Klinicne Studije V Fitoterapiji

KLINIČNE ŠTUDIJE Klinične študije v fitoterapiji

1

Uvod 



Postopek registracije zdravil v Evropski uniji je osnovan na pridobivanju dokazov o kvaliteti, varnosti in učinkovitosti zdravila. To v glavnem velja tudi za fitofarmake. Učinkovitost in tudi varnost zdravilnih pripravkov se testira oz. dokazuje s kliničnimi študijami. 2

Kaj so klinične študije? 



KLINIČNE ŠTUDIJE so raziskave, katerih namen je odgovoriti na specifična vprašanja o novih cepivih, zdravilih in drugih terapijah ali novih spoznanjih o že obstoječih terapijah. Skrbno izpeljana klinična študija je tako najhitrejša in najvarnejša pot za testiranje učinkovitosti zdravila.

3

Faze kliničnih študij 

FAZA I – FARMAKOLOŠKI TESTI: V 1.fazi kliničnih študij je zdravilo dano majhni skupini (20 – 80) zdravih, odraslih človeških prostovoljcev z namenom ugotavljanja varnosti, tolerance, metabolizma, absorpcije, izločanja, optimalne aplikacije, ugotavljanja optimalnega odmerka in intervala odmerjanja. Hkrati se evidentirajo vsi morebitni stranski učinki. 4

Faze kliničnih študij 

FAZA II – ŠTUDIJE VARNOSTI IN UČINKOVITOSTI: V tej fazi klinične študije je zdravilo dano večji skupini (100 – 300) bolnikov – prostovoljcev, ki imajo bolezen za zdravljenje katere je zdravilo namenjeno. Ugotavlja se učinkovitost zdravila in varnost njegove uporabe

5

Faze kliničnih študij 







FAZA III – RAZŠIRJENO PREIZKUŠANJE: V tej fazi je zdravilo dano veliki skupini (1000 – 3000) bolnikov – prostovoljcev (mednarodno). Ugotavlja se učinkovitost in varnost zdravila ter stranski učinki. Opravi se primerjava z že obstoječimi načini zdravljenja in z že obstoječimi zdravili. Ugotavlja se optimalna shema odmerjanja.

6

Faze kliničnih študij 



Po končani in ocenjeni 3.fazi so vsi podatki, rezultati testov in ostala dokumentacija predani ustreznemu organu za ocenitev in odobritev zdravila, ki gre lahko po odobritvi na trg. FAZA IV – NADALJEVANJE NADZORA (FARMAKOVIGILANCA): Študije se opravljajo po sprostitvi zdravila na trg. Zbirajo se informacije o učinkih zdravila na različne segmente populacije in o neželenih učinkih zdravila po daljši uporabi, kontraindikacijah, interakcijah itd. 7

Namen klinične študije 





Glavni cilj kliničnih študij je primerjava odziva TESTNE (zdravljene) skupine pacientov, ki so prejemali novo terapijo (postopek A) z odzivom KONTROLNE skupine, ki je bila tretirana z obstoječim standardom. Kontrolna skupina je lahko tretirana z že obstoječo učinkovino, s placebom ali pa z ničemer. Znanstveno primerna kontrolna skupina mora biti primerljiva z zdravljeno populacijo v vseh znanstveno pomembnih karakteristikah in faktorjih

8

Načina izvajanja kliničnih študij Klinične študije s kontrolnimi skupinami lahko izvajamo na dva načina:   NEPOVEZANO IZVAJANJE PREIZKUSOV (načrt paralelnih skupin): vsaka skupina pacienov prejema eno vrsto terapije. Pri vrednotenju se potem za vsako skupino izračuna povprečni uspeh terapije in na koncu se te srednje vrednosti primerja med sabo. 9

Načina izvajanja kliničnih študij 



POVEZANO IZVAJANJE PREIZKUSOV (cross over oz. navzkrižni načrt): tukaj je pacient deležen obeh obravnav. Neko časovno obdobje prejema določeno zdravilo, po tem zdravljenju pa po nekem časovnem odmoru prejme alternativno zdravilo.

Pri paralenih testiranjih nas zanima diferenca srednjih vrednosti, pri navzkrižnih pa srednja vrednost diferenc.

10

Obravnava rezultatov študij 



Po končanem eksperimentalnem delu nastopi statistična analiza, ki jo mora načrtovati in opraviti ustrezno kvalificiran in usposobljen statistik. Rezultati statistične analize morajo biti predstavljeni v takšni obliki, da omogočajo interpretacijo njihove klinične pomembnosti – ocenjevanje uspešnosti zdravljenja, ugotavljanje razlike med dvema zdravljenjema in med intervali zaupanja.

11

Kakšne naj bodo klinične študije 



Randomizacija poskrbi, da se skupine glede znanih ali neznanih faktorjev razlikujejo čisto naključno. Enakovrednost obravnave in opazovanj se najlaže doseže pri DVOJNO SLEPIH ŠTUDIJAH, kjer niti pacient niti zdravnik ne vesta, v kateri skupini se nahaja pacient. 12

Kakšne naj bodo klinične študije 





Obstajajo tudi enojno slepi preizkusi, kjer samo zdravnik ve, v katero skupino spada pacient (možnost neenake obravnave obeh skupin). Multicentrična študija se istočasno izvaja na več klinikah. Izognemo se lahko nekaterim logističnim napakam. Pri meta analizah se več študij združi v eno poročilo. Tako se povečajo možnosti za pridobitev relevantnih rezultatov. Lažje je doseči statistično signifikantnost. Morajo biti skrbno načrtovane!

13

Kakšne naj bodo klinične študije 

Enakovrednost OPAZOVANJ pomeni, da se mora vse paciente enako pogosto in intenzivno opazovati. V vseh skupinah se mora tako uspešnost kot neuspešnost terapije obravnavati enako. To velja še posebej takrat, ko kontrolna skupina prejema placebo. 14

KLINIČNE ŠTUDIJE V FITOTERAPIJI 

Raziskovalci se pri testiranju fitofarmakov velikokrat poslužijo metode META ANALIZE, saj bi lahko klasične študije trajale preveč časa in bi bile finančno prezahtevne.



Fitofarmake lahko glede na končne ugotovitve meta analiz uvrstimo v eno od naslednjih skupin: 15

KLINIČNE ŠTUDIJE V FITOTERAPIJI Raven dokazov Vrsta dokazov

Ia

pridobljeni iz meta analiz randomiziranih kliničnih študij

Ib

pridobljeni iz najmanj ene randomizirane kontrolirane študije pridobljeni iz najmanj ene dobro izvedene študije brez randomizacije

Iia

IIb

pridobljeni iz najmanj ene dobro 16 izvedene »kvazi« eksperimentalne

KLINIČNE ŠTUDIJE V FITOTERAPIJI III

pridobljeni iz dobro načrtovanih neeksperimentalnih opisnih študij, kot so komparativne študije, korelacijske študije in študije posameznih primerov

IV

dokazi pridobljeni iz poročil ekspertnih skupin in/ali kliničnih izkušenj priznanih strokovnjakov

17

KLINIČNE ŠTUDIJE V FITOTERAPIJI 





Kljub temu, da bi bilo tudi za fitofarmake koristno izvajati sodobne klinične študije na takem nivoju kot za sintezna zdravila pa se le-te ne izvajajo v takšni meri kot bi bilo zaželeno. Lahko je vzrok tudi dejstvo, da so zeliščni pripravki in njihova aplikacija redko patentibilna. Klinične študije so zelo drage. To še posebej velja za fitofarmake, pri katerih so potrebni tedni ali celo meseci, da pride do merljivih učinkov.

18

KLINIČNE ŠTUDIJE V FITOTERAPIJI 

Zahteve za dokazovanje učinkovitosti in za dostop na tržišče so za fitofarmake manj rigidne, saj imajo manjše potencialno tveganje, imajo v glavnem manj nevarnih neželenih učinkov, dolgotrajne terapije so dobro tolerirane, indikacije zanje so blažje itd. Tudi zaradi tega se klinične raziskave fitofarmakov ne izvajajo tako pogosto kot bi bilo potrebno. 19

KLINIČNE ŠTUDIJE V FITOTERAPIJI 



Pri kliničnih študijah fitofarmakov so zelo pogosto visoki placebo učinki zaradi pričakovanj. Manjše je število neželenih učinkov in njihova incidenca tako v placebo kot v verum skupini (razlik pogosto skoraj ni). 20

KLINIČNE ŠTUDIJE V FITOTERAPIJI 

Z vidika kakovosti, varnosti in pričakovane učinkovitosti je pomembno, da so fitofarmaki regulirani kot zdravila in ne kot druge kategorije izdelkov (dodatki prehrani, dietični izdelki ...). Samo tako je namreč mogoče zagotavljati varnost uporabnikov in ohraniti zaupanje v takšne izdelke. 21