Filozof Christopher Grau v svojem eseju sprašuje, kaj bi bilo tako imenitnega v svobodni volji in stiku z resničnim svetom, če se ne bi ob tem počutili dobro? Mar ni bolje živeti v simulaciji, kjer bi do smrti živeli srečni? Še posebej, ker ne bi vedeli, da smo v simulaciji? Ameriški filozof Peter Unger v svoji knjigi Identity, Consciousness, and Value trdi, da lahko razumemo skušnjavo, ki jo ima Cypher, a bi se morali sami tej skušnjavi upreti. Njegovo dojemanje vrednot je poenostavljeno, saj se osredotoča na zavestno doživljanje sveta in se ne zmeni na dejanske vrednote. V omenjeni knjigi da vsakdanji primer, ki se ne ujema z razmišljanjem Cypherja:

9

»Vzemite, na primer, življenjsko zavarovanje. Nekateri med zavarovanci resnično verjamejo, da če umrejo pred svojimi družinskimi člani, jih bodo lahko opazovali z nebes. (Torej, kako so preskrbljeni s premijo.) A veliko zavarovancev tega ne verjame, a vseeno plačujejo zavarovalnici. V mojem primeru je to zato, ker kljub temu, da družine po svoji smrti morebiti ne bi videl, hočem, da jim gre na bolje. Brez dvoma sem glede tega premišljen.«11 Kot nadaljuje, nas najbolj motivira skrb za svojo družino, četudi ne bomo videli njihove prihodnosti. To sicer ni dokaz, da je takšno početje racionalno, a nam pokaže, da cenimo še kaj drugega, kot le svoje zavestne izkušnje in užitek. Ker večino ljudi skrbi še kaj drugega, kot le uživanje, se vprašamo, kako je Cypher tako hitro pozabil na druge vrednote. Okrog nas je namreč ogromno dokazov, da ljudje niso povsem hedonistična bitja, zato je takšna odločitev predvsem čudna. Cypher je potemtakem izjema in kakorkoli obrnemo, pristna realnost je še vedno boljša od popolne simulacije.

11

Unger P., Identity, Consciousness, and Value (1990), Oxford University Press US, str. 301

10

ZAKLJUČEK Filozofija in popkultura nista dva svetova, ampak se dostikrat srečujeta. To je najbolj vidno v filmu Matrica, ki je modernemu občinstvu na drugačen način predstavila starodaven dvom o zunanjem svetu. Tako kot je genus malignus pri Descartesu kriv za vse njegove dvome, češ da vara njegove čute in zato verjame, da je vse okrog njega resnično, je umetna inteligenca v Matrici ustvarila interaktivni simulirani svet, na katerega so priključeni vsi Zemljani in ne vedo, da so nadvladi strojev le vir dragocene energije. Putnam je Descartesovo idejo o Hudobnem varljivcu nadgradil v teorijo o možganih v kadi, kar je jasen predhodnik Matrice. Ta teorija namreč pravi, da nikakor ne vemo ali smo le breztelesni možgani, priključeni na superračunalnik, prek katerega nas zlobni znanstvenik prepričuje, da živimo v povsem resničnem, fizičnem svetu. Nozick se je osredotočil na tisti del simulacije, ki človeku pričara vse užitke, ki si jih želi in se sprašuje, če bi sploh kdo izmed nas hotel biti priključen na to simulacijo za celo življenje. Sklene, da ne, saj cenimo mnogo drugih vrednot poleg uživanja, četudi se je v Matrici Cypher odločil, da izda svojo vrsto in se priklopi nazaj na simulacijo srečnega življenja in slave, v zameno za vstopno kodo v Sion, zadnje resnično mesto človeštva. Dvom v zunanji svet je torej med nami že dolgo. Kot rečeno, ni načina, da bi dokazali, da ne živimo v sofisticirani simulaciji in edina stvar, o kateri smo lahko gotovi, je naš obstoj. Obstoj našega razuma. Cogito – ergo sum. Ste vi prepričani, da niste v Matrici?

11

KAZALO Uvod.........................................................................................................................................................................................2 Descartes ...............................................................................................................................................................................3 dvom o sanjah.................................................................................................................................................................3 Hudobni varljivec ..........................................................................................................................................................3 Skepticizem......................................................................................................................................................................4 Moderni teoriji ....................................................................................................................................................................5 Možgani v kadi................................................................................................................................................................5 Stroj izkušenj...................................................................................................................................................................6 Matrica....................................................................................................................................................................................7 skepticizem zaradi sanj & matrica .........................................................................................................................7 možgani v kadi & matrica ..........................................................................................................................................8 Stroj izkušenj in matrica.............................................................................................................................................9 Zaključek.............................................................................................................................................................................11

12