Fdi In Brazil

KAZALO 1. Uvod........................................................................................................................................2 2. Neposredne tuje investicije (NTI) in multinacionalna podjetja (MNC).................................3 2. 1. Definicija in opredelitev pojma NTI..............................................................................3 2. 2. Definicija in opredelitev pojma MNC (multinacionalna korporacija)............................3 3. Geografske značilnosti Brazilije............................................................................................4 4. Naravni viri Brazilije..............................................................................................................5 4.1. Naravni viri kot determinanta NTI in prisotnosti tujih MNC v Braziliji........................7 4.1.1. Naravni vir in MNC podjetje (naziv, matična država, rang po BDP-ju v letu 2003)8 5. Demografske in socialnoekonomske značilnosti Brazilije ....................................................9 5.1. Splošno o demografskih značilnostih..............................................................................9 5.2. Starostna in spolna sestava prebivalstva (Tabela 5).......................................................12 5.2.1. MNC v Braziliji in zaposlovanje............................................................................13 5.3. Socialnoekonomske značilnosti ....................................................................................13 5.3.1. MNC v Braziliji in socialne razlike........................................................................15 5.4. Pismenost in izobrazba...................................................................................................15 5.4.1. MNC v Braziliji in izobrazba..................................................................................16 6. Zgodovinske prelomne točke brazilske države in brazilskega gospodarstva........................16 6.1. Starejša zgodovina.........................................................................................................16 6.2. Brazilsko cesarstvo........................................................................................................17 6.3. Republika Brazilija........................................................................................................17 6.4. Prva in druga svetovna vojna.........................................................................................17 6.5. Brazilija v letih 1961-85................................................................................................18 6.6. Brazilija po letu 1985.....................................................................................................19 7. Neposredne tuje investicije (NTI) in multinacionalne korporacije (MNC) v Braziliji.........20 7.1. Kronološki pregled prisotnosti in trenda gibanja tujega kapitala v Braziliji ...............20 7.1.1. Obdobje: Od začetka 20. st. do 2. svetovne vojne .................................................20 7.1.2. Obdobje: Od konca druge svetovne vojne do brazilskega gospodarskega čudeža 25 7.1.3. Obdobje: Od konca brazilskega gospodarskega čudeža do izgubljenega desetletja ...........................................................................................................................................28 7.1.4. Obdobje: 1990 – 2008.............................................................................................30 8. Sklep......................................................................................................................................37 9. Viri in literatura.....................................................................................................................39 10. Seznam prilog.....................................................................................................................42

1

1. Uvod V obdobju multinacionalnega kapitalizma, kjer se trg ne omejuje več na notranji (lokalni, regionalni ali nacionalni), prihaja do izvažanja (selitve) produkcijskih sredstev na trge širom sveta. Proces globalizacije je spremenil svet v en sam veliki globalni trg, v katerem je začelo prihajati do pretakanja kapitala od ene do druge države, od enega do drugega kontinenta. Svetovne gospodarske sile so pričele uveljavljati svojo prisotnost širom razširjenega trga in iskati potencialne destinacije, v katere bi se izplačalo investirati in v katerih bi se izplačalo odpirati hčerinske obrate njihovih matičnih podjetij. Matična podjetja gospodarskih velesil so tako pričela izbirati med globalno paleto potencialnih nacionalnih in regionalnih trgov, na katerih bi lahko povečevala svoj donos in s pomočjo katerih bi lahko optimalizirala produktivnost in minimalizirala proizvodne stroške. Osnovni cilj teh multinacionalnih podjetij je bil najti čim bolj optimalno okolje za proizvodnjo in hkrati okolje, kjer je zagotovljeno trajno povpraševanje po distribuciji proizvodov. Podjetja so naredila izračune izplačljivosti selitve proizvodnje na določene dele globalnega trga in ti so jim navrgli preferenco enih parcialnih trgov pred drugimi. Izmed enih najbolj zaželjenih destinacij za tuje investicije se je pokazala Brazilija, ki danes velja za eno izmed štirih najhitreje rastočih razvijajočih se gospodarstev in posledično najbolj privlačnih destinacij za tuji kapital. Pred njo se uvrščajo le globalni gospodarski velikan ZDA in tri hitro rastoča razvijajoča se gospodarstva: Kitajska, Indija in Rusija (Finfacts Business News Centre, 2008). Namen pričujoče seminarske naloge je ugotoviti razloge velikega interesa tujega kapitala za brazilsko gospodarstvo in potenciale brazilskega trga kot globalnega trga, ter opredeliti pomen posameznih determinant brazilskega trga za tuje investicije in tuja multinacionalna podjetja. V drugem delu seminarske naloge bom, skozi kronološki pregled tujih investicij v Brazilijo, ugotavljal njihov relativni pomen za brazilsko gospodarstvo s poudarkom na države investitorice tujega kapitala in lastnice tujih multinacionalnih podjetij. Pri slednjih me bo zanimalo predvsem to katere države so in, katere še vedno najbolj intenzivno investirajo v Brazilijo in, kako se je kronološko spreminjal njihov prispevek k brazilskemu gospodarstvu. Metode in način dela bodo temeljili predvsem na pregledovanju statističnih podatkov in publikacij s statističnimi podatki o Braziliji, pa tudi diplomskih del v povezavi z obravnavano temo. Empirične statistične podatke bom skušal podkrepiti s teoretično razlago in tako pridobiti splošno sliko obravnavane teme.

2

2. Neposredne tuje investicije (NTI) in multinacionalna podjetja (MNC) 2. 1. Definicija in opredelitev pojma NTI "Klasifikacija plačilne bilance, ki temelji na peti izdaji Priročnika o plačilni bilanci, opredeljuje neposredne tuje investicije (NTI) kot investicije lastniškega tipa. O neposrednih tujih investicijah govorimo, kadar je investitor lastnik več kot deset odstotnega deleža kapitala, s čimer se kaže želja investitorja po soupravljanju in nadzoru nad podjetjem." Po definiciji organizacije OECD so direktne investicije dejanja z namenom vzpostavitve trajnih ekonomskih odnosov, ki dajejo možnost izvajanja vplivanja na upravljanje. V splošnem za NTI velja, da so investicije dolgoročne narave, z željo po aktivnem sodelovanju in upravljanju s podjetjem. NTI ne zajemajo le finančnih sredstev, temveč tudi ostala sredstva kot npr.: managerska in ostala znanja, licence, patente, prodajne in proizvodne postopke ipd.. NTI najpogosteje prihajajo iz naslova multinacionalnih podjetij (cv: Škrk, 2002).

2. 2. Definicija in opredelitev pojma MNC (multinacionalna korporacija) Multinacionalna / transnacionalna korporacija / podjetje je, po enostavni definiciji, podjetje ki kontrolira in upravlja proizvodne obrate locirane v vsaj dveh državah. Ekonomista Mucchielli in Saucier jo definirata kot podjetje, ki nadzira vsaj eno proizvodno enoto v tuji državi in vsaj 10 odstotkov kapitala podjetja (cv: Urh, 2007). Definicija UNCTAD-a ( United Nations Conference on Trade and Development) pojmuje multinacionalne korporacije kot združena ali nezdružena podjetja, ki obsegajo matično podjetje in njegove tuje podružnice. Matično podjetje se definira kot podjetje, ki nadzira sredstva drugih entitet, ki se nahajajo v državah, ki niso domača država matičnega podjetja, ponavadi preko lastništva določenega deleža v lastniškem kapitalu. 10 odstotni delež v navadnih delnicah ali glasovalni moči v pridruženem podjetju ali njegov ekvivalent v nepridruženem podjetju pomeni mejo obstoja nadzora nad sredstvi (cv: Urh, 2007). Prvi izmed pogojev (po Barlett-u in Ghosal-u), ki jih mora podjetje izpolnjevati, da ga poimenujemo multinacionalno podjetje je, da mora znatno investirati v tujo državo in ne samo izvažati. Drugi pogoj pa je, da mora biti aktivno udeleženo pri upravljanju svojih podružnic v tujini in ne sme biti samo formalni lastnik podjetja (cv: Urh, 2007). 3

Ekonomist Jaklič opredeljuje MNC kot podjetje, ki ima znatne neposredne naložbe v dveh ali več tujih državah ali pa sodeluje s podjetji, ki jih aktivno nadzira oziroma jih upravlja. Slednja opredelitev pojmuje MNC podjetje kot podjetje, ki ima svoja lastna prodajna sredstva v tujini, nastopa kot nadrejeni partner v pogodbenih odnosih ( licenciranje, franšizing, skupna vlaganja) ali neposredno vlaga v proizvodne podružnice v tujini (cv: Urh, 2007).

3. Geografske značilnosti Brazilije Federativna republika Brazilija je država kontinenta Južne Amerike in zavzema skoraj polovico njene celotne površine, na vzhodu pa meji na Atlantski ocean. Površina Brazilije znaša 8.514.215 km 2 , od tega je 8.456.510 km 2 kopnega in 55.455 km 2 vodnih površin. Teritorij Brazilije se razprostira med 5°16'20" S in 33°44'32" J geografske širine ter 34°47'30" in 73°59'32" Z geografske dolžine. Zaradi svoje obširnosti meji Brazilija skoraj na vse države Južne Amerike z izjemo Ekvadorja in Čila. Njene sosednje države in dolžine skupne mejne črte so: Argentina (1263 km), Bolivija (3126 km), Kolumbija (1644 km), Francoska Gvajana (655 km), Gvajana (1298 km), Paragvaj (1339 km), Peru (2995 km), Surinam (593 km), Urugvaj (1001 km) in Venezuela (1819 km). Skupno znaša mejna črta Brazilije s sosednjimi državami 15735 km, dolžina obalne linije pa 7.367 km (Geography of Brazil, 2008). Geografski položaj Brazilije je eden izmed faktorjev, ki so omogočali in še vedno omogočajo gospodarsko rast in vplivajo na interese tujih vlagateljev v to največjo latinskoameriško državo. Braziliji pripada skoraj celotna atlantska obala južnoameriškega kontinenta, na kateri so številna pristanišča in s dostop do njenega trga, prav tako pa od tod izvažajo njene surovine in izdelke in jih razpošiljajo po celem svetu (Foreign Direct Investment and Globalization in Brazil, 2008). Poleg ugodnega geostrateškega položaja, velikost Brazilije predstavlja tudi velik potencialni notranji trg in s tem poveča izplačljivost neposrednih tujih investicij investitorjev. Položaj Brazilije, kot mejne države s skoraj vsemi državami južnoameriškega kontinenta, ji omogoča lažji dostop do zunanjih trgov in s tem optimalizira distribucijo izvoznih proizvodov in minimalizira izvozne potne stroške.

4

Karta 1: Politična karta Brazilije

Vir: http://www.theodora.com/maps/brazil_map.html, 2008.

4. Naravni viri Brazilije Naravni viri Brazilije so že od samega začetka privabljali raziskovalce v njeno osrčje in veliko prispevali tudi h poznejši kolonizaciji njenega ozemlja. V začetkih so, od časa do časa, v Brazilijo prodirali Francozi in Nizozemci, ki so tam iskali naravne vire, njeni poznejši kolonozatorji (Portugalci) pa so v njej iskali predvsem vredne kovine kot sta srebro in zlato. (Brazil Natural Resources, 2008). Eden pomembnejših naravnih virov Brazilije v preteklosti in tudi danes je njena rodovitna prst, ki omogoča pridelovanje številnih svetovno pomembnih kultur kot so npr.: sladkorni trs, kava, kakav, tobak, bombaž, soja, les, kavčuk in zaradi katerih je Brazilija ena izmed najpomembnejših kmetijskih izvoznic v Latinski Ameriki (Brazil Natural Resources, 2008). Naravni viri Brazilije vključujejo tudi surovo nafto in zemeljski plin. Po ocenah iz leta 1990 poseduje Brazilija okoli 12,2 milijarde sodčkov nafte (skupaj s še neraziskanimi deli ocenjene zaloge znašajo okoli 20 milijard sodčkov) in pa 12,3 bilijonov m3 rezerv zemeljskega plina. Prav tako so zelo pomembne tudi rezerve premoga, ki so po ocenah iz leta 2004 znašale 11 milijard ton (Energy Information Administration: Brazil, 2008).

5

Brazilija je država bogata z vodnimi viri in posledično enim navečjih hidroenergetskih potencialov na svetu. S pomočjo vodne energije lahko v Braziliji ustvarijo 90,7 GW električne energije pripravljene za distribucijo, produkcija električne energije v letu 2005 pa je znašala 396,3 milijarde kWh (Energy Information Administration, citirano 03.11.2008). V sedemdesetih letih 20. stoletja je bil v Braziliji predstavljen največji hidroenergetski projekt na svetu t.i. Itaipu, ki je z obratovanjem pričel v letu 1983. Kljub temu pa se ocenjuje, da je bilo v Braziliji do leta 2002 izkoriščenih le 15 % vsega hidroenergetskega potenciala (cv: Kisovec, 2002). Brazilija je tudi nahajališče številnih mineralnih virov. Kljub temu, da vsi še niso bili do konca raziskani se ocenjuje, da Brazilija poseduje okoli 48 milijard ton rezerv železove rude od katere se kar 18 milijard ton nahaja v gorski verigi imenovani "Serra dos Carajás", v vzhodnem delu Amazonske nižine. Tukaj je rudnik pričel delovati v letu 1985, ocenjene zaloge pa zadostujejo za svetovno oskrbo za naslednjih 500 let. Poleg železove rude se v Braziliji nahaja še manganova ruda (okoli 248 milijonov ton), 2 milijardi ton boksita in 53 milijonov ton niklja, ki z najnovejšim odkritjem v zvezni državi Goiás lahko preseže 400 milijonov ton. Prav tako so pomembna recentna odkritja večjih zalog visokokvalitetne 1,3%ne uranove rude v zveznih državah Minas Gerais in Goiás. V Braziliji so odkrili še rezerve kalijevih fosfatov, volframa (element, ki se uporablja za strjevanje / ojačevanje jekla), kasiterit (glavna sestavina pločevink), svinec, krom, zlato, cirkonij (močan kovinski element primeren za širšo industrijsko rabo) in redki radioaktivni mineral torij. Brazilija je proizvodnica 90 % svetovnih zalog dragocenih kamnov, kot so diamanti, ametisti, smaragdi ipd. (Consulate General of Brazil: Mineral Resources, 2008).

6

Karta 2: Naravni viri Brazilije

Vir: Brazil Natural Resources Map, 2008.

4.1. Naravni viri kot determinanta NTI in prisotnosti tujih MNC v Braziliji Izmed 50-ih največjih tujih MNC delujočih v Braziliji je večina takšnih, ki so neposredno odvisne od njenih naravnih resursov in jim slednji predstavljajo pomembno determinanto njihove prisotnosti na brazilskem trgu.

7

4.1.1. Naravni vir in MNC podjetje (naziv, matična država, rang po BDP-ju v letu 2003) Tabela 1: Zemlja (hrana, pijača, tobak, kavčuk) in MNC Bungee (ZDA) 2.

Nestlé (Švica) 9.

Unilever (VB /

Coinbra/Louis

Kraft Foods (ZDA)

AmBew (Belg. /

Cargill (ZDA) 10.

Niz.) 14. Souza Cruz/BAT

(Francija) 25. Pirelli (Italija) 30.

33. Kaiser/Molson

Braz.) 3.

(VB) 15.

(Kan./Niz.) 44.

Vir: Foreign Investment in Latin America and the Caribbean, 2004 Tabela 2: Voda (hidroelektrarne) in MNC AES Eletropaulo

Light Elitricidade

Endesa (Španija)

EDP (Portugalska)

Tractebel (Francija /

(Braz. / ZDA) 13.

(Francija) 16.

20.

23.

Belgija) 40.

Vir: Foreign Investment in Latin America and the Caribbean, 2004 Tabela 3: Kovinski minerali (avtomobilska, strojna, jeklarska industrija) in MNC Fiat (Italija) 4.

Brasmotor (ZDA)

Saint-Gobain (Fra.)

Renault (Fra.) 35.

Alcan (Kanada) 43.

Volkswagen

18. Siemens (Nemčija)

24. Bosch (Nmečija)

Toyota (Jap.) 38.

Mahle (Nemčija)

(Nemčija) 5. General Motors

19. Belgo

31. Alcoa (ZDA) 34.

Aços Villares /

45. Dana (ZDA) 47.

(ZDA) 7.

(Luksemburg) 21.

Sidenor (Špa.) 39.

Vir: Foreign Investment in Latin America and the Caribbean, 2004 Tabela 4: Nafta in MNC Shell (VB /

Chevron

Dow Brasil

Rhodia

White

Repsol YPF

Du pont

Niz.) 6.

Texaco

(ZDA) 26.

(Francija) 36.

Martins

Brasil

(ZDA) 49.

(ZDA) 37.

(Španija) 46.

(ZDA) 12.

Vir: Foreign Investment in Latin America and the Caribbean, 2004 Iz tabel je moč razbrati, da največ najbogatejših tujih MNC podjetij v Braziliji cilja na kovinske naravne vire, kar je logična posledica velikih zalog le-teh in pa razvojnih potencialov v produkciji materialov, katerih osnovne sestavino so kovine. Tukaj izstopa predvsem avtomobilska industrija, za katero lahko rečemo, da je ena pomembnejših industrijskih panog v Braziliji danes in tudi ena izmed panog z izjemnim interesom tujega kapitala. Tabela 3 priča o velikih dobičkih tujih multinacionalnih avtomobilskih gigantov v Braziliji, ki ustvarjajo ene izmed največjih profitov izmed vseh multinacionalnih gigantov delujočih v Braziliji. Najvišje glede na dobiček, pa se uvrščajo podjetja, ki predelujejo hrano

8

in pijačo in v svoji proizvodnji izkoriščajo danosti rodovitne prsti, ki omogoča gojenje številnih kultur, poleg tega pa gre za proizvode, ki so življenjskega pomena in imajo zagotovljen velik trg. Manjšo prisotnost na brazilskem trgu pa beležijo tuji multinacionalni velikani, ki v svojem produkcijskem procesu izkoriščajo vodo in nafto. Pri slednjem naravnem viru je zanimiva ugotovitev, da so od sedmih podjetij, ki ga intenzivno izkoriščajo, kar tri iz ZDA.

5. Demografske in socialnoekonomske značilnosti Brazilije 5.1. Splošno o demografskih značilnostih Po navedbah brazilskega statističnega biroja (Instituto Brasileiro de Geografia e Estatistica) je 16. maja 2008 v Braziliji živelo 186,842,147 prebivalcev, CIA factbook pa navaja za okoli 5 milijonov večjo številko, in sicer 191,908,598. Po številu prebivalstva se Brazilija tako uvršča na peto mesto na svetu in zaostaja le za Kitajsko, Indijo, Z.D.A. in Indonezijo (Demographics of Brazil, 2008). Velikost domačega trga je tako podkrepljena tudi z velikim številom prebivalstva in s tem velikim potencialnim človeškim kapitalom (delovna sila, znanje) ter zagotovljenim trajnim povpraševanjem po specifičnih dobrinah. Izplačljivost produkcije v takšnem okolju je optimalnejša in zagotavlja smiselnost intenzivnega investiranja.

Slika 1: Demografska rast v Braziliji med 1960 – 2003

9

Vir: Demographics of Brazil, 2008. Zgornja slika prikazuje demografski trend v Braziliji v zadnjih 40-ih letih in nam govori o izrazito hitri rasti prebivalstva, ki se je od leta 1960 pa do 2003 več kot podvojilo. Slednje gre v prid tujim multinacionalnim korporacijam, ki bolj intenzivno izkoriščajo človeški kapital, po drugi strani pa iščejo izplačljivejše destinacije produkcije na globalnem trgu. Z rastjo prebivalstva se povečajo tudi potrebe po intenzivnejši in večji produkciji širokega spektra dobrin, s tem pa se pomnožijo tudi profiti proizvajalcev in distributerjev. Prevladujoča rasna skupina so belci in predstavljajo okoli 53,7 % populacije, sledijo jim mulati z 38,5 %, črnci z 6, 2 %, ostali (Japonci, Arabci, potomci ameriških Indijancev) z 0,9% in neopredeljeni z 0,7 % (CIA – The World Factbook – Brazil, citirano 03.11.2008). Distribucija prebivalstva v Braziliji je dokaj neenakomerna, saj večina prebivalstva živi v pasu do 300 km od obale, medem ko pa je poseljenost notranjosti in porečja reke Amazonke neznatna (Demographics of Brazil, citirano 03.11.2008).

10

Karta 3: Gostota prebivalstva v Braziliji in število (zgoraj) ter delež (spodaj) od vseh zaposlenih v tujih multinacionalnih podjetjih v letu 2000

Avtor: Mitar Pavlović

Vir 1: Vir: Demographics of Brazil, 2008. Vir 2: Banco Central do Brasil, 2008.

Iz karte je razvidno, da sta največje število in delež zaposlenih v tujih multinacionalnih podjetjih v Federativni republiki Braziliji značilna za JV regijo oz. zvezne države na JV Brazilije. Tukaj in na SV je tudi največja gostota prebivalstva, ki je ena izmed determinant pri odločanju tujih investitorjev za odpiranje njihovih obratov. Izrazita dominacija JV regije v številu in deležu zaposlenih v multinacionalnih podjetjih izhaja iz večih razlogov: -

JV brazilska regija je z naravnimi viri najbolj obdarjen predel države (glej karto 2),

11

-

naravni viri so bili prevladujoči dejavnik v začetnih fazah kolonizacije in so vplivali na gosto poselitev in s tem velik človeški kapital (mesta historičnega pomena kot so: Sāo Paulo, Rio de Janeiro, Minas Gerais),

-

naravni viri + človeški kapital so ene prevladujočih determinant pri odločanju tujih investitorjev in iskanju destinacije za odpiranje hčerinskih obratov,

-

izjemno ugodna lega zveznih držav JV regije (lega ob atlantskem oceanu - "okno v svet").

5.2. Starostna in spolna sestava prebivalstva (Tabela 5) Starost (leta) 0 – 14 15 – 64 65 +

% (odstotek) 25,3 % 68,4 % 6,4 %

Moški (število) 24,554,254 64,437,140 4,880,562

Ženske (število) 23,613,027 65,523,447 7,002,217

Vir: Demographics of Brazil, 2008. Slika 2: Starostna in spolna struktura prebivalstva

Vir: Demographics of Brazil, 2008. Prebivalstvo mlajše od 30 let predstavlja več kot polovico celotnega prebivalstva, povprečna starost Brazilcev pa znaša 27 let. Takšna (mlada) starostna struktura v gospodarskem pomenu predstavlja velik potencial produktivnosti, varčevanja in trošenja v bližnji prihodnosti 12

(Kisovec, 2002). Brazilska delovna sila znaša skorja 84 milijonov ljudi zaposlenih v različnih gospodarskih sektorjih in dejavnostih, povprečna stopnja brezposelnosti, izračunana za šest največjih brazilskih metropolitanskih mest v letu 2006, pa je znašala okoli 9.5 %, čeprav je v resnici bila v enih mestih mnogo višja kot v drugih (Salvador – 21,6 %, Rio de Janeiro – 7,3%) (2007 Investment Climate Statement – Brazil, 2008). Rodnost je visoka in znaša 18.72 rojstev / 1000 prebivalcev, smrtnost 6.35 smrti / 1000 prebivalcev, povprečna letna rast prebivalstva pa 1.228 % (CIA – The World Factbook – Brazil, 2008).

5.2.1. MNC v Braziliji in zaposlovanje MNC v Braziliji zaposlujejo relativno majhno število ljudi, če vzamemo v obzir njihov dobiček, prodajo in vrednost premoženja, ki ga posedujejo. Kljub rasti NTI se je število zaposlenih v tujih multinacionalnih podjetjih od leta 1995 (1.4 milijona) do leta 2000 povečalo le za približno 300.000 in je znašalo 1.7 milijona. Produktivnost na zaposlenega delavca med 1994 in 2000 je zrasla za 60 %, (okoli 8,2 % / leto) in v skladu s tem se je število zaposlenih zgolj v storitvenem sektorju od 1995 do 2003 zvišalo od 300.000 do 750.000. Nagel upad zaposlovanja v proizvodnem sektorju gre pripisati predvsem posledicam modernizacije in avtomatizacije in s tem manjšega povpraševanja po človeški fizični delovni sili in tudi zmanjšanem povpraševanju po specifičnih proizvedenih dobrinah na trgu (Foreign Investment in Latin America and the Caribbean, 2004). Kljub relativno majhnem kvantitativnem deležu zaposlenih v tujih multinacionalnih podjetjih pa je za zaposlitveno politiko v le-teh značilno, da v povprečju zaposlujejo tudi do 5.2-krat večje število delavcev od domačih podjetij. Slednje je moč pripisati dejstvu, da imajo tuja podjetja v povprečju v lasti večje proizvodne obrate in tudi več prodajo. Indeks produktivnosti zaposlenih v tujih multinacionalnih podjetjih je tudi do 4.5-krat višji od indeksa produktivnosti v domačih podjetjih (Saba Arbache, 2004).

5.3. Socialnoekonomske značilnosti Za Brazilijo pomembnejše socialnoekonomske spremembe so se pričele odvijati v obdobju po drugi svetovni vojni. Šlo je za večanje deleža urbanega prebivalstva, ki se je med letoma 1940 in 1991 povečalo s 30 % na kar 76 %. Danes število urbanega prebivalstva v Braziliji sega 13

prek 80 %, v državi pa naštevajo kar 15 velikih mest z nad 1.000.000 prebivalci (cv: Kisovec, 2002). Velik naval na mesta in posledično hitra rast urbanega prebivalstva je povzročil nekontrolirano rast urbanega prostora in nastanek revnih barakarskih naselij t.i. "favele". Te so nastale na obrobju velikih mest, v njih pa v zelo slabih žiivljenjskih razmerah živi najrevnejši sloj mestnega prebivalstva (cv: Kisovec, 2002). Brazilija je država velikih socialnoekonomskih neskladij in razlik, ki kažejo v različnih stopnjah od območja do območja. V grobem lahko prebivalstvo Brazilije razdelimo v štiri sloje: -

sloj tipa A: predstavlja ga prebivalstvo zgornjega sloja v katerega spada 1-5 % vseh gospodinjstev (predvsem v tujini visoko izobraženi veliki podjetniki in managerji, katerih premoženje izhaja iz družinskih podjetij iz preteklosti),

-

sloj tipa B: predstavlja zgornji srednji sloj, ki vključuje 10-20 % prebivalstva vseh gospodinjstev, predstavlja pa manjše podjetnike t.i. nove bogataše,

-

sloj tipa C: predstavlja srednji sloj prebivalstva s 30-50 % vseh gospodinjstev. Sem spadajo predvsem delavci in delovodje s srednješolsko izobrazbo.

-

sloj tipa D: predstavlja revni in najrevnejši sloj prebivalstva Brazilije

Tabela 6: Primerjava kupne moči med različnimi družbenimi sloji v Braziliji v letu 1995 (letni zaslužek gospodinjstva v $) Populacija Sloj tipa A Mestno okolje 108.361 Podeželje 39.119 Vir: cv: Kisovec, 2002.

Sloj tipa B 20.100 7.012

Sloj tipa C 8.436 3.024

Sloj tipa D 2.056 719

Kupna moč je koncentrirana v zelo ozkem segmentu, v glavnem pa je v rokah bogatašev iz velikih mest kot sta npr. Sao Paulo in Rio de Janeiro (cv: Kisovec, 2002). Leta 2006 je povprečna mesečna plača v 6-ih največjih mestih v Braziliji znašala okoli 1057 BRL (brazilskih realov) t.j. približno 503 US$, minimalna plača pa 350 BRL ali okoli 141 US$ (2007 Investment Climate Statement – Brazil, citirano 15.11.2008). Iz tabele 6 lahko razberemo, da so glede letnega zaslužka veliko na boljšem prebivalci mestnega okolja, vendar zgornja ugotovitev pove, da je tudi tukaj delovna sila v povprečju slabo vrednotena in zato med socialnimi sloji ostaja velik prepad, ki se v današnjih življenjskih stroških ponekod še povečuje.

14

5.3.1. MNC v Braziliji in socialne razlike MNC v Braziliji (in nasploh) imajo moč zmanjševati socialne razlike in večati kvaliteto življenja zaposlenih. Kot smo že povedali, so tuja multinacionalna podjetja v povprečju večja od domačih podjetij in imajo boljši odstotek produktivnosti in prodaje, slednje pa pripomore tudi k boljšemu vrednotenju dela njihovih zaposlenih. Statistike za Brazilijo za leto 1998 kažejo, da je povprečna prodaja tujih multinacionalnih podjetij znašala 136.479.000 BRL ( 55.098.071 US$), domačih podjetij pa 11.853.000 BRL (4.785.031 US$). Slednja so v povprečju zaposlovala 105 delavcev, medtem ko pa so MNC zaposlovala kar 549 ljudi. MNC so v povprečju zaposlovala za daljši čas kot domača podjetja, in sicer za 79.5 mesecev, domača pa za obdobje 55.4 mesecev. Povprečni letni dohodek zaposlenega v domačem podjetju je znašal 8.396 BRL (3.390 US$), v tujem multinacionalnem podjetju pa 18.886 BRL (7.625 US$) (Saba Arbache, 2004). Iz povedanega lahko sklepamo, da MNC ljudem nudijo večjo ekonomsko stabilnost in višje dohodke s tem pa jim povišujejo kvaliteto in standard življenja. Mnogi skeptiki globalnega gospodarstva vidijo MNC kot podjetja, ki izkoriščajo poceni delovno silo in na račun te ustvarjajo mnogo večje profite kot bi jih v gospodarsko razvitih okrožjih. Dejstvo je, da je poceni delovna sila eden izmed faktorjev izplačljivosti selitve podjetja, vendar pa zgornja ugotovitev potrjuje tudi dejstvo, da MNC ljudem v državah v razvoju in manj razvitih državah plačujejo bolje in jim omogočajo boljše zaposlitvene pogoje kot dobičkonosno šibkejša domača podjetja.

5.4. Pismenost in izobrazba Po ocenah iz leta 2004 stopnja pismenosti v Braziliji znaša 88,6 % in je med moškimi rahlo nižja (88,4 %) kot med ženskami (88,8 %). Pričakovana doba šolanja za moške znaša okoli 14 let in za ženske okoli 15 let, za šolanje pa vlada potroši okoli 4 % BDP-ja (CIA – The World Factbook – Brazil, citirano 03.11.2008). Če pa podrobneje pogledamo v izobraževalni sistem v Braziliji, so zanimivi podatki, da v obdobju med 7-13 letom starosti šolo obiskuje 88 % otrok, med 14 in 19 letom le še 26 % in med 20 in 24 letom le še 12 %. Razlog za drastičen upad šolajočih se otrok po 14 letu tiči predvsem v tem, da so šole v Braziliji pretežno v rokah privatnikov iz česar izhaja dejstvo, da

15

je šolanje dostopno le premožnejšim posameznikom. Državne šole so redke in še te so prezasedene in na voljo le redkim, najboljšim učencem (cv: Kisovec, 2002).

5.4.1. MNC v Braziliji in izobrazba Izobrazbena struktura prebivalstva Brazilije je ena izmed šibkih točk brazilske družbe in kot takšno jo zaznavajo tudi tuja multinacionalna podjetja. Kljub velikem številu potencialne delovne sile multinacionalna podjetja jemljejo v obzir le majhen delež le-te. MNC za primerne za zaposlitev v Braziliji upoštevajo zgolj 8-13 % vseh diplomirancev, kar je (v obdobju večjega povpraševanja po višje kvalificirani delovni sili) relativno nizek delež. Od teh 8-13 % študentov so najbolje kvalificirani diplomantje inženirstva in ekonomskoračunovodske smeri. Brazilija je tradicionalno močna v inženirstvu, kar ji na tem področju daje prednost pred hitro rastočimi gospodarstvi Kitajske in Rusije. Kot najpogostejši razlog za nizko stopnjo zaposlovanja brazilskih diplomirancev so multinacionalna podjetja navedla pomanjkanje izkušenj iz tujine pri diplomirancih, saj so (z izjemo na nekaterih znanstvenih področjih) študentske izmenjave v Braziliji prava redkost . Slednja ugotovitev je še posebej problematična, če vzamemo v obzir, da ima univerzitetno diplomo le 7 % brazilske delovne sile (Assessing Brazil's offshoring prospects, 2008). Kot eno izmed večjih ovir pri zaposlovanju, ki je posledica izobrazbene strukture prebivalstva Brazilije, pa tuja multinacionalna podjetja navajajo povprečno slabo podkovanost Brazilcev v angleškem jeziku. Slednje še dodatno vpliva na izbor primernih ljudi za zaposlitev v tujih multinacionalnih podjetjih (Assessing Brazil's offshoring prospects, citirano 15.11.2008).

6. Zgodovinske prelomne točke brazilske države in brazilskega gospodarstva 6.1. Starejša zgodovina S sporazumom med Španijo in Portugalsko v Tordesillasu (7.6.1494) so Portugalski pripadla vsa ozemlja t.i. Novega sveta vzhodno od 48° z.g.d. (Države sveta, 2006). 22.4.1500 je ob brazilski obali pristal portugalski pomorščak Pedro Alvares Cabral in deželo razglasil za posest portugalske krone.

16

Naseljevanje Portugalcev se je začelo leta 1533 in je bilo usmerjeno predvsem na SV (središča: Recife in Salvador) in na J (središče: São Vicente). Leta 1549 so uvedli enotno kolonialno upravo s središčem v mestu Bahia (današnji Salvador), istega leta pa so med Indijanci začeli delovati tudi jezuitski misijonarji in jih poskušali obvarovati pred samovoljo priseljencev. 1559 so iz Afrike pripeljali prva črnske sužnje za delo na plantažah sladkornega trsa in kakava na SV, okli leta 1590 pa so naseljenci pričeli prodirati v notranjost dežele. V 17. stoletju je potekal boj za utrdbo na brazilski obali med večimi evropskimi državami, vendar je le Nizozemcem uspelo osvojiti del sedanje zvezne države Pernambuco. L. 1714 so vsa portugalska ozemlja upravno združili v podkraljestvo Brazilija (Države sveta, 2006).

6.2. Brazilsko cesarstvo Med leti 1693-95 so v današnji zvezni državi Minas Gerais odkrili zlato in diamante, kar je v notranjost privabilo množico priseljencev in prestavilo težišče brazilskega gospodarstva s SV na JV. Šele med vladavino cesarja Petra II. (1831-89) je Brazilija doživela hiter gospodarski razcvet. Gradile so se železnice v notranjost, odpirali novi rudniki, plantaže kave na J in nabiranje kavčuka v Amazoniji (Države sveta, 2006).

6.3. Republika Brazilija 13.5.1888 so v Braziliji odpravili suženjstvo in z državnim udarom 15.11.1889 s prestola vrgli cesarja Petra II, ter razglasili republiko. 24.2.1891 so sprejeli novo ustavo zgledujoč se po ZDA in z njo uvedli vlogo predsednika republike. Številni predsedniki so vladali kot diktatorji in vse do leta 1930 so se na predsedniškem stolčku menjavali voditelji dveh najmočnejših zveznih držav, Minas Geraisa in São Paula t.i. kavni predsedniki (Države sveta, 2006).

6.4. Prva in druga svetovna vojna Prva svetovna vojna je zelo spodbudila razvoj brazilske industrije, po vojni pa je zaradi manjšega povpraševanja po industrijskem blagu in pocenitvi kave Brazilija zašla v hudo gospodarsko in socialno krizo. Nastale razmere so stopnjevale nezadovoljstvo nad vladajočo elito kavnih veleposestnikov, tako da je guverner zvezne države Rio Grande do Sul (Getulio

17

Dorneles Vargas) 24.19.1930 s pomočjo vojske izvedel državni udar in postal predsednik republike (1930-45 in 1951-54). Z novo ustavo iz 10.11.1937 je uvedel avtoritarno "Novo državo" in v njej vladal kot diktator vse do novega državnega udara 29.10.1945.. Pri vladanju se je opiral na meščanstvo in delavstvo, slednje si je pridobil z napredno socialno zakonodajo in industrializacijo države (Države sveta, 2006). Med drugo svetovno vojno se je v Braziliji začel nov gospodarski razcvet, po koncu vojne (v kateri je od leta 1942 sodelovala na strani zaveznikov), pa je vojska odstranila predsednika Vargasa in z novo ustavo 18.9.1946 obnovila državljanske pravice ter zakonodajno vlogo parlamenta. Tudi drugi Vargasov predsedniški mandat (1951-54) je pretrgal državni udar, kot predsednik republike pa ga je nasledil Juscelino Kubitschek de Oliveira (1956-61). Slednji je dal zgraditi novo glavno mesto Brasilia z namero, da bi spodbudil gospodarski razcvet notranjosti (Države sveta, 2006).

6.5. Brazilija v letih 1961-85 Potratna gradnja nove prestolnice in ogromni stroški vloženi v ta projekt ter odpiranje mednarodnemu kapitalu in globalni konkurenci sta državo pahnila v velikanske dolgove v tujini. To je skupaj z večanjem socalnoekonomskih razlik med revno večino in bogato elito pripeljalo do kritičnega gospodarskega položaja ter radikalizacije političnih nasprotij. Vojska je z državnimn udarom 31.3.1964 pod pretvezo levičarskega prevrata ponovno prevzela oblast in uvedla vojaško diktaturo, ki je trajala vse do leta 1985. Z ustavnimi spremembami v letu 1967 so zelo okrepili pristojnosti vlade in omejili temeljne državljanske pravice, vendar pa jim je uspelo zaustaviti gospodarsko nazadovanje. Med vladavino predsednika Artura de Costa e Silva (1967-69) se je začel t.i. brazilski gospodarski čudež (milagre brasileiro), ki je trajal vse do konca 70. let, razpustitev vseh demokratičnih ustanov ter zatiranje vsakršne opozicije pa je povzročilo nastanek močne gverile (po letu 1967). V tem obdobju je Brazilija doživljala vsestransko podporo ZDA in z njihovo pomočjo postala vodilna latinskoameriška politična in gospodarska velesila (Države sveta, 2006). Letna gospodarska rast v Braziliji v tem času je znašala med 5-10 % razvoj in rast gospodarstva pa je bilo moč pripisati odprtosti / liberalizaciji ekonomije / trga, velikem izvozu v agrikulturnem sektorju in moderni industriji (Neves, 2007).

18

6.6. Brazilija po letu 1985 Vse nestabilnejše gospodarske razmere in notranje napetosti ter posledično pritiski iz tujine so botrovali k popuščanju in padcu diktature. 1.1.1979 so odpravili posebna pooblastila predsednika in leta 1980 dovolili politične stranke. Med vladavino predsednika Joséja Sarneya Coste (1985-90) je s 5.10.1988 začela veljati nova demokratična ustava. Na neposrednih predsedniških volitvah je zmagal konzervativni Fernando Collor de Mello (predsednik od 1990-92), ki se je takoj moral spoprijeti s hudo gospodarsko krizo. Tako je 5.10.1991 celo razglasil Brazilijo za nesposobno odplačevanja velikanskega zunanjega dolga. 29.12.1992 je bil zaradi obtožb korupcije prisiljen k odstopu (Države sveta, 2006). Na predsedniških volitvah 3.10.1994 je zmagal kandidat Brazilske socialdemokratske stranke (PSDB) Fernando Henrique Cardoso (znova izvoljen 4.10.1998), predvsem po zaslugi uspešno izvedenega protiinflacijskega programa t.i. "Plano Real" katerega je izdelal jot finančni minister v vladi predsednika Itamarja Franca (uvedba valute real 1.7.1994) (Države sveta, 2006). S 1.1.1995 je začel veljati sporazum o skupnem trgu v južnem delu Latinske Amerike (Mercosur), podpisan v Asunciónu 26.3.1991. Libertalistična gospodarska politika predsednika Cardosa je spodbudila gospodarsko rast, vendar na račun obsežnih varčevalnih ukrepov, ki so najbolj prizadeli najrevnejše sloje prebivalstva in zato leta 1997 sprožili ostre protivladne proteste po vsej državi. Razmere so se z odkritjem škandalov v bančništvu in s katastrofalno sušo v letu 1998 le še dodatno poslabšale, kljub temu pa brazilska gospodarska kriza ni prerasla v svetovno gospodarsko krizo (Države sveta, 2006). Na volitvah 6. in 27.10.2002 je prepričljivo zmagal Luis Inácio Lulla da Silva, kandidat levičarske Delavske stranke, ki se sooča z zaostrenimi socialnimi razmerami, močno razširjeno korupcijo in še vedno veliko zadolženostjo, ki naj bi po ocenah v letu 2005 znašala okoli 211,4 milijarde ameriških dolarjev (Države sveta, 2006).

19

7. Neposredne tuje investicije (NTI) in multinacionalne korporacije (MNC) v Braziliji 7.1. Kronološki pregled prisotnosti in trenda gibanja tujega kapitala v Braziliji Neposredne tuje investicije evropskih držav v Brazilijo segajo v čas njenega odkritja in poznejše kolonizacije. Tekom 20. stoletja se je pričelo naglo gospodarsko vzpenjanje ZDA, ki so v stoletju nastopile kot svetovna ekonomska velesila s čimer so prevzele svetovno ekonomsko dominacijo Veliki Britaniji. Gospodarska dominacija ZDA in njena geografska bližina z Brazilijo bi morala biti gonilna faktorja v prevladi ameriških NTI v Brazilijo tekom 20. stoletja (de Oliveira Birchal, 2003). Konec 20. stoletja (v 1980-ih) si je status drugega najmočnejšega svetovnega gospodarstva pridobila Japonska, slednje pa bi po splošnem prepričanju moralo pomeniti nagel porast japonskih NTI in multinacionalnih korporacij v Braziliji. Raziskave pa odkrivajo dejstva o intenzivnem (v mnogih primerih mnogo intenzivnejšem od tistega s strani ZDA in Japonske) investiranju zahodnoevropskih držav v Brazilijo, saj so bila (vse do leta 2000) največja multinacionalna podjetja v Braziliji v lasti Evropejcev (de Oliveira Birchal, 2003).

7.1.1. Obdobje: Od začetka 20. st. do 2. svetovne vojne Začetek 20. stoletja je zaznamovan s časom velikih transformacij v svetovni ekonomiji, predvsem z difuzijo t.i. druge industrijske revolucije in njenih produkcijskih, finančnih in organizacijskih sprememb. Nove industrijske sile, kot so ZDA, Nemčija in Japonska, so s časoma pričele izzivati britansko industrijsko hegemonijo. Tako sta se v prvih desetletjih 20. stoletja Nemčija in ZDA prvič spremenili v neto izvoznici kapitala po svetu s tem pa sta državi stopili v gospodarsko tekmo ekonomskih velesil na globalnem trgu. Po premostitvi posledic gospodarske depresije v 19. stoletju pa se je pričel cikel tujih neposrednih investicij v gospodarstva držav v razvoju (de Oliveira Birchal, 2003). NTI v Brazilijo niso bile le količinsko večje v primerjavi s tistimi iz druge polovice 19. stoletja, temveč tudi bolj razpršene med gospodarske sektorje in panoge. Kljub temu, da je bil relativni prispevek NTI iz Velike Britanije v upadu (v odnosu na tistega iz leta 1860: 90 %), sta bili v prvih desetletjih 20. stoletja daleč najpomembnejši tuji investitorici v brazilsko

20

gospodarstvo prav slednja in Francija. Obe skupaj sta prispevali kar 60 % vseh NTI. V obdobju med letoma 1903 in 1913 je rasel tudi relativni prispevek NTI držav Severne Amerike (ZDA in Kanada). Ta se je premaknil od 3,8 % v letu 1860 do 30 % v letu 1910. Majhen relativni delež NTI iz ZDA v obdobju med 1860 - 1914 je bil posledica njenih intenzivnih investiranj predvsem v Mehiko in države Srednje Amerike. Britanski kapital se je usmeril predvsem na železnice in železniški transport, najpomembnejši delež NTI pa je bil usmerjen v javni sektor, prav posebej v razvoj mestnega prometa in elektrifikacijo. NTI so bile pomembne predvsem v procesu industrializacije v obdobju, ko brazilski privatni sektor ni zmogel zbrati lastnih sredstev za investiranje. V ozadju neposrednih tujih investicij se je nahajal sam obstoj brazilskega industrijskega sektorja, ki brez teh investiranj ne bi zmogel dobiti pomena kakršnega bo z leti pridobil. Velik razcvet gradbeništva v začetku 20. stoletja, kateremu je sledila urbanizacija in rast mnogih brazilskih mest je privabil predvsem britanske vlagatelje in njihova podjetja. V bančništvu je narasla prisotnost nemškega, francoskega in belgijskega kapitala. Britanska in ameriška podjetja so si razdelila rudarski sektor, čeprav so bile investicije v le-tega med 1903-1913 le 4,3 % vseh investicij. Vendar pa so se investicije v rudarski sektor z leti spreminjale in prilagajale razmeram predvsem s prehodom iz dragocenih kamnov k železovi rudi in ostalim pomembnim železovim mineralom, kar je pripomoglo k bodoči rasti jeklarske industrije v Braziliji. V sektorju uvoz-izvoz so se interesi številnih držav odrazili v diverzifikaciji vlaganj v posamezne sektorje. Tako so britanska podjetja kontrolirala več kot 60 % gumarske industrije, kljub ustanovitvi (1912) dveh ameriških največjih (v obziru na kapital) gumarskih tovarn na svetu: Guaporé Rubber Co. in Goodyear Tire Rubber Co of South America. Med britanskimi podjetji je vredno omeniti ustanovitev podjetja: The Dunlop Pneumatic Tyre Co (de Oliveira Birchal, 2003). Nagel industrijski razvoj v industrijsko razvitih državah med 1903-1913 je bil zaslužen za izum širokega spektra novih produktov, številnih osnovanih na znanosti, kar je vodilo k večanju potreb po produkciji in distribuciji, rasti trgov, sofisticiranem managerskem vodenju in strukturah in ustanavljanju velikih internacionalnih podjetij. Šlo je za jasne "push" faktorje. Kadarkoli so vladale ugodne razmere v davku na uvoz in cenah transporta je šlo za izplačljive izvoze končnih produktov in v takšnih razmerah so bile velike mednarodne korporacije pripravljene vstopiti na trg na katerem je poleg zgornjih pogojev moral biti zadoščen tudi pogoj razvitega domačega trga (očiten "pull" faktor za tuje investicije). V takšnih pogojih multinacionalna podjetja po svetu ustanavljajo predstavništva za trgovanje in pričnejo s produkcijo in distribucijo svojih izdelkov (de Oliveira Birchal, 2003).

21

Leta 1896 se je nemško farmacevtsko podjetje Bayer dogovorilo za predstavništvo v Braziliji, svojo prvo poslovalno pisarno pa ustanovilo leta 1911. Svoj preboj na svetovnih trgih v zgodnjih letih 20. stoletja je doživelo tudi nizozemsko-britansko naftno podjetje Royal Dutch Shell, katerega ekspanzijo je bilo moč pripisati povečanem povpraševanju po gorivu zaradi intenzivne motorizacije. Med leti 1895 in 1905 je svoje predstavništvo na brazilskih tleh odprlo podjetje Siemens, ki pa je s produkcijo pričelo šele leta 1938. V letu 1903 je Portugalski imigrant (Albino Souza Cruz) bil prvi, ki je pričel s strojno proizvodnjo cigaret v Braziliji. Kmalu je prišlo do povečanja povpraševanja po cigaretah i Souza je bil pahnjen v odprtje novega podjetja, kljub vsemu pa je zaradi tehnoloških razlogov bil prisiljen podjetje prodati podjetju British American Tobacco (BAT) (de Oliveira Birchal, 2003). Iz povedanega je razvidno, da so vse do prve svetovne vojne v Braziliji prevladovale NTI držav iz Zahodne Evrope, pa čeprav je prihajalo do intenzivne rasti relativnega deleža neposrednih investicij iz ZDA in Kanade. Prva svetovna vojna je zadala hud udarec svetovni ekonomiji in posledično povzročila zastoj v pritekanju NTI v Brazilijo. Do stagnacije v NTI je prišlo predvsem zaradi povečanega tveganja v pomorskem transportu in povečanem povpraševanju po dobrinah vitalnih za vojne akcije. MNC so se v tem obdobju koncentrirale na produkcijo v matičnih državah, državah ki so v večini bile direktno vpletene v vojno (de Oliveira Birchal, 2003). Leta, ki so sledila koncu prve svetovne vojne so bila leta številnih recesij, še posebno v Veliki Britaniji in na Japonskem, vendar se je uspela ohraniti zadostna mera gospodarskega kontinuuma iz obdobja pred vojno, ki je prispeval k razmeroma ugodni klimi za nadaljevanje neposrednih tujih investicij. Naraščajoča industrializacija v ZDA, Avstraliji, Kanadi, Braziliji, Indiji in nekaterih drugih državah je predstavljala pomembne priložnosti za tuji kapital, še posebej po okrevanju svetovnega trgovanja v 1920-ih. Brazilsko gospodarstvo v 1920-ih je doživljalo razcvet predvsem po zaslugi nagle ekspanzije kavnega sektorja. Ugodne razmere v plačilni bilanci v 1920-ih so povzročile rast domače valute, kar je (v kombinaciji z rastjo cen na domačem trgu) odpravilo vsakršno zaščito domače industrije pred tujimi tekmeci (de Oliveira Birchal, 2003). Kljub temu, da je bila rast nekaterih industrijskih panog (kot npr. tekstilne industrije) zelo počasna, so ostale panoge tekom 1920-ih let rasle mnogo hitreje, čemur je sledila izrazita tendenca k industrijski diverzifikaciji. Po opažanjih nekaterih strokovnjakov iz 1920-ih so NTI odigrale pomembno vlogo tako pri ekspanziji industrijske produkcije kot tudi diverzifikaciji industrijskega sektorja v državi. Slednji proces se je pričel odvijati tudi zaradi vladnih ukrepov glede zniževanja davkov na uvoz opreme in državnih subvencij. NTI so se v 22

tem obdobju preselile predvsem v industrijski sektor, kar je ravno nasprotno od NTI v 19. stoletju, ki so bile usmerjene predvsem v javni sektor in infrastrukturo. V obdobju med obema svetovnima vojnama so multinacionalna podjetja v Braziliji investirala predvsem v industrijo tobaka, vžigalic, tekstila, obutve, hrane, železniške opreme, žarnic, transformatorjev, gospodinjskih aparatov, avtomobilov, papirnatih vrečk, metalurgije, cementa, stekla in kemičnih ter farmacevtskih izdelkov (de Oliveira Birchal, 2003). Med obema vojnama, -ko so evropski zavezniki obnavljali lastne ekonomije po prizadejanju v prvi svetovni vojni in so Nemčiji nacionalne oblasti v državah Latinske Amerike zaplenile vsa premoženja-, bi lahko pričakovali, da bodo investicije s strani ZDA začele dosegati ali presegati tiste iz Evrope (še posebej Velike Britanije). Vendar je bila več kot polovica tujih investicij v letu 1930 še vedno iz Velike Britanije, delež investicij iz ZDA pa se je povzpel na četrtino vseh investicij. Velika svetovna gospodarska depresija iz leta 1929 je imela paralizirajoči efekt na NTI po svetu še posebej na tiste iz strani ZDA, tako da lahko z odgovornostjo trdimo, da so vse do 2. svetovne vojne investicije zahodnoevropskih gospodarstev v Brazilijo prednjačile pred tistimi iz ZDA. Splošno dejstvo pa je, da je v letu 1930 Brazilijo dosegel le majhen delež NTI prav tako pa tudi celotno Latinsko Ameriko. Vrednost delnic in tokovi neposrednih tujih investicij v države Latinske Amerike so upadali predvsem zaradi zmanjševanja trga v državah Latinske Amerike in zaradi povečane restrikcije pri transakciji zaslužkov iz tujine (de Oliveira Birchal, 2003). Velika gospodarska depresija v letu 1930 je imela močan negativen vpliv na brazilski izvoz. Upad vrednosti brazilske izvozne robe in potreba po velikih vsotah tuje valute za financiranje zunanjega dolga, sta prisililo brazilsko vlado, da sprejme drastične ukrepe, kot so npr. začasno prenehanje odplačevanja zunanjega dolga in sprejemanje kontrolnih ukrepov pri menjalnem tečaju. Poleg tega sta tudi ustavi iz leta 1934 in 1937 uvedli restriktivne ukrepe pri prisotnosti tujega kapitala v sektorjih strateškega interesa, kot so rudarstvo, naftna industrija, produkcija električne energije preko hidroelektrarn, bančništvo, zavarovalnice in pomorski ter zračni promet. Šlo je za začetek t.i. ere Vargas. Pod predsednikom Getúliom Vargasem (1930-1945) so pričeli svojo politično hegemonijo izgubljati kavni veleposestniki, rasla pa je moč delavskega razreda. Od tega trenutka nadalje se je pričelo z intenzifikacijo industrializacije. Vargas je začel spodbujati politiko, ki je podpirala uvozno-nadomestitveno industrializacijo (ang.: import substituting industrialization – ISI) in hkrati (preko umetnega podpiranja cen kave) skrbel za zagotavljanje ohranjanja domačih potreb po proizvedenih dobrinah in storitvah. Kombinacija teh faktorjev je omogočila tujim podjetjem ugodno klimo za ustalitev v Braziliji (de Oliveira Birchal, 2003). 23

Z začetkom druge svetovne vojne so potrebe po blagu iz Latinske Amerike narasle, še posebej s strani Velike Britanije in ZDA. Navkljub temu, države Latinske Amerike in tudi Brazilija niso bile zmožne pritegniti pomembnejšega dotoka novih tujih neposrednih investicij vse do časa po koncu druge svetovne vojne. Evropska MNC podjetja v Braziliji so začela trpeti za posledicami vojne vihre v Evropi. Tako je npr. Bayer postal nacionaliziran in je deloval pod intervencijo vojske, medtem ko je bilo podjetje Aliança Comercial de Anilinas prodano brazilski skupini. Electrolux je svojo produkcijo obrnil v smeri oskrbovanja švedske vojske, kar pa je zagotovo vplivalo na njegove komercialne operacije v Braziliji. Uvoz iz matičnih podjetij med vojno je bil zaustavljen in je podjetje Philips prisilil, da se je preživljalo s prodajo raznih dobrin, vse od električnih motorjev pa do insekticidov. V diverzifikacijo svojega delovanja v Braziliji je bila prisiljena tudi francoska Rhodia. Leta 1942 je podjetje pričelo saditi sladkorni trs iz katerega je proizvajalo alkohol, s pomočjo katerega je bilo omogočeno delovanje njegovih obratov v Braziliji. To je pomenilo začetek enega izmed najbolj pomembnih industrijskih kompleksov v kemični industrijski panogi v državi Braziliji (de Oliveira Birchal, 2003). Kot sklep lahko navedemo, da so v obdobju med 1913-1940 v Braziliji prevladovale NTI evropskih gospodarskih sil, kljub posledicam prve svetovne vojne in velike gospodarske depresije v 30-ih letih. Novi tokovi NTI v obdobju so se usmerjali predvsem v industrijski sektor in manj v javnega, investicije pa so v veliki meri pripomogle k diverzifikaciji industrijskega sektorja. Investicije ZDA so prvič presegle tiste iz evropskih držav v 40-ih letih 20. stoletja (tekom 2. svetovne vojne). Kljub vsemu pa je bila za obdobje med obema vojnama značilna omejena participacija tujega kapitala in podjetij v rastočem industrijskem sektorju. Šele v povojnem obdobju je vlada sprejela ukrep t.i. vertikalne uvoznonadomestitvene industrializacije, ki je še bolj pospešila industrializacijo in vplivala na večjo in pomembnejšo prisotnost multinacionalnega kapitala na brazilskem trgu (de Oliveira Birchal, 2003). Po drugi svetovni vojni je prišlo do ameriške dominacije v mednarodnem poslovanju prišlo pa je tudi do spremembe v smeri toka NTI. Te so se pričele pretakati med gospodarsko razvitimi državami, z namenom obnove narušenih gospodarstev evropskih gospodarskih sil v vojnem obdobju (de Oliveira Birchal, 2003).

24

7.1.2. Obdobje: Od konca druge svetovne vojne do brazilskega gospodarskega čudeža Multinacionalna podjetja v državah Latinske Amerike so po drugi svetovni vojni začela igrati pomembnejšo vlogo. Vplivala so predvsem na nadaljevanje industrializacije in na vzorec industrijskega razvoja v 50-ih letih. Teritorij Latinske Amerike je postajal pomemben teren gospodarske kompeticije med evropskimi gospodarskimi silami in ZDA. Po podatkih brazilske centralne banke so NTI in reinvesticije v Braziliji do 50-ih let 20. stoletja znašale okoli 307 milijonov US$. 1/3 je prihajala s strani ZDA (97,945 milijonov US$). Od novejših NTI v tem obdobju je Kanada prispevala okoli 94 milijonov US$, ZDA pa okoli 40 milijonov US$, kar je skupaj znašalo kar 73 % vseh novih neposrednih tujih investicij v Brazilijo. V letu 1955 so investicije s strani ZDA same znašale že skoraj 44 % celotne vsote investirane v Brazilijo. Kljub večanju relativnega prispevka v NTI s strani ZDA in Kanade, pa je za obdobje med 1947-1954 v Braziliji veljal negativen pritok NTI. Slednji je bil posledica neugodne kombinacije večih "push" and "pull" faktorjev: povojna obnova Evrope in preusmeritev toka NTI med razvite države potrebne gospodarskega okrevanja, povečana restrikcija v zvezi z nakazovanjem dobička iz tujine, nizka stopnja industrializacije (industrijskega preboja) in nižanje dohodka ter zmanjševanje domačega trga (de Oliveira Birchal, 2003). Evropske gospodarske sile so v obdobju med 1947-1954 pričele investirati v nove sektorje, optimalizacijo in razširitev dosedanjih produkcijskih kapacitet in / ali nadomeščanjem uvoza iz matičnih držav z lokalno proizvodnjo dobrin potrebnih v produkcijskem procesu (de Oliveira Birchal, 2003). Z letom 1955 je prišlo do znatne rasti NTI v Brazilijo, trenda, ki je dolgoval ukrepom sprejetim s strani brazilske vlade v letu 1953. Slednja je sprejela posebne spodbude, ki so pomenile ugodnosti pri uvozu ključnih dobrin in ( pod predsedstvom Kubistscheka) poseben gospodarski načrt t.i. Plano de Metas (ang.: Plan of targets). Slednji je bil najuspešnejša manifestacija uvozno-nadomestitvene industrializacije vpeljane pod vladavino Vargasa v poznih 30-ih in zgodnjih 40-ih letih. Kubistschek je zamenjal strategijo horizontalne ISI s strategijo vertikalne ISI. Vertikalna ISI je pomenila zmanjševanje odvisnosti od uvoza v vertikalnem procesu proizvodnje (se pravi od naravnih virov in začetka produkcije pa do končnih izdelkov). Slednje pa je bilo mogoče le v primeru večjih finančnih vložkov za raziskovalne potrebe, ki bi vodile k tehnološkemu napredku oziroma preboju s tem pa odpravile odvisnost od tehnološko zahtevnih uvoznih polizdelkov (de Oliveira Birchal, 2003).

25

Ključno vlogo pri tem so odigrale vladne finančne institucije (SUMOC – institucija za nadzor denarne valute in kreditov, BANCO DO BRASIL – brazilska banka in BNDE – nacionalna banka za ekonomski razvoj) skozi management menjalnih tečajev, subvencije, fiskalne spodbude in finančno asistenco, ukrepe, ki so bili naklonjeni zaščiti in rasti industrijskega sektorja (The Course of the Brazilian Economy, citirano 10.11.2008). Vitalno vlogo so skozi svoje NTI odigrala tudi tuja multinacionalna podjetja delujoča v Braziliji (de Oliveira Birchal, 2003). Ugodna gospodarska klima, ki je sledila vladnim ukrepom je vplivala na to, da so se NTI in reinvesticije v brazilsko gospodarstvo v obdobju 1951-1960 več kot potrojile. Po letu 1955 so se NTI razpršile po celotnem proizvodnem sektorju in se prav tako premaknile proti drugim sektorjem. Kljub temu, da so investicije ZDA še vedno znašale skoraj 42 % celotnega zneska, če vzamemo v obzir le nove investicije v tem obdobju, so bile investicije ZDA znatno manjše (skoraj 35 %) od investicij evropskih držav (več kot 49 %). Kanadske nove investicije v tem obdobju so se več kot prepolovile v primerjavi z obdobjem do leta 1950 (de Oliveira Birchal, 2003). Leta 1956 je brazilska vlada sprejela načrt o ustanovitvi nacionalne avtomobilske industrije. Načrt je vseboval posebne restriktivne ukrepe pri uvozu in prisilil multinacionalna avtomobilska podjetja, da izbirajo med umikom iz dobičkonosnega brazilskega trga ali začnejo proizvajati avtomobile iz 90-93 % nacionalnih delov. Vse do tedaj je bila velika večina avtomobilov v Brazilijo ali uvožena kot končni proizvod ali v obliki delov, ki so jih sestavljali v hčerinskih multinacionalnih podjetjih in brazilskih obratih. Leta 1949 je podjetje Volkswagen naredilo raziskavo potencialov latinskoameriškega trga in izkazalo se je, da je prav Brazilija najboljša destinacija za ustanovitev njihovega prvega obrata v tujini. Leta 1959 so pričeli z množično produkcijo hroščev, ki so poželi velik uspeh na brazilskem trgu, po tem letu pa razvili mrežo lokalnih dobaviteljev avtomobilskih delov. Leta 1961 sta bila tako hrošč kot kombi sestavljena iz 95 % domačih delov (de Oliveira Birchal, 2003). Po letu 1960 je Brazilija doživljala niz političnih kriz in izgubljala svojo ekonomsko dinamičnost, vendar slednje ni vplivalo na dotok NTI, ki so se kvantitativno skoraj podvojile. Prevlado v NTI so ohranile ZDA, vendar pa je delež njenih novih NTI v Brazilijo znašal zgolj 27,6 % vseh novih investicij, skupaj z investicijami iz Kanade pa je delež novih NTI Severne Amerike v Brazilijo znašal 35,4 % vseh investicij. Delež novih NTI gospodarstev Zahodne Evrope pa se je povzpel na 44,6 % celote. Relativno majhen delež NTI iz ZDA je šlo pripisati političnemu stanju v Braziliji, kjer je leta 1967 nastopil vojaški udar. Investicije ZDA so se takrat preusmerile v politično stabilnejše okolje Mehike. Tako so si v 60-ih letih status 26

prevladujočih investitoric v Brazilijo povrnile države Zahodne Evrope, status, ki so ga izgubile v 40-ih letih, za časa 2. svetovne vojne (de Oliveira Birchal, 2003). Obdobje med 1969-1973 je v Braziliji poznano kot obdobje brazilskega gospodarskega čudeža, ki se je zgodil pod vojaškim režimom, ki je nastopil v letu 1964. Nov režim je vpeljal številne spremembe v brazilsko ekonomijo, katerih rezultat je postal viden v letu 1969. Hitra gospodarska rast v tem obdobju je vplivala na povečanje interesa tujih vlagateljev in Brazilijo naredila za eno izmed najbolj zaželjenih destinacij za NTI. Brazilija ni bila več vidna zgolj kot potencialni trg, ampak je pridobila status države strateškega pomena v svetovni oskrbi z viri (de Oliveira Birchal, 2003). Tabela 7: Največja tuja multinacionalna podjetja med največjimi 500 in največjimi 100 podjetji v Braziliji leta 1969 (matična država, neto premoženje) Matična država

Nemčija Velika Britanija Francija Nizozemska Švedska Belgija Italija Luksemburg VB / Nizozemska Švica Skupaj ZDA Argentina Kanada Skupaj Top 100 podjetij Top 500 podjetij

Število podjetij

4 3 3 2 2 2 1 1 1 1 20 14 4 2 20 100 500

Neto premoženje

% neto premoženja

% neto premoženja

US$

med top 500

med top 100

941,711,000 638,713,000 608,952,000 201,293,000 185,374,000 175,760,000 335,782,000 235,217,000 175,207,000 124,477,000 3,622,486,000 1,869,053,000 390,654,000 2,093,785,000 4,353,492,000 25,361,972,000 35,248,528,000

podjetji 2.67 1.81 1.72 0,57 0.52 0.49 0.95 0.66 0.49 0.35 10.27 5.30 1.10 5.54 12.35 71.95 100.00

podjetji 3.71 2.51 2.40 0,79 0.73 0.69 1.32 0.92 0.69 0.49 14.28 7.36 1.54 7.70 18.36 100.00 -

Vir: de Oliveira Birchal, 2003.

Tabela 8: Top multinacionalna podjetja v Braziliji v letu 1969 Podjetje Canadian Light Serviços de

Matična država Kanada

Dobiček ( v US$) 406,887,000

Electricidade Souza Cruz Ericsson

Velika Britanija Švedska

108,651,000 56,714,000

27

Volkswagen

Nemčija

54,384,000

Vir: de Oliveira Birchal, 2003. Evropska multinacionalna podjetja so svoje investicije usmerjala v širok spekter gospodarskih panog, vse od avtomobilske, gumarske industrije in naftne distribucije pa do kemične, tobačne, železarske in jeklarske, strojne, tekstilne, prehrambene industrije, industrije konstrukcijskih materialov, električnih naprav in papirja. Opazna je tudi koncentracija specifičnih držav v določenih industrijskih panogah. Tako so se nemška podjetja koncentrirala na težko industrijo, kot je avtomobilska, jeklarska in strojna, Britanci na lahko industrijo, kot je tobačna, tekstilna in papirna, Francozi pa so svoje investicije razpršili v številne panoge in sektorje vse od kemične industrije pa do tekstilne industrije in produkcije materialov. Nizozemci (Philips in Ibrape) so se specializirali za električne naprave, Italijani (Pirelli) za proizvodnjo gume in Švicarji (Nestlé) za proizvodnjo hrane (de Oliveira Birchal, 2003). V letu 1969 so evropska multinacionalna podjetja premogla kar 50 % vseh tujih sredstev v Braziliji med top 100 podjetji, in kar dvakratno količino neto sredstev v rokah ameriških podjetij. Nemška podjetja sama so posedovala kar 941,711,000 US$ v neto premoženju, kar je predstavljalo skoraj polovico skupnega premoženja vseh ameriških multinacionalnih podjetij v Braziliji v tem obdobju. Vendar pa prevlada evropskih sredstev v brazilskem gospodarstvu nad ameriškimi ne bo trajala dolgo, kar prikazujejo analize 70-ih let 20. stoletja (de Oliveira Birchal, 2003).

7.1.3. Obdobje: Od konca brazilskega gospodarskega čudeža do izgubljenega desetletja Za razliko od raziskave v letu 1969, raziskava iz leta 1975 vključuje 550 največjih podjetij v Braziliji (500 največjih privatnih podjetij in 50 največjih državnih podjetij), kriterij razvrstitve pa ni več neto premoženje, temveč prodaja podjetij (de Oliveira Birchal, 2003).

Tabela 9: Največja tuja multinacionalna podjetja v Braziliji med 550 in 100 največjimi podjetji leta 1975 (matična država, prodaja podjetij) Matična država

Število podjetij

Prodaja

% prodaje med top

% prodaje med top

Nemčija VB/Nizozemska Italija Velika Britanija

4 2 2 2

US$ 23,721,109,000 14,092,579,000 5,622,288,000 5,062,159,000

550 podjetji 4.42 2.62 1.04 0.94

100 podjetji 7.50 4.46 1.77 1.60

28

Švica Švedska Francija Nizozemska Luksemburg Belgija Skupaj ZDA Kanada Argentina Japonska Skupaj Top 100 Top 550

2 2 1 1 1 1 18 18 3 3 1 25 100 550

4,470,144,000 3,663,916,000 3,297,127,000 2,594,000,000 2,049,574,000 1,123,777,000 65,696,673,000 47,241,978,000 12,192,679,000 7,192,830,000 1,083,000,000 67,710,487,000 315,883,192,000 536,141,863,000

0.83 0.68 0.61 0.48 0.38 0.20 12.25 8.81 2.27 1.34 0.20 12.62 58.91 100.00

1.41 1.15 1.04 0.82 0.64 0.35 20.79 14.95 3.85 2.27 0.34 21.43 100.00 -

Vir: de Oliveira Birchal, 2003. V primerjavi z letom 1969 je bila za leto 1975 značilna še izrazitejša industrijska diverzifikacija in med top 100 tujimi podjetji v Braziliji so se znašla tudi podjetja, ki proizvajajo steklo in farmacevtske izdelke. Evropska podjetja z največjo prodajo so bila podjetja delujoča v težki industriji, tehnologiji in kapitalsko intenzivni industriji. Volkswagen je bilo drugo največje podjetje glede na prodajo v Braziliji in je zaostajalo le za brazilskim državnim naftnim podjetjem Petrobrás. Med evropskimi podjetji sta se, po prodaji, na drugo in tretje mesto uvrstila podjetja Shell in Mercedes-Benz (de Oliveira Birchal, 2003).

Tabela 10: Največja tuja multinacionalna podjetja v Braziliji med 550 in 100 največjimi podjetji v letu 1990 (matična država, prodaja podjetij) Matična država

Število podjetij

Prodaja (v US$)

% prodaje med top

% prodaje med top

Nemčija Nizozemska VB/Nizozemska Švica Italija Francija Nemčija/ZDA Velika Britanija Švedska Skupaj ZDA Kanada

3 3 2 2 2 2 1 1 1 17 11 1

2,374.500.000 2,263.000.000 4,775.100.000 2,078.500.000 1,892.400.000 2,470.200.000 5,430.900.000 2,890.600.000 500.000.000 24,676.200.000 12,490.400.000 497.600.000

550 podjetji 1.22 1.17 2.47 1.07 0.97 1.27 2.81 1.49 0.25 12.77 6.46 0.25

100 podjetji 2.10 2.00 4.22 1.83 1.67 2.18 4.80 2.55 0.44 21.82 11.04 0.44

29

Argentina Skupaj Top 100 Top 550

1 13 100 550

534.000.000 13,522.000.000 113,039.600.000 193,186.100.000

0.27 6.99 58.51 100.00

0.47 11.96 100.00 -

Vir: de Oliveira Birchal, 2003. Iz tabele je razvidno, da so do 90-ih let evropske investicije v brazilsko gospodarstvo ponovno prehitele ameriške. V odnosu na prodajo iz leta 1975, pa se je prodaja multinacionalnih podjetij v Braziliji v letu 1990 več kot prepolovila (de Oliveira Birchal, 2003). Slednje gre pripisati izčrpanosti uvozno-nadomestitvene strategije industrializacije, s pomočjo katere je (v zadnjih štiridesetih letih) brazilska industrija doživljala razcvet. Obdobje od 19801992 je bilo v Braziliji zaznamovano kot obdobje poglobljene ekonomske krize, s kombinacijo krajših obdobij ekonomske rasti in vmesnih recesij, neravnotežja v trenutnem proračunu v letih 1980/85, vključujoč moratorij (pogodbeno odložen ali oblastveno odrejen odlog plačil zapadlih obveznosti oz. dolgov) iz leta 1982. Inflacija je dosegala do tedaj nepredstavljivo stopnjo (še posebej v poznih 90-ih letih). Dimenzija krize se je odrazila v več kot 10 odstotnem upadu BDP-ja / prebivalca, stopnja gospodarske rasti pa je znašala le 1,9 %, kar je veliko manj v odnosu na tisto iz obdobja od 1968-1979 (9 %). Krizo je še poslabšal finančni kolaps brazilske države, kar je predstavljalo dodatno oviro za njene morebitne poteze za rešitev krize in jemalo pogum privatnim vlagateljem. Dodatne stranske posledice državne finančne krize so bile še zlom zdravstvenega in izobraževalnega sistema, socialnega varstva in propadanje prometne ter telekomunikacijske infrastrukture zaradi pomanjkanja javnih in privatnih investicij. Vsi ti razlogi so vplivali na to, da so to obdobje poimenovali "Lost Decade" (izgubljeno desetletje) (The Course of the Brazilian Economy, 2008).

7.1.4. Obdobje: 1990 – 2008 1990-a leta so pomenila desetletje pomembnih transformacij brazilske ekonomije. Vlada je sprejela pomembne ukrepe v smeri ekonomskega okrevanja in vračanja zaupanja tujih investitorjev v brazilski trg. Ukrepi vlade so bili: a.) implementacija finančnega načrta t.i. "Plano Real" / "Real Plan" in posledična monetarna stabilizacija, b.) privatizacija podjetij v državni lasti, c.) ustanovitev trgovinsko-gospodarske unije imenovane Mercosul / Mercosur (portugalsko: Mercado Comum do Sul; angleško: Southern Common Market) 30

(de Oliveira Birchal, 2003). a.) Implementacija načrta "Plano Real" Zaradi rastoče inflacije v zgodnjih devetdesetih (leta 1994 je ta znašala kar 2,700 %) se je pojavila velika težnja po načrtu, ki bi brazilskemu gospodarstvu dal nov potrebni zagon. Tako je leta 1994, brazilski finančni minister, Fernando Henrique Cardoso (poznejši predsednik) predstavil svoj ekonomski načrt ("Plano Real"), ki je vključeval vpeljavo nove denarne valute imenovane real. Poleg tega je načrt vključeval še privatizacijo državnih podjetij, znižanja tarif in opustitev specifično brazilskega in kontraproduktivnega trenda inflacije plač, ki je poganjal cene v višave. Z odpravo hiperinflacije iz prejšnjih desetletij (6.9 % v letu 1997) je vladi uspelo izboljšati življenjski standard milijonom Brazilcev in Brazilk, ustvariti pogoje ekonomsko stabilnejšega okolja za poslovanje in razred ekonomsko stabilnih potrošnikov Kljub velikem uspehu načrta, pa le-ta ni uspel zdržati dolgo, in sicer so ga morali v zgodnjih mesecih leta 1999 opustiti. Slednje se je moralo zgoditi zaradi posledic azijske (1997) in ruske (1998) finančne krize v katero je bilo potegnjeno tudi brazilsko gospodarstvo. Po ocenah je Brazilija takrat izgubila okoli 50 milijard US$ v tujih rezervah. Novi poskusi reševanja brazilskega gospodarstva so vključevali pomoč skupine G 7 (7 najmočnejših gospodarstev sveta) in mednarodnih finančnih institucij (kot je IMF – International Monetary Fund) in so se odražali predvsem v povečevanju kreditnega limita. Slednje se je odrazilo v povečani stopnji zunanjega dolga Brazilije, ki se je od leta 1997 (62.7 % dobička od izvoza) v letu 1999 povzpel na kar 113.1 % dobička od izvoza (www.nationsencyclopedia.com/Americas/Brazil-ECONOMY.html, 2008). b.) Vloga privatizacije državnih podjetij na dotok NTI Med letoma 1990 in 1996 je Brazilija prodala 73 državnih podjetij v skupnem znesku 15 milijard US$. V letu 1997 je ta znesek znašal že blizu 20 milijard US$, s prodajo javnih podjetij v letu 1998 pa se je znesek povzpel na preko 30 milijard US$. Obsežen privatizacijski ukrep brazilske vlade je pomenil eno izmed največjih priložnosti za tuje investitorje v celotnem stoletju. Tuja multinacionalna podjetja so v privatizaciji videla način dostopa do brazilskega trga in pa tudi povezovanja z lokalnimi podjetji. Ocene iz leta 1997 pravijo, da je bilo v letu 1996 okoli 2.3 milijarde tujih investicij v Brazilijo povezanih s privatizacijskim programom. Med julijem 1994 in junijem 1997 se ocenjuje, da je bilo s privatizacijskim 31

programom povezanih okoli 16 % od 24.5 milijard US$ NTI. Če se ozremo na države investitorice, raziskava iz leta 1996 priča o dominaciji NTI iz ZDA (26 %), sledijo jim Francija (13 % ), Španija (8 %) in Nizozemska (7 %). Večina teh pridobitev je bila povezana s pridobitvijo lastništva nad javnimi podjetji iz storitvenega sektorja (Baumann, 1998). NTI so v povečani meri pritekale predvsem v telekomunikacije (12,3 milijarde US$ med 1995-2000) in energetskI sektor (22,7 milijard US$ med 1995-2000) (Saba Arbache, 2004). c.) Ustanovitev trgovinsko-gospodarske unije Mercosul / Mercosur in NTI Marca 1991 so Argentina, Brazilija, Paragvaj in Urugvaj podpisale sporazum o ustanovitvi trgovinsko-gospodarske unije Mercosur, ki naj bi bil prvi korak k večji trgovinski integraciji in povečanju kompleksnosti produkcijskih struktur v državah podpisnicah (Foreign Investment in Latin America and the Caribbean, 2004). Razširjen trg je deloval kot stimulacijski faktor v številnih investicijskih odločitvah skozi različne mehanizme: -

privabljal je investitorje, ki so ciljali na regionalni trg (in ne le brazilski trg),

-

podjetja, ki so postala zaskrbljena nad domačim trgom so zdaj dobila možnost selitve na nove trge gospodarske unije,

-

specifični regionalni sporazumi so vodili k formaciji bilateralnih podjetij z brazilskim in argentinskim kapitalom.

Ustanovitev Mercosura je pomenila regionalno integracijo gospodarstva in s tem povečanih potencialov tudi za razvoj nacionalnih gospodarstev. Mnoga od uspešnih podjetij, ki so dotlej uspešno delovala znotraj domačih trgov so se izkazala prav tako uspešna tudi na regionalnem nivoju (Baumann, 1998). Internacionalna integracija je vplivala na povečan dotok NTI v Brazilijo, in sicer je le-ta narasel od 1,650 milijard US$ / leto (1980-1994) do 20 milijard US$ med 1995-2002 (Saba Arbache, 2004). Največji pritok NTI, ki so bile posledica razširitve trga, je pritekal v avtomobilsko industrijo. Slednjega je bilo moč pripisati sporazumu med Brazilijo in Argentino, ki je določal skupni režim avtomobilske industrije v teh državah in obvezal glavne proizvajalce avtomobilov in avtomobilskih delov, da vzdržujejo proizvodne obrate v obeh državah (Foreign Investment in Latin America and the Caribbean, 2004).

32

Grafikon 1: Trend NTI v Brazilijo v obdobju 1980 – 2004 ( v milijonih US$)

Vir: Foreign Investment in Latin America and the Caribbean, 2004. Tabela 11: Delež prodaje tujih multinacionalnih podjetij (od celotne prodaje) v izbranih sektorjih v letu 1995 Industrijska panoga Predelava hrane, pijača in tobak Avtomobilska industrija Kemična in petrokemična industrija Elektronska, telekomunikacijska industrija &

Odstotek (%) od celotne prodaje 43.8 92.0 23.5 56.4

industrija električnih naprav / pripomočkov Farmacevtska industrija Papirna industrija Tekstilna in obutvena industrija Metalurška & strojna industrija Celotni proizvodni sektor

58.8 16.5 9.3 31.4 46.8

Vir: Foreign investment in Brazil and the international financial markets, 1998. Iz tabele je razvidno, da so tuja multinacionalna podjetja prevladovala v panogah kot so transportna oprema, kovinski izdelki, strojna, električna in elektronska oprema, v panogah kot so prehrana in pijača, tekstil in obutev pa ta podjetja pogosteje igrajo podporno vlogo in delujejo v povezavi z lokalnimi podjetji. Prodaja tujih multinacionalnih podjetij v letu 1997 je znašala okoli 37 % totalne prodaje 500 največjih podjetij v Braziliji, prodaja privatnih brazilskih podjetij okoli 39 % in državnih podjetij okoli 24 %. (Baumann, 1998).

33

Tabela 12: NTI v svet in delež NTI v Brazilijo v odnosu na celoto med 1970-1996 Obdobje 1970-75 1976-80 1981-85 1986-90 1991-95 1996

Brazilija / Svet v NTI (%) 5.09 6.29 4.38 1.20 1.32 2.72

NTI v svet (v milijardah US$) 19.85 43.26 47.98 169.66 245.70 346.80

Vir: Foreign investment in Brazil and the international financial markets, 1998. Tabela 12 prikazuje relativni upad NTI investicij v Braziliji v odnosu na NTI v svetu v obdobju 1970-1996, ki je bil bolj drastičen v 80-ih letih tekom že omenjene gospodarske krize v Braziliji. Od leta 1990 pa je zopet opazen trend povečevanja relativnega deleža NTI v Brazilijo v odnosu na NTI v svet. Kljub skoraj 4 % manjšemu relativnemu deležu NTI v Brazilijo v odnosu na svet v obdobju od 1976-1997, pa je količina NTI v Braziliji v milijardah US$ zelo narasla, ker so narasle tudi skupne NTI v svet. Grafikon 2 Delež NTI v Brazilijo po državah investitoricah v letu 1995 (%)

5

5

6

26

7 11 18

ZDA

Nemčija

J aponska

Francija

Italija

VB

Švica

Avtor: Mitar Pavlović Grafikon 2 prikazuje porazdeljenost NTI v Brazilijo v letu 1995 glede na državo investitorico in iz njega lahko razberemo, da so največja posamezna investitorica v brazilsko gospodarstvo ZDA, ki so prispevale okoli 26 % vseh NTI. Pomembnejše investitorice v Brazilijo ostajajo

34

tudi evropske gospodarske sile, še posebej Nemčija (18 % vseh NTI), med investitoricami iz preostalega sveta pa je svoj pomen okrepila predvsem Japonska (11 % vseh NTI).

Grafikon 3 Število tujih multinacionalnih podjetij v Braziliji glede na matično državo (2008)

184

15

Avtor: Mitar Pavlović

12

11

9

7

Šv ica

22

Ja po ns ka

26

Ita lija

33

Fr an Ve ci ja lik a Br ita ni ja N em čij N a iz oz em sk a

Š

pa ni ja

26

Ka na da

ZD A

200 180 160 140 120 100 80 60 40 20 0

Vir: Business News Americas, 2008.

V Braziliji danes poslujejo 402 tuja multinacionalna podjetja in Brazilija je tudi država z največjim številom delujočih tujih multinacionalnih podjetij v Latinski Ameriki. Iz zgornjega grafikona je razvidno, da je v Braziliji v odnosu na leto 1990 (glej tabelo 7) prišlo do trenda nagle rasti v prisotnosti tujih multinacionalnih podjetij, prav tako pa se, med matičnimi državami z največjim številom multinacionalnih podjetij, pojavljajo nekatere nove države kot so Španija, Italija, Izrael (6), Norveška (5) in Švedska (5). Grafikon prikazuje tudi dominacijo

35

ZDA kot posamične države investitorice. Iz tega lahko sklepamo, da so ZDA očitno zaznale potencial brazilskega trga in izplačljivost oz. donosnost izvažanja svojega kapitala v Brazilijo, prav tako pa so jim šle v prid tudi politične razmere v Braziliji, ki so veliko bolj demokratične in stabilne kot so bile skoraj tekom celotnega 20. stoletja. Kljub izvoljenemu levičarskemu predsedniku v letu 2002, je Brazilija pomembna zaveznica ZDA in je slednjim ključnega pomena, še posebej v času trenda krepitve radikalne levice v nekaterih sosednjih državah Latinske Amerike ( predvsem Venezueli in Boliviji), vojne proti mamilom in navideznega zbližanja brazilskega in ameriškega trga od ustanovitve severnoameriške trgovinskogospodarske unije NAFTA (North American Free Trade Agreement).

Grafikon 4

Vir: United Nations UNCTAD, 2008. Grafikon 4 nakazuje pomen specifičnih trgov Latinske Amerike v globalnem gospodarstvu in njihovo privlačnost za NTI. Iz njega je razvidno, da je Brazilija najprivlačnejša destinacija za tuji kapital v Latinski Ameriki, saj investicije v njo predstavljajo skoraj tretjino vseh NTI v Latinsko Ameriko. Slednje govori o rasti pomena gospodarstva Brazilije na južnoameriškem kontinentu in o njeni pridobitvi statusa gospodarske velesile kontinenta, statusa ki je že v zgodovini in bo tudi v prihodnosti veliko dolgoval predvsem neposrednim tujim investicijam in prispevkom tujega kapitala.

36

8. Sklep Ugotavljamo, da je Federativna republika Brazilija država številnih prednosti in potencialov v smislu globalnega trga, h kateremu teži sodobna oblika kapitalizma - multinacionalni kapitalizem. Tuje investitorje privabljajo številne prednosti brazilske države, ki delujejo kot pomembne determinante pri odločanju za investiranje. Od prednosti najbolj izstopajo: -

njena teritorialna velikost,

-

geostrateška lega: lega v osrčju južnoameriškega kontinenta in mejna lega z skoraj vsemi državami južnoameriškega kontinenta ter lega ob Atlantskem oceanu (odprtost v svet),

-

naravni viri, ki so v Braziliji številni in raznovrstni in katerih vloga je velikega historičnega, sedanjega in bo tudi prihodnjega pomena,

-

veliko število prebivalcev in velika potencialna delovna sila, ter velik trg, ki s hitro demografsko rastjo omogoča stalnost pri zagotavljanju potrebne delovne sile in povpraševanju nad produkti in

-

politična stabilnost: kljub politični nestabilnosti skozi prvo polovico 20. stoletja in občasni vojaški diktaturi, Brazilija ni doživljala večjih medetničnih, medverskih in medrasnih nemirov, ki bi lahko prerasli v državljansko vojno, prav tako pa se država ni vpletala v krvave internacionalne vojne s svojimi sosedami.

37

Vse te danosti so pomembno prispevale k velikemu interesu tujih kapitalistov za vlaganje v Brazilijo in so osnova, brez katere si tuji kapital ne bi mogel predstavljati dobičkonosnega posla. Vendar, pa le danosti same od sebe v kapitalističnih odnosih ne igrajo prevladujočega pomena. Za vzdrževanje dotoka tujih financ v brazilsko gospodarstvo je pomembno vlogo odigrala brazilska vlada in njene občasne zelo uspešne gospodarske, finančne in ekonomske reforme. Slednja je s svojimi ukrepi uspela vzpostavljati relativno ugodno investicijsko klimo in s tem zagotavljati prosperiteto gospodarstva, ki jo s seboj prinašajo injekcijski učinki tujega kapitala. Vsi ti faktorji, kljub občasnim gospodarskim krizam, ki so načenjale brazilsko gospodarstvo, skupaj predstavljajo močno kombinacijo "pull" efektov. V drugem delu seminarske sem ugotavljal kronološko prisotnost tujega kapitala v Braziliji in ugotovil, da je brazilski trg bil izrazita ciljna destinacija za mnoge svetovne gospodarske sile. Tekom 20. stoletja je brazilski trg predstavljal pomemben teren gospodarske kompeticije med evropskimi in severnoameriškimi (predvsem ZDA) gospodarskimi silami in slednje so pustile največji pečat v vzorcu industrializacije, rasti in razvoju industrijskega sektorja, kot tudi ustvarjanju pogojev za razcvet storitvenega sektorja. Evropske gospodarske velesile so, od sredine do konca 20. stoletja, začele izgubljati svojo investicijsko dominacijo v Braziliji in jo prepuščati ZDA, a vendar so danes še vedno ene najpomembnejših tujih investitoric v brazilsko gospodarstvo. Po drugi strani pa so ZDA začele boljše zaznavati spekter prednosti, ki jih ima prisotnost njihovega kapitala v Braziliji in v skladu s tem povečale tako relativni kot kvantitativni delež svojih investicij v brazilsko gospodarstvo. Prisotnost ameriškega kapitala na brazilskih tleh predstavlja tudi pomemben geostrateški interes, saj zavezništvo močne in velike države (kakršna je Brazilija) danes igra velik pomen. Brazilija je država z dolgo tradicijo tujih investicij in ima zaradi tega zagotovo prednost pri iskanju oz. privabljanju novega tujega kapitala v svojo državo. Ravno zato, pa bo v prihodnosti zmogla učinkovite združitve svojih izkušenj in potencialov, ki bo služila kot potencialni magnet za dodatne investicije tako globalnih gospodarskih velesil kot tudi hitro rastočih razvijajočih se svetovnih gospodarstev.

38

9. Viri in literatura 2007 Investment Climate Statement – Brazil, 2008. URL: http://www.state.gov/e/eeb/ifd/2007/80683.htm (citirano 7. 11. 2008) Banco Central do Brasil. URL: http://www.bcb.gov.br/?CENSUS (citirano 6. 11. 2008) Baumann, R, 1998. Foreign Investment in Brazil and the International Financial Markets. URL: http:// www.eclac.cl/publicaciones/Brasilia/4/LCBRSDT014/lcbrsdt014.pdf (citirano 15. 11. 2008) Brazil: Economy. URL: http://www.nationsencyclopedia.com/Americas/Brazil-ECONOMY.html (citirano 15. 11. 2008 Brazil Natural Resources. URL: http://www.mapsofworld.com/brazil/map/natural-resources.html (citirano 4. 11. 2008)

39

Business News Americas. URL: http://www.bnamericas.com/factfile_home.jsp?idioma=I (citirano 19. 11. 2008) CIA – The World Factbook – Brazil. URL: https://www.cia.gov/library/publications/the-world-factbook/geos/br.html (citirano 7. 11. 2008) Consulate General of Brazil: Mineral Resources. URL: http://www.brazilianconsulate.org.hk/ehtml/about_lon_geo_resuorce.htm (citirano 5. 11. 2008) De Oliveira Birchal, S, 2003. Western European Direct Investment in Brazil in the 20th Century. URL: http://www.ceaee.ibmecmg.br/wp/wp6.pdf (citirano 11. 11. 2008) Demographics of Brazil. URL: http://en.wikipedia.org/wiki/Demographics_of_Brazil (citirano 6. 11. 2008) Energy Information Administration: Brazil. URL: http://www.eia.doe.gov/emeu/cabs/Brazil/Background.html (citirano 4. 11. 2008) Farell, D, Laboissiére, M, Pietracci, B, 2007. Assessing Brazil's offshoring prospects. URL: http://www.theinformationcompany.net/downloads/McKinsey.pdf (citirano 10. 11. 2008) Finfacts Business News Centre. URL: http:// file:///C:/Documents%20and%20Settings/anja/Desktop/Brazilija%20faktorji.htm (citirano 3. 11. 2008) Foreign Investment in Latin America and the Carribean, 2004. URL: http://www.eclac.cl/ddpe/noticias/noticias/9/20939/ChapterII_ing8.pdf (citirano 6. 11. 2008) Geography of Brazil. URL: http://en.wikipedia.org/wiki/Geography_of_Brazil (citirano 3. 11. 2008)

40

Kisovec, M., 2002. Gospodarstvo Brazilije in tuje neposredne naložbe kot dejavnik razvoja: diplomsko delo. Ljubljana, Ekonomska fakulteta, 47 str. Naravni viri: Brazil Natural Resources Map. URL: http://www.brazilmapxl.com/natural-resources-map.html (citirano 5. 11. 2008) Natek, K., Natek, M., 2006. Države sveta: narava, prebivalstvo, državna ureditev, zgodovina, gospodarstvo, znamenitosti. Ljubljana, Mladinska knjiga, 710 str. Politična karta: Brazil. URL: http://www.theodora.com/maps/brazil_map.html (citirano 3. 11. 2008) Saba Arbache, J, 2004. The Impacts of Foreign Direct Investment on the Labor Market in Brazil. URL: http://papers.ssrn.com/sol3/papers.cfm?abstract_id=587884 (citirano 9. 11. 2008) Spillan, E., J, 2005. Foreign Direct Investment and Globalization in Brazil. URL: http://faculty.concord.edu/chrisz/M-AIB-05/PDFs/08BrazilFDIGlobalization.pdf (citirano 4. 11. 2008) Škrk, M., 2002. Vpliv neposrednih tujih investicij na gospodarsko rast: diplomsko delo. Ljubljana, Ekonomska fakulteta, 45 str. The Course of the Brazilian Economy. URL: http://www.gwu.edu/~ibi/minerva/Spring1997/Tzung.Shei.Ue/Tzung.Shei.Ue.html (citirano 12. 11. 2008) Urh, I., 2007. Vpliv globalizacije na trg dela v državah v razvoju: diplomsko delo. Ljubljana, Ekonomska fakulteta, 52 str.

41

10. Seznam prilog Grafikon 1: Trend NTI v Brazilijo v obdobju 1980 – 2004 ( v milijonih US$) Grafikon 2: Delež NTI v Brazilijo po državah investitoricah v letu 1995 (%) Grafikon 3: Število tujih multinacionalnih podjetij v Braziliji glede na matično državo (2008) Grafikon 4: Deleži NTI v države Latinske Amerike v letu 2007 Karta 1: Politična karta Brazilije Karta 2: Naravni viri Brazilije Karta 3: Gostota prebivalstva v Braziliji in število (zgoraj) ter delež (spodaj) od vseh zaposlenih v tujih multinacionalnih podjetjih v letu 2000 Slika 1: Demografska rast v Braziliji med 1960-2003 Slika 2: Starostna in spolna struktura prebivalstva Tabela 1: Zemlja (hrana, pijača, tobak, kavčuk) in MNC Tabela 2: Voda (hidroelektrarne) in MNC

42

Tabela 3: Kovinski minerali (avtomobilska, strojna, jeklarska industrija) in MNC Tabela 4: Nafta in MNC Tabela 5: Starostna in spolna sestava prebivalstva Tabela 6: Primerjava kupne moči med različnimi družbenimi sloji v Braziliji v letu 1995 (letni zaslužek gospodinjstva v $) Tabela 7: Največja tuja multinacionalna podjetja med top 500 in top 100 podjetji v Braziliji leta 1969 (matična država, neto premoženje) Tabela 8: Top multinacionalna podjetja v Braziliji v letu 1969 Tabela 9: Največja tuja multinacionalna podjetja v Braziliji med top 550 in top 100 podjetji leta 1975 (matična država, prodaja podjetij) Tabela 10: Največja tuja multinacionalna podjetja v Braziliji med top 550 in top 100 podjetji v letu 1990 (matična država, prodaja podjetij) Tabela 11: Delež prodaje tujih multinacionalnih podjetij (od celotne prodaje) v izbranih sektorjih v letu 1995 Tabela 12: NTI v svet in delež NTI v Brazilijo v odnosu na celoto med 1970-1996

43

44